Tiskane izdaje
Salman Rushdie je zaradi romanov, ki so pisali tudi njegovo življenje, postal eden najbolj znanih pisateljev našega časa.
Dobro ga poznajo tudi slovenski bralci, saj je prevedenih več njegovih del. Naslednji teden bo dopolnil sedemdeset let, jeseni pa bo izdal novo knjigo, v kateri govori o Obami in Trumpu.
Rushdiejev prepoznavni književni slog kritiki najpogosteje označujejo za magični realizem. Povezanosti, razcepljenosti in migracije med Vzhodom in Zahodom so prevladujoča tema njegovega pisanja.
Tako zaradi literarnih dosežkov kakor tudi številnih kontroverz in škandalov, ki ga spremljajo, velja za enega najvidnejših pisateljev 20. stoletja. Njegova dela so prevedena v več kot štirideset jezikov.
Ni smel domov
Salman Rushdie, rojen leta 1947 v današnjem Mumbaju oziroma takratnem Bombaju, je zaslovel z romanom Otroci polnoči (1981). Roman je alegorična pripoved o rojstvu sodobne Indije ob polnoči 15. avgusta 1947, ko so razglasili državno neodvisnost, čemur so sledili dogodki, ki so zaznamovali zgodovino države in tudi Rushdiejevo osebno življenje, vključno z genocidom, etničnimi čiščenji, uničevanjem kulturne identitete ... Knjigo je objavil v Veliki Britaniji, kjer je živel, po njeni objavi pa ni mogel več v rodni Bombaj niti v Pakistan, kamor je emigrirala njegova družina.
Rushdie, ateist, je odraščal v muslimanski družini srednjega sloja. Kot edini sin uglednega poslovneža in učiteljice se je najprej šolal v Mumbaju, pozneje pa na Cambridgeu, kjer je leta 1968 diplomiral iz zgodovine.
Prizadeti muslimani
Njegov četrti roman Satanski stihi, objavljen leta 1988, je izzval silovite proteste v muslimanskem svetu. Iranski verski voditelj ajatola Homeini je za Rushdieja razglasil fatvo, smrtno obsodbo, zaradi bogokletstva oziroma sramotenja islama, preroka Mohameda in Korana. Satanski stihi so bili za muslimane med drugim žaljivi zaradi lika imama, verskega fanatika in zlobnega norca, ki se po letih emigracije na Zahodu vrača domov s prezirom do zahodne kulture.
Nekateri muslimani so menili, da pisatelj s tem likom sramoti njihovega preroka Mohameda, drugi pa so v njem videli tedanjega iranskega verskega voditelja Ruholo Homeinija, ki je kot emigrant živel v Parizu, od koder se je vrnil po tem, ko je šah Reza Pahlavi zaradi nasilnih demonstracij pobegnil iz države.
Rushdie se je zaradi fatve skoraj desetletje skrival v Veliki Britaniji, pri čemer sta mu pomagali tedanja vlada in policija. Uporabljal je različne psevdonime in se redko pojavil v javnosti. Od leta 2002 živi v New Yorku, brez policijske zaščite, kakor je napisal v avtobiografiji Joseph Anton, objavljeni leta 2012. Joseph Anton je bil med skrivanjem njegov psevdonim.
Homeinijevo fatvo iz leta 1989 so v britanskih medijih opisali kot poziv k »uboju književnika, založbe in vseh, ki so imeli roman«. Tistega leta je Velika Britanija prekinila diplomatske odnose z Iranom in kar deset let je minilo, da so se delno umirile strasti med Teheranom in Londonom.
Skrivanje
Medtem ko se je skrival in bil pod policijsko zaščito, se je tu in tam z vsem pompom pojavil v javnosti. Tako je na primer pel z Bonom Voxom na koncertu U2, poročal se je z lepimi in pametnimi ženskami in se od njih ločeval. Poročil se je štirikrat in tolikokrat tudi ločil, javno je komentiral odnose z njimi. S prvo ženo, Britanko Clarisso Luard, je bil poročen enajst let, rodil se jima je sin. Druga žena je bila nagrajevana ameriška pisateljica Marianne Wiggins.
Poročila sta se malo pred fatvo, zaradi česar se je Marianne skrivala skupaj z njim. Ločila sta se po petih letih. Z Britanko Elizabeth West je bil poročen sedem let, vendar sta se razšla že dve leti po sklenitvi zakonske zveze, ker je Rushdie spoznal indijsko lepotico Padmo Lakshmi. Tudi iz zakona z Elizabeth West ima sina. Z Indijko sta bila poročena tri leta. Sledilo je še nekaj zvez, v katerih so bile ženske veliko mlajše.
Visoki iranski predstavniki leta niso uradno priznavali fatve za Rushdieja, iranski zunanji minister Kamal Harazi pa je leta 1998 izjavil, da »iranska vlada nima načrtov o neposrednem ali posrednem ogrožanju književnikovega življenja in oseb, povezanih z njegovim delom«. Malo pozneje je iranski predsednik Mohamed Hatami med obiskom sedeža Združenih narodov izjavil, da je »primer zaključen«.
O svojem skrivanju Rushdie piše v avtobiografiji. Ko jo je leta 2012 promoviral v Berlinu, je dejal: »Če se nekdo čuti užaljenega, je to njegov problem. Biti užaljen zaradi vsebine knjige je precej težko. Kajti ko knjigo zaprete, nima več moči, da bi vas žalila.« Toda muslimani na različnih koncih sveta so še vedno užaljeni.
Žrtve Satanskih stihov
Nekaterim ljudem, ki so bili vpleteni v izdajo Rushdiejeve knjige, so stregli po življenju. Ettoreja Capriola, italijanskega prevajalca, so zabodli v Milanu leta 1991, a je preživel. Norveški publicist William Nygaard je preživel tri strele v Oslu leta 1993. Turški prevajalec Azis Nesin je pobegnil iz hotela, v katerem so leta 1993 podtaknili požar. Japonskega prevajalca Hitošija Igarašija so zabodli do smrti.
Vera in razum
Rushdie še vedno pogumno sooča vero in razum, kar je pokazal z zadnjim romanom Two Years Eight Months and Twenty-Eight Nights (Dve leti, osem mesecev in osemindvajset dni) iz leta 2015, lastno verzijo Tisoč in ene noči. V njem je združil pravljice in dejstva. Opisuje filozofa racionalista Ibn Rušda, andaluzijsko-arabskega filozofa, logika, znanstvenika in zdravnika iz 12. stoletja, znanega po poskusu pomiritve med razumom in religijo znotraj islama ter konfrontaciji z islamskim teologom in kritikom filozofije al Gazalijem.
Preden je Rushdie izdal Satanske stihe, je bil v Iranu priljubljen. Njegovo delo Shame (Sram) iz leta 1983 je prejelo celo nagrado iranske vlade za najboljši prevod leta. Ko je izdal Satanske stihe, je bil že slaven. Njegov prvi roman Grimus iz leta 1975 je malokdo bral, tudi sam je o njem izjavil, da ni dober. To je bila prva, ampak tudi zadnja Rushdiejeva knjiga, ki ni nikogar vznemirila.
Knjiga The Golden House (Zlata hiša), ki bo izšla jeseni, govori o ameriškem življenju v času Obamovega predsednikovanja, delno pa tudi o Trumpu. V njej Rushdie razmišlja o številnih temah, od gibanja Čajanka in politične identitete do vzpona »preračunljivega neotesanca do medijev z nenavadno barvo las«.
