Tiskane izdaje
Ena prvih slik sega daleč nazaj, morda v starost kakšnih štirih ali petih let, sredi sedemdesetih, ko je bila mama stara malo več kot trideset.
V jutranji temnordeči žametni halji je stala v svoji sobi ob bidermajerski pisalni mizi in držala v roki bel papir. Nanj je ravno zapisala eno svojih pesmi ali pa jo je samo ponovno vzela v roke in še enkrat prebrala, da bi morda kaj popravila. Prosil sem jo, da mi jo prebere, pa je rekla, da sem še premajhen, da res ne bom razumel ...
Meni se je tistih nekaj s svinčnikom napisanih vrstic na sredi papirja in ne zgoraj in na začetku zdelo čarobnih. In da vrstice niso bile dolge in cele, kot sem jih poznal od drugod, temveč sestavljene zgolj iz nekaj besed, je imelo še večji čar.
Rekla je, da je to pesem, ki jo je napisala; katera, se pa ne spomnim. Danes vem, da je bila to pesem iz Žabona, njene prve pesniške zbirke, ki je izšla leta 1979. Ta zbirka jo je postavila v središče slovenske literarne scene, katere del je bila že od poznih šestdesetih let 20. stoletja, ko je še stanovala v Mariboru in začela pisati prve pesmi.
Klemen Jelinčič Boeta. Foto: Jure Eržen/Delo
Tam se je našla z ljudmi, ki jih je kasneje spoznavala prek igralske akademije in vseh drugih lokacij takratne ljubljanske umetniške scene; ljudmi, ki so bili njeni prvi poslušalci in bralci. Hodili so v Šumi, Vesolje, Rožo, Operni bife, Kavo na Nazorjevi in k Mikliču v Pen klub, se dobivali na razstavah, sprejemih in po gledališčih, na premierah, še raje pa v garderobah, pri snemanju filmov in po gledaliških predstavah v internih bifejih. Z enimi so se videvali zunaj, z drugimi tudi po domovih; nekateri iz Slovenije, drugi z gledaliških in literarnih festivalov po nekdanji Jugoslaviji in drugje.
Peter Božič, Rudi Šeligo, Bard Iucundus, Alja Tkačeva, Drago Jančar, Mihaela Hojnik, Vasko Simoniti, Miša Molk, Sandra Mladenović, Damir Zlatar Frey, Niko Grafenauer, Milena Morača, Ljubica Ostojić, Tomaž Šalamun, Ljupčo Deskoski, Aleš Valič, Eduard Miler, Josip Osti, Aleš Debeljak, Ivanka Mežan, Štefka Drolc in Boris A. Novak so le nekateri izmed njih.
To so bila sedemdeseta in osemdeseta leta, ko še ni bilo mobilnih telefonov in interneta, poplave kabelskih programov ali računalnikov, ko so ljudje drug pri drugem stanovali, se obiskovali, ostajali na obiskih cele ure in se pogovarjali, razpravljali, včasih kar pri nas doma brali svoja dela in dobivali navdih za nova.
Znala je biti tudi sama
Lepotica je bila in silovita. To sta vedela tako njen prvi soprog Viktor Trbovšek, s katerim je imela hči Polono, kot njen drugi mož Zmago Jelinčič, s katerima je bila poročena le za kratek čas, in še kar kateri gospod njenega časa.
Pa vendar, znala je biti tudi sama in ob večerih sedeti na postelji ali kanapeju ob prižgani televiziji ter brati, si delati zapiske in sezname opravkov za čez dan, morda izpopolnjevati angleščino in nemščino, v katerih je poleg ruščine Berta znala kaj povedati. Takrat je zunaj Lutkovnega gledališča, prek katerega je od leta 1979 nastopala v številnih tudi za odrasle narejenih predstavah, sodelovala s Koreodramo, avantgardnim gledališčem, ki je močno zaznamovalo takratno gledališko sceno.
Prav z njimi je leta 1987 na Borštnikovem srečanju dobila posebno diplomo za igro, leto kasneje pa je izšla še njena druga pesniška zbirka Besede iz hiše Karlstein. V tej zbirki je mistika njene pisane govorice še bolj izrazita, njene metafore ptičev, sester, kamna in krša pa so že nakazale v prozo predan svet najprej njenega prvega romana Filio ni doma, ki je izšel leta 1990, in nato še njenega drugega romana Ptičja hiša, ki je bil izdan leta 1995. Prvi roman je bil ena najbolj izposojanih knjig v knjižnicah, za svoj drugi roman pa je leta 1996 kot prva ženska dobila nagrado kresnik.
Takrat je poznala že vse, ki so ostali v svetu kulture, umetnosti ali znanosti, pa tudi mnoge, ki so tam že bili ali so takrat odšli v politično in diplomatsko življenje nove države. Tako sem bil jaz predstavljen prvemu predsedniku Milanu Kučanu, tako sem bil na prvi premieri in prvem sprejemu. Z nastankom medijskih osebnosti in razcvetom medijskega sveta od devetdesetih let dalje se je v medijih pojavljala tudi ona.
Za njenega sina je bilo takrat že težko hoditi z njo po cesti; vsakih nekaj deset metrov je koga srečala, objela, z njim spregovorila nekaj besed ali pa zgolj pozdravila. Pa vendar je bil to že čas njene samote, kot je to leta 1995 opisala v drami za otroke Gremo k babici – Osama, nežnem besedilu o osamljenih babicah in vnukih, ki premalo pridejo na obisk. Prav takrat je nastalo tudi nekaj njenih intervjujev, skorajda prav tako literarnih del.
Bog ima dve lici
»Boga nista dva,« je rekla. Bog je eden. Ima dve lici. Dobro in temno. In vsakič, ko se pokaže, zablesti. Ali pa zažge. Tu so njene prve slike. V popolni nemoči spreminjanja, vdanosti v dogodek. Skleniti se z bistvom v sebi, ker samo tja nikoli ne bodo segli. In tam se začne pot.
Iskanje reda in zakonitosti, po katerih se vse dogaja, poskus najti oporo, neki steber, na katerega se vedno lahko nasloniš. Seveda tudi zunanja perspektiva, od koder te vedno lahko nekdo poboža. Iskanje vesoljnih tokov, določitev, zunanjih pogojenosti, določenosti. Po krvi smo določeni, je rekla. Po rodovni nomenklaturi, ki nam ravna kristale v telesu; po genih, katerih spomin nosimo, se je izrazila metaforično.
Kri je spomin; prostor vseh tistih nepreštetih generacij, ki nam hodijo v zgodbe, samostvarne mite, fizičen dan. Njena mama, Berta Oberčkal, in sestra Duši. Tu je Pohorje, v gozdu in z močvirjem, in tam je Tezno. Drava s svojo močno vodo. In pametne ženske, matere in stare matere, ki postavljajo modre kristale v slano vodo na oknu.
Bodi dober, da bodo dobri ti, ki se ti približajo, deček. Usoda je določena tja do dvajsetega, potem moramo zaznamovanost čutiti sami, si zrasti v veselje ali v pogubo. Duha v sebi moramo najti, svojo avro prebrati in se včasih, če ni druge, prijeti za cevi z vodo, da odteče. Da, sami izbiramo svoje vesolje.
Oče, ki ga ni bilo
Kralj Herod je povabil družino Baytos, Boetus v latinski transkripciji, uspešno družino duhovnikov iz Aleksandrije, v Jeruzalem. Nekaj generacij veliki duhovni jeruzalemskega templja. In potem, ko je bil tempelj drugič sesut, so po legendi boetuzijci kot mnogi drugi preživeli, šli na bogato obalo med Barcino in Masilijo. Barcelona. O Manuelu Boeti Rafanellu, o katerem je mislila, da je Jud, pa je njena mati tik pred smrtjo povedala, da je bil plemič. Oče, ki ga ni bilo. Gospod, postavi Hišo zraven svoje.
Da bo Ivana, Johana, Ana še enkrat lahko nauk čula, da lahko pri frančiškanih kruh in mleko dobiš, in Jezus lahko peš odpuščanje deli. In mir, sestre, bratje. Uravnovešenost vesolja, usmerjenost tokov, odpiranje vseh povezav s tem svetom. Ker smo tu, da rastemo, odpiramo vozlišča. Tretja očesa. Trem razsežnostim. Tukajšnji trenutni, tisti podzavestni, ko sanjamo ptiče in rišemo mandale, in oni tistih, ki so že umrli.
No, tako se pač ne toči vina, ti je rezko obrnila roko ali pa odprte škarje na domačem oknu. Vsaka dejavnost v skladu z ohranitvijo ravnotežja. Med redom in kaosom. Med tukaj in tam, kjer je ta tam že bil. Ohranjanje meje in prepuščanje impulzom. In vedno implozija notranjih imen, sinkretizem, nasprotujoča si dvojna narava vsake trditve. Vera v duhove, dobra in zla leta, v mládost in stárost, vodo in ogenj, zdravje in bolezen, v ptiča.
In kanali so se res odprli šele v umetnosti. V teatru in ob svinčniku. In ob ljubezni. Tu so bile prave mistike, tu so bila videnja, pravi filmi, da je tolklo, suvalo med vdihi, vsakim gibom. Tam so bile molitve. Prizemljujoče so jo spreminjale v božjo. Volja, namen, misel, beseda, dejanje. Zorenje čustvenega izraza. Enačenje s prahom velikega poka in prepoznavanje energetskih križišč, posebnih ljudi, prostorov. Svetih dežel. »Rekla bi, da je človek bog, pa je Bog samo eden, edini in vse odpušča, le pomaga ne, če ga ne iščeš,« je rekla.
S svojim pisanjem je vstopila v vrh slovenske književnosti in tako tudi v šolski program. Že leta 2002 je bil o njej v Mariboru organiziran prvi mednarodni simpozij, leto dni prej je bila vključena v Zgodovino srednjeevropske ženske pisave založbe Palgrave Macmillan in leta 2008 v nič manj opazno Literarno zgodovino Vzhodne Evrope po letu 1945 univerze Columbia iz New Yorka, v kateri sta dve strani namenjeni »še enemu pomembnemu predstavniku južnoslovanskega postmodernizma, Berti Bojetu«.
Lani, leta 2016, ob sedemdeseti obletnici rojstva, je nekaj rekla še v takrat izdanem scenariju za televizijsko dramo Rozalija in letos, ob dvajseti obletnici smrti, še v knjigi Zbrane pesmi; v tistih štiridesetih prvič objavljenih pesmih. Jozefina Berta Ana Bojetu Boeta se je rodila leta 1946 v Mariboru in umrla leta 1997 v Ljubljani. Na spominski slovesnosti ji je Gouneaudovo Ave Mario zapela Josipa Lisac.
