Tiskane izdaje
Akademik Saša Vuga je bil pisateljsko utelešenje slovenske Primorske, posebno Tolminske in Goriške, in apostol slovenske govorice, tako kot pred njim Gradnik, Pregelj, Bevk in Kosmač, ki jih je kot njihov sodobni zaveznik nosil v srcu skupaj s Kosovelom, Cankarjem, Prežihom in Prešernom.
Jezik je bil zanj naše edino božanstvo, znamenje narodne in državne istovetnosti ter zanj edini avtentičen način, skozi katerega je razkrival kaotičnost sveta, kot se mu je kazal v njegovi tragiki in lepoti.
Slovenski jezik je štel za enega najbogatejših jezikov sveta in je bil zanj svet, svet v obeh pomenih besede. Tega se je zavedal toliko bolj, ker se je moral zanj boriti že v otroštvu.
Tako kot akademik Ciril Zlobec in še kdo je bil na okupiranem Primorskem prisiljen obiskovati italijanske šole, in zato se je sam učil slovenskega knjižnega jezika s prav uporniško zavzetostjo, da je postal njegov unikatni in neponovljivi mojster.
Bil je rojeni govorec z zveneče žuborečo melodijo, ki je z veseljem vselej živahno in slikovito iskrivo ter dinamično pripovedoval. Prebival je v jeziku in dihal z njegovo formo.
Zato je bilo v njegovi ljubeznivi družbi vedno živo čutiti ustvarjalno napetost, kot bi bil v njem z nami lik iz nastajajočega romana ali radijske in televizijske igre, če že ne govorniški potomec Janeza Svetokriškega. Vse to se je zlivalo tudi z njegovimi življenjskimi poklici.
V mladosti je bil znamenit blagoglasen govorec v kulturnih oddajah na ljubljanskem radiu, in ker je največkrat bral ponoči, je to za vselej zaznamovalo njegov življenjski ritem, saj je ničkolikokrat povedal, da piše vsakič do jutra.
Kot dolgoletni dramaturg in urednik na Televiziji je bil izjemno vešč v ustvarjanju dramatskih napetosti, povsod pa so ga posebej pritegovale junaške, slikovite in bujne ter drzne, rabelaisovske postave, kakršne je najlaže odkrival v zgodovini, tako kot skrivnostno eminentnega junaka svojega najobsežnejšega trilogijskega romana Erazem Predjamski; a je svoje protagoniste vse bolj odkrival tudi med današnjimi nesrečnimi ali temnimi figurami, mamilarji, berači, državnozborskimi poslanci ter tako imenovanimi tajkuni.
V prikaze njihovih disputov je vpletal tudi nenehna razmišljanja o človekovi usodi, poniglavosti, majhnosti, v kateri je odkrival tudi veličino, ljubezni in smrti, vse v morečem znamenju nenehno grozeče ribe faronike iz apokaliptične tolminske ljudske pesmi.
Pisatelj Saša Vuga je bil globoko ukoreninjen v svoji rodni pokrajini, a je v odprtosti za težave in veselja presegal vsakršno domačijskost, saj so njegova dela vselej tudi univerzalna podoba »čudne človeške reči, ki se ji reče svet«, kot je nekje napisal.
V njih dominirajo trdoživi hribovski otroci Soče in njihove usode, skoznje pa se ničkolikokrat zablesti tudi pisateljeva domača narava s svetlimi jutri, beneškimi sončnimi zahodi in šumenji ljube mu noči. Predvsem pa se skoznja obujajo vedno težki zgodovinski časi od srednjega veka in nemirnega 16. stoletja do napoleonskih vojn ter krvave prve in druge svetovne vojne do sodobnih dni, zaznamovanih z razprtijami bratomorne druge svetovne vojne in pisateljevim spoznanjem, da danes »poštenje nima teže«.
Njegova velika ustvarjalna sposobnost mu je omogočala vso to zgodovino na novo oživiti in jo spremeniti v umetniško resničnost, ki ni odvisna od suhih dokumentov in pričevanj, četudi jih v svojih delih ničkolikokrat slikovito navaja. Tudi vsakršno zgodovinsko pričevalnost namreč spreminja v sugestivno, večkrat že fantastično osupljivo in drastično krčevito vizijo, kot nam jo ohranja njegovo ustvarjalno, največkrat groteskno ukrivljeno zrcalo.
V njegovih boschevskih vizijah je svet vse bolj iz tira, on pa je gledal nanj brez slepil, le z ustvarjalnim vztrajanjem, ki nam kaže sliko sveta kot norišnico ali kruto brezno, v katero lahko sveti pisatelj le s človečnostjo svojega srca.
Komur je Saša Vuga hotel pokazati srce svoje ustvarjalnosti, svoj ustvarjalni tuskulum, ga je povabil v rodni Most na Soči. Visoko na pečini je bil kot iz viteškega gnezda razgrnjen nepozaben, vratolomen pogled v globino, v sotočje Idrijce in Soče, sijoče v živopisnih barvah, od tam pa je pogled, nad katerim je Vuga vladal, obvladoval tudi svetolucijsko okolico, o katere arheološkem bogastvu in zgodovini odkritij je s ponosom rad govoril.
Vsako hišo daleč naokrog Mosta na Soči in Tolmina ter Kobarida je znal povezati s kako družinsko legendo, z usodo Simona Gregorčiča in celo z zgodbo o okoliščinah lastnega spočetja. Med narodnimi junaki, o katerih je govoril s posebnim spoštovanjem, je imel poleg zanj neizogibnega generala Maistra posebno mesto tudi pogumni slikar Tone Kralj, ki ga je še sam videl slikati v svetolucijski cerkvi v Mostu na Soči, nikoli pa ni pozabil pripovedovati o svojem očetu, Prežihovem »legionarju Vugi«, in njegovem navdušenju za slovenske knjige.
Saša Vuga je bil v temelju ponosen in svobodomiseln bojevnik, pa naj se je boril z jezikovno in narodno neozaveščenimi ljudmi ali z mlini na veter. Bil je zelo ljubezniv, a kadar je šlo za vprašanje slovenstva, naroda in jezika, tudi tugomersko neizprosen velmož, ki je znal heroizirati in demonizirati; prav to ga je nenehno podžigalo kot sijajnega ustvarjalca. Bil je vseskozi angažiran, in ker mu ni bilo za nič vseeno, je značilno, da je prav on uveljavil neologistično besedo vseenost, ki naslavlja celo enega izmed njegovih romanov.
V Vugove besede in stavke je zajeta kristalno zveneča glasba, ob njegovem značilnem ritmu pa se je že pisatelju utrnila misel, da ga morda iz ozadja spodbuja spomin na žuborenje svete reke Soče. Bil pa je tudi izrazit pisateljski slikar, rezbar in inkrustator, s posebnim smislom za detajliranje predmetov.
Zazrt v svetovno in slovensko kulturo vseh področij je najbolj občudoval Franceta Prešerna, na čigar smrtno praznovanje, 8. februarja, se je rodil, in se je tega zavedal s posebnim poudarkom. Kot vernik slovenskega jezika je vsakič vzel pred spanjem v roke Prešernove poezije in bil od vseh nagrad, ki jih je prejel, najbolj ponosen prav na Prešernovo.
Kot domoljubu, ki je kot znamenita državotvorna osebnost zlasti na Primorskem izstopal tudi kot ugleden javni govornik, pa mu je največ pomenil zlati red za zasluge republike Slovenije, ki mu ga je dodelil predsednik slovenske države. Kot besedni ustvarjalec je že zdavnaj obveljal za izvrstnega stilista in velemojstra groteske, kot ga je označil akademik Matjaž Kmecl, in nasploh je bil velemojster forme, s katero je vedno na novo in neposnemljivo suvereno obvladoval kalejdoskopsko razsut in razkrojen svet.
V njegovi bujni ustvarjalnosti vse prekipeva od umetnikove izjemne energije, ki ostaja v njegovem delu za vselej živa. Če že ne vse drugo, ga je med ustvarjanjem gotovo najbolj osrečevala zavest, da ga je njegov jezikovni instrument s pokorno zanesljivostjo ubogal in da je lahko z njim izrazil vse, kar sta mu poželela um in srce. Če za koga, so zlasti zanj veljale njegove besede, da si človek z besedo sveti skozi temo.
Z besedami svojih junakov je med delom razmišljal o življenju in ga nenehno komentiral, ne da bi odkril njegov smisel drugod kot v ustvarjalnosti, ki se ji je prepuščal kot obseden. Ob svoji znameniti renesančni radoživosti pa se je vse bolj predajal tudi temnejšim razmišljanjem o minljivosti in smrti, ki jo je uziral v luči minljivosti človeka in neminljivosti življenja; a jo je kot človek nejadikovanja premagoval z vdanim smehom, če že ne s posmehom, in se z njo spoprijemal z dopovedovanjem, da so naše oči za to, da gledajo, in ne, da jočejo.
A je nekje tudi napisal: Veselo jokamo, če gre junak od nas. V groteskni, celo obešenjaško humorni luči je prikazoval celo pogrebe, smrti in samomore, kot da bi bilo življenje tragikomičen teater, ki nam je absurdno usojen, in kot da pogumnemu človeku, kakršen je bil on, ne more do živega niti neizprosna smrt; zato bi lahko morda tudi v njegovem nenadnem slovesu na božično jutro zaslutili znamenje, da mu je bliže rojstvo kot smrt, ki jo zdaj že na novo premaguje s svojim nesmrtnim delom.
Počivaj na griču pri sv. Mavru, ki si nam ga tolikokrat prislikal, v zveneči tišini svojega ljubega Mosta na Soči, veliki slovenski pisatelj in žlahtni, dragi prijatelj Saša Vuga!
