Se človek še giblje v območju božjega ali zgolj hudiča?

Odkar se je Človek začel igrati­ Boga, kot so v anglosaškem svetu poimenovali­ proces poseganja v človekovo genetsko­ zasnovo, se je človeštvo znašlo pred nizom novih velikih medicinsko-etičnih vprašanj. O njih piše nemški moralni­ teolog prof. dr. Eberhard Schockenhoff,­ avtor knjige ­Etika življenja (Freiburg 2009), ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino.

In dubio pro vita (v dvomu se odloči za življenje) in nil nocere (ne škoduj), temeljni etični pravili, po katerih se pri vsakodnevnih odločitvah zdravniki ravnajo že tisočletja, sta danes zaradi razvoja­ znanosti in medicinske tehnologije­ pogosto postavljeni pred težko rešljive etične dileme.

Pravi odmik od tisočletja veljavne etike, zasnovane na zaščiti dostojanstva življenja, se dogaja v laboratorijih medicinske znanosti, kjer ga nadomeščajo z utilitarno etiko, po kateri je dovoljeno vse, kar služi posameznikovim interesom.

Etika življenja Eberharda Scho­ckenhoffa (izdala Mohorjeva družba z letnico 2013, v prevodu Jožeta Urbanije in Gregorja Lavrinca ter s spremnima besedama dr. Romana Globokarja in zdaj že pokojnega prof. dr. Jožeta Trontlja) na 559 straneh zahtevnega filozofskega branja prinaša sistematičen pregled danes aktualnih odprtih etičnih dilem, ki se sučejo okoli spočetja, raziskovanja in dokončanja človekovega življenja.

Neprecenljiva vrednost knjige je, da daje bralcu možnost osebnega soočenja z vprašanji, ki utegnejo pomeniti konec civilizacije, kakršno poznamo danes. Podrobneje bomo orisali le nekatere izmed številnih dilem.

Osebna genska karta in pravica ne vedeti

Odkar je znanstvenikom uspelo­ prebrati dedni zapis človeka (DNK), si obetajo vpogled v celovito bolezensko prihodnost posameznika. To v medicini in dojemanju človeka v družbi odpira popolnoma novo poglavje. Že zdaj se kaže, da oseba, ki ji z gensko preiskavo ugotovijo, da bo zbolela za neozdravljivo boleznijo, dobi nekakšen vmesni status med zdravim in bolnim: živi v negotovosti, izgublja samozaupanje, je v stalni stiski, živi od danes na jutri, vplivati pa ne more nič.

Primer je, denimo, testiranje na Huntingtonovo bolezen (dedna bolezen, pri kateri razpade bolnikov živčni sistem in se konča s smrtjo). Društvo bolnikov s Huntingtonovo boleznijo, ki se sooča z novimi ravnanji v praksi, zato opozarja na potrebo po uvedbi povsem nove človekove pravice, to je »pravice do nevednosti«. Drugače je seveda z ozdravljivimi boleznimi, za katere je čim bolj zgodnja genska diagnostika več kot dobrodošla.

Vpogled v gensko zasnovo prinaša tudi premik od kurativne k predikativni (napovedujoči) medicini. Poznano je ravnanje žensk, ki se zaradi napovedi možnosti, da bodo zbolele za rakom, odločijo za operativno odstranitev dojke vnaprej, kar jim lahko bistveno spremeni življenje, čeprav ni nujno, da bodo sploh zbolele.

Še večji izzivi, pravzaprav nevarnosti, se skrivajo v presejalnih genskih testih novorojenčkov in ideji o obvezni genski karti, ki bi jo morali predložiti, na primer, delodajalcu ob zaposlitvi ali zavarovalnici ob sklenitvi zdrav­stvenega zavarovanja. Lahko si predstavljamo, kakšna bo poklicna kariera tistih, katerih dedni zapis bo kazal na možnost pojava resne bolezni.

Zavarovalnice bi dednemu zapisu seveda prilagodile plačilo premije, kar bi povsem spremenilo današnji solidarni sistem. Avtor knjige opozarja, da vodi genska identiteta v oropanje svobode posameznika in k večji medikalizaciji življenja. Človek lahko vedno zavrne analizo lastnega genoma, poudarja.

Predrojstna diagnostika: kaj je »nenormalno«?

»Hudičeva prevara« imenujejo odločitev, kadar se starši v nameri, da »bi bilo za otroka najbolje«, odločijo proti njegovemu rojstvu in prekinejo nosečnost. Gre za pervertiranje zdravniške etike: kot da bi se bolnikovi bolezni izognili tako, da ga usmrtimo, namesto da bi ga zdravili. Je bolje, da otrok je ali da ga ni, se sprašuje avtor in opozarja na evgenične tendence v ZDA, ki uvajajo rutinske preiskave nerojenih otrok.

Do trenutka, ko rezultati preiskav niso znani, živi bodoča mati v strahu, negotovosti in se čustveno ne naveže na otroka v sebi, čeprav je to nujno za njegov razvoj. Vedno je pripravljena odpraviti otroka in poskusiti znova.

Preiskave so invazivne, kar pomeni, da so zaradi majhne možnosti okvare otrok vsi zarodki izpostavljeni možnosti poškodbe. Rutinske preiskave vodijo tudi k spremembi vrednotenja bolezni in »nenormalnosti nasploh«.

In kaj je nenormalno? V ZDA se je v neki anketi 40 odstotkov vprašanih izreklo, da bi naredili splav, če bi imel otrok predispozicije za debelost. Prav tako iz ZDA poročajo, da so se starši odločili za splav deklice, ki je imela gensko predispozicijo, da bo nekoč v življenju morda dobila raka dojke. Namera imeti le popolne posameznike izriva iz družbe sočutje do bolnih in vnaša strah, da se bodo morali starši družbi opravičiti za rojstvo prizadetega otroka, meni avtor.

Otroci rešitelji

Staršem, ki so že rodili prizadetega otroka, pride zelo prav možnost predimplantacijske genske diagnostike. Uporabljajo jo za vzgojo novega otroka, ki bo »darovalec« celic ali tkiv svojemu prizadetemu bratcu ali sestrici. Te otroke imenujejo otroci rešitelji.

Postopek je tak, da se pri umetni oploditvi »in vitro« (v epruveti) vzgoji več zarodkov, v Nemčiji od šest do osem. V maternico se vsadi tistega, ki je gensko ustrezen, da bo pomagal svojemu že obstoječemu bratu. Nepotrebne zarodke, tudi zdrave, zavržejo.

Tudi otrok rešitelj ima v življenju povsem drugačen položaj kot drugi otroci, saj ve, da ni bil rojen zaradi sebe, prav tako je že v zgodnjem otroštvu brez lastne privolitve izpostavljen težkim operacijam v prid večjemu bratcu, njegov odnos s starši je v temelju drugačen. Gre za etično nesprejemljivo popredmetenje človeka, meni avtor in se zavzema za zakonsko prepoved te metode.

Pravica do naključnih genov

Poseg v gene (genska terapija) se izvaja za odpravo dedne bolezni pri posameznem človeku za čas njegovega življenja ali za spremembo dedne strukture, torej vpliva na prihodnost. Medtem ko avtor prvo terapijo pozdravi na vso moč, opozarja na hazardiranje s človekovim življenjem pri drugi, saj lahko »popravilo« genov »preskoči« in po­vzroči kakšno drugo iztirjenje.

V imenu žlahtnjenja človeka (evgenika) do obvezujočega vzorca genov, ki bi jih lahko »predpisali« za uspešno življenje za vsakogar, ni daleč, meni. »Designer baby« (oblikovani otrok), kot imenujejo možnost izdelave otroka po želji staršev, avtor zavrne kot povsem neprimeren odnos do človeka.

Svet se utegne spremeniti v družbo dveh vrst ljudi, kar v sedanji demokraciji ne bo moglo obstati, meni. Sicer pa se je Svet Evrope že zavzel, da se med osnovne človekove pravice uvrsti »pravico do naključja«, ki vsakomur zagotavlja nedotakljivost genske dediščine.

Kloniranje in himere

Kako bi svet spremenilo kloniranje človeka, je še vedno bolj kot ne tematika znanstvenofantastičnih zgodb. Toda odkar je znanstvenikom uspelo vzgojiti ovčko Dolly, obstaja realna možnost tudi za kloniranje človeka. Svetovnega konsenza o prepovedi kloniranja človeka ni, v oči bije dejstvo, da so ZDA, Velika Britanija, Kitajska in Južna Koreja podprle kloniranje v raziskovalne namene.

Izraz kloniranje pomeni po eni strani kloniranje otroka, ki bi bil identičen z živim ali umrlim posameznikom, po drugi pa kloniranje za pridobivanje matičnih celic iz zarodkov. Neizmerne etične dileme, ki se porajajo ob tem (kloniranje ovčke Dolly je uspelo šele po dvesto poskusih, vse druge so zavrgli, znan je tudi južnokorejski znanstvenik, ki je v raziskavi uporabil več kot dva tisoč ženskih jajčec), so v Veliki Britaniji razrešili s tem, da so začeli v laboratorijih za pridobivanje matičnih celic ustvarjati himere – mešana bitja med človekom in živaljo.

Dobijo jih tako, da v živalsko jajčno celico vnesejo človeško spermo. Zakon sicer predpisuje uničenje takega bitja po dveh tednih življenja. Se strinjamo z avtorjem knjige, da gre za absolutno zavržno dejanje, s katerim se namenoma ustvarja poškodovane človeške zarodke, ki nimajo starševske zaščite in prav nobenega človeškega dostojanstva?