Tiskane izdaje
Lolito Vladimirja Nabokova še šestdeset let po izidu secirajo literarni teoretiki in pisatelji, skušajo jo osvetliti z vedno novih zornih kotov. Pri tem početju so zlasti Američani neustavljivi. Zdaj ni več v ospredju tema romana, ampak tudi mojstrski opis ameriškega srednjega razreda sredi prejšnjega stoletja.
Lolita je roman o starejšem pedofilu, ki spolno izkorišča dvanajstletno deklico. Tema je šokantna tudi za današnji čas, zato ni presenetljivo, da je Nabokov zanjo težko našel založnika. V ZDA je niso hoteli izdati, zato je leta 1955 izšla v Franciji in šele leta 1958 v Ameriki. Ko so Lolito objavili v Ameriki, je takoj postala uspešnica in že prvi teden zrušila prodajni rekord romana Viharni vrh. O tem, kje je pisatelj dobil navdih za zgodbo, obstaja več teorij in verjetno se bo pojavila še kakšna, kakor bo nastala še kakšna biografija o genialnem avtorju.
Od kod Lolita
Po eni od zadnjih teorij, ki jo je konec lanskega leta objavila ameriška avtorica Sarah Weinman, je Lolito navdihnila resnična zgodba iz leta 1948, ki je pretresla Ameriko. Takrat je deklica Sally Horner v trgovini Woolworth na Broadwayu ukradla beležko za pet centov. Pri tem jo je zalotil sivolas moški, ki bi mu vsak pripisal petdeset let, Sally, ki jih je dopolnila komaj enajst, pa se je zdel precej starejši.
Prestrašeni deklici se je predstavil kot agent FBI in ji dejal, da jo čaka poboljševalnica, da pa ima srečo, ker jo je zalotil prav on. Naslednji dan jo je spet poiskal in ji rekel, da mora z njim v Atlantic City. Morala je prepričati mamo, vdovo, da je on oče njenih prijateljic, ki jih gre obiskat.
Seveda ni bil agent FBI. Ime mu je bilo Frank La Salle, bil je pedofil in tat. Sally je potrebovala kar enaindvajset mesecev, da se ga je znebila.
Biograf Nabokova Brian Boyd je Sally mimogrede omenil v knjigi iz leta 1990 Nabokov, American Years (Nabokov, ameriška leta), ker je med drugimi članki, ki jih je Nabokov izrezoval, našel tudi tega. Bolj ekspliciten je bil Alexander Dolinin, profesor slovanskih jezikov in književnosti na Univerzi Wisconsin, ki je v Times Literary Supplementu objavil, da je zgodba o Sally skoraj identična drugemu delu Lolite.
Ameriški literarni teoretik Michael Maar je leta 2005 objavil knjigo Lolita und der deutsche Leutnant (Lolita in nemški poročnik), v kateri trdi, da je Lolita Nabokova zelo podobna manj znani kratki zgodbi iz leta 1916 nemškega avtorja Heinza von Lichberga, prav tako naslovljeni Lolita. Maar Nabokova ni obtožil za plagiat, temveč je govoril o kriptomneziji, češ da sta Nabokov in Lichberg več let v dvajsetih in tridesetih živela v istem predelu Berlina in da mu je bila Lichbergova Zbirka kratkih zgodb, v kateri je bila tudi Lolita, lahko dostopna.
Preobrazba
Ameriški avtor Robert Roper v biografiji Nabokov in America: On the Road to Lolita (Nabokov v Ameriki: na poti k Loliti), ki je izšla letos junija, pravi, na kratko, da brez Amerike Nabokov ne bi bil tako velik pisatelj, da sta dve desetletji bivanja v Ameriki (1940–1960) in pisanje v angleščini iz Nabokova ustvarila pisatelja, kakršnega poznamo. Prvi dve desetletji v eksilu, v Nemčiji in Franciji, in zadnji dve desetletji po izselitvi iz Amerike v Švico pa sta samo pokazali prihodnost bodočega kolosa v relativnem vzponu oziroma nespornem padcu.
Roper se v knjigi osredotoča na to, kako so pokrajina, kultura in energija posvojene dežele Amerike navdihnile največja dela velikega avtorja. Pravi, da je živa in čila neposrednost resnične Amerike sredi 20. stoletja spodbudila Nabokova in ga iz ruskega emigranta, ki se je počutil kot riba na suhem, preobrazila v vpadljivo samozavestnega ameriškega kolosa, ki je napisal Lolito.
Literatura, ki je ni maral
Roper je sestavil seznam ameriške literature, ki bi utegnila vplivati na Lolito, in na njem so celo nekateri klasiki, med njimi Moby Dick in romani Williama Faulknerja, o katerih je Nabokov dejal, da mu niso niti najmanj všeč ali da jih ni bral. Nabokov je takrat najbolj uveljavljena pisatelja, Faulknerja in Hemingwaya, označil za pompozna antitalenta, kar Roper razloži s tem, da je pač hotel pritegniti pozornost nase. Seveda naj bi na Lolito vplival tudi najbolj ameriški od vseh romanov, Salingerjev Varuh v rži. Da bi Roper podkrepil svoje pisanje, obilno navaja pisma Nabokova, v katerih hvali ne toliko pisatelje, kolikor naravo in jezik ZDA. Prvih sedem let Nabokova v Ameriki je bilo usodnih za razvoj »poguma« in »ameriške drznosti«, ki sta mu omogočili, da je leta 1948 začel pisati Lolito, pravi Roper.
Sam Nabokov je dejal, da se mu je ideja o kultiviranem evropskem gospodu, pedofilu, in dvanajstletnici porodila v zadnjih tridesetih in zgodnjih štiridesetih letih v Parizu, in takrat je napisal kratko zgodbo. Leta 1940 je emigriral v ZDA in iz prvotne ideje napisal roman.
Roper, tudi sam romanopisec, se loteva Nabokova tudi z literarne plati in pravi, da »mogoče niso vse njegove knjige nesmrtne klasike ... Morda Lolita nadaljuje rušenje vsega pred sabo kot oklahomski tornado (...), toda nekateri od nas bi lahko prišli skozi življenje, ne da bi se spet vrnili k Adi ali strasti«. Tudi drugi romani, celo večji deli Darila, zadnjega romana v ruščini, na katerega je bil Nabokov najbolj ponosen, niso ravno neubranljivi, piše Roper. Vse romane, ki jih Roper našteje, z izjemo enega, je Nabokov napisal zunaj Amerike.
Nabokovu se je v minulih dneh posvetil tudi v Kanadi rojeni pisatelj John Colapinto, ki živi v Ameriki. V New Yorkerju občudujoče pišejo, kako je lahko tako povsem ameriško knjigo, kot je Lolita, napisal ruski emigrant po še ne petnajstih letih bivanja v Ameriki, ki je prišel na tamkajšnjo obalo brez prebite pare in načrtov, ko je imel štirideset let, začel pa je pisati v angleščini, malo preden se je vkrcal na letalo.
Nabokov je resda prvih devet romanov napisal v ruščini, vendar so v njegovi premožni aristokratski družini govorili v ruščini, angleščini in francoščini, v Sankt Peterburgu je imel angleško guvernanto, pred boljševiki je družina pobegnila v Anglijo, kjer je Vladimir obiskoval kolidž Trinity v Cambridgeu.
Vpliv ozračja
John Colapinto pravi, da je bila ameriška atmosfera pomembna za to, da je Lolita postala tako veliko delo. Lolita je, pravi, velika enciklopedija, polna detajlov o Ameriki, ki zajema celotno ameriško geografijo, od vzhoda do zahoda, od severa do juga, ko se Humbert vozi v avtomobilu z mladoletno spolno sužnjo. Energija romana, nadaljuje, v precejšnji meri izhaja iz odnosa ljubezni in sovraštva Nabokova do povojne ameriške kulture cenenih televizijskih programov, slabih vesternov, hreščečih džuboksov – opojnih smeti, ki prežemajo zgodbo o seksualni obsedenosti kulturnega Evropejca z ameriško deklico v nogavičkah.
Ampak ne, pravi Colapinto, Nabokov v Loliti ni seciral ameriškega materializma iz petdesetih let, to bi bilo vulgarno poenostavljanje. »Skozi vso knjigo se občutek hipnotiziranega čudenja in razigranosti prepleta z veselim konzumerizmom države in njenih prebivalcev. Nabokov je neprikrito užival v navajanju primerov tega potrošništva, ki ga je skrbno vtkal v teksturo Lolite.«
Vrnitev v Evropo
Nabokov je z Lolito obogatel na pragu svojih šestdesetih. Vendar ga je ta uspeh na koncu za vedno odpeljal iz Amerike. Leta 1961 sta se z ženo preselila v Montreux na obali Ženevskega jezera. Do smrti pri 78 letih (leta 1977) je Nabokov o sebi govoril kot o ameriškem pisatelju, ugotavlja v New Yorku živeči John Colapinto. Zanimivo, Slovenci smo imeli Vladimirja Nabokova najmanj toliko za ruskega pisatelja kakor za ameriškega, in to kljub dejstvu, da mu je uspeh nesporno omogočila Amerika.
Nabokov se najbrž sploh ne bi preselil iz Evrope v ZDA, če ne bi bila njegova žena Židinja. Zakonca sta s sinom nekaj časa živela v Berlinu, nato v Parizu, in od tam sta se umaknila pred nacisti. Amerika je bila nekako logična izbira tudi zato, ker je tam živel pisateljev bratranec Nicolas Nabokov, skladatelj, pisec in ugledna kulturna osebnost, ki je bil ameriški državljan od 1939.
