Tiskane izdaje
Knjige, iz katerih zapeljivo diši po slastnem (in drugem), Svetlana Slapšak, profesorica za antropologijo antičnih svetov in antropologijo spolov, »obvlada«, ni še dolgo, kar smo lahko brali njeno študijo o zelju in spolnosti. Zdaj je pred bralci zbirka esejev Kuhinja z razgledom.
Več kot 350 strani obsegajočo knjigo s podnaslovom Eseji iz antropologije hrane je izdala novomeška Goga, avtorica pa v uvodu opozarja, da je srbsko različico knjige (Leteći pilav) izdala pred dvema letoma, vendar slovenska ni enaka, premore več esejev.
Razdelitev besedil v knjigi o hrani in spominu oziroma izročilu, kakor jo kaže kazalo, ima svoj pomen, avtorica razlaga, da najprej pridejo na vrsto rastline oziroma sadje in zelenjava, to je po njenem pomembno, ker se teh sestavin drži največ najstarejših ritualov, ritualov z največ kontinuitete, verovanja, ki so se zelo spreminjala z vsemi arbitrarnostmi, ki so prišle vmes.
Uničiti telo na dva načina
»To je res pravi material, ob katerem vidite, kako se nasploh spreminjajo prepričanja in občasno tudi religije. Če namreč razumete, da gre za verovanja, ki so arbitrarna in se največkrat prilagajajo z običaji in družbo, imate solidno osnovo za ateizem. Tu je še nekaj: o vsem, kar je povezano z osnovnimi človeškimi instinkti, v primeru vegetacije nasploh je to seksualnost, sadje in zelenjava govorita precej na glas.
Zato je v knjigi rastlinje prvo, za njim pridejo začimbe, ki so tudi pomembne, celo ključne za razumevanje denimo kolonialnega sveta, izjemno so pomembne za Evropo – tudi kot nekakšna odgovornost, ki je Evropa ni nikdar prevzela v celoti, potem pa pridejo običaji, jedi, vse tisto, kar se dogaja okrog hrane in s hrano.«
Po branju uvoda v Kuhinjo z razgledom se bralcu lahko kar milo stori, ko prebere, da je kuhinja revežev šla v zrak. Le kako se je lahko zgodilo kaj takega? Svetlana Slapšak ima pomirljiv odgovor: »V določenem smislu je kuhinja revežev danes zelo občutljivo področje, s katerega veliki chefi predvsem kradejo, po drugi plati pa je kontaminirana in obremenjena z industrijsko pripravljeno hrano.
Ves potencial kuhinje revežev, kar je predvsem veliko dela, enostavne sestavine in veliko dela, je v veliki nevarnosti, ker je pač področje, na katerem se postkapitalistični liberalizem igra s človeškim življenjem. Ne gre samo za imperativ prihraniti čas, ampak tudi uničiti telo na dva načina, v enem delu sveta z lakoto, v drugem z boleznimi, ki jih prinaša preveč procesirana hrana. Ne govorim o zaroti, a ideja je očitno, da se skrajšata tako starost kot mladost, kar bi zmanjšalo socialne obveznosti države.«
Hrana je zmeraj politika
Na ponovljeno vprašanje še z veliko začetnico, kaj se je namreč zgodilo s Kuhinjo revežev, z rokopisom za knjigo, avtorica odgovarja, da je izpuhtel v vojni, napisala ga je pred vojno, potem pa je enostavno izginil. Njena kopija, izvemo iz knjige, je bila uničena z računalnikom in neuporabnimi »flopiji«. A spomin na zapisano, dodaja avtorica, seveda ostaja, ostajajo mnogi recepti, ker jih pač uporabljamo, zato lahko reče, da ta fantomska knjiga pravzaprav obstaja.
»Recepti na koncu knjige so umetniški projekt slikarke Milice Tomić, ki si jih je kot razstavne primerke zaželela za oktobrski salon v Beogradu leta 2012. In jih je dobila. Zelo sem se zabavala z njimi, dala sem jim simbolna imena, ironizirajo pa nostalgijo, govorijo o socialni situaciji ne samo v Srbiji, ampak širše.« S tem je Svetlana Slapšak odgovorila na vprašanje, zakaj so v knjigi esejistično-publicističnih tekstov na koncu recepti.
Vrnitev k avtentičnemu božilčevanju?
Ko avtorica piše o božičnem praznovanju in božični mizi, uporabi kar precej bridkih besed. Njen komentar je skorajda igriv. »Prazniki so danes v glavnem potrošniška zanka, dogodek, za katerega nam predpisujejo, kaj je treba kupiti, kaj in kako jesti, vsiljujejo veselje in podobo družinske lepote in sreče – in namesto da bi se večina prav v tem trenutku zoperstavila diktatu, se največkrat pokori.
Če sva že pri božiču, lahko bi se vrnili k tistemu, s čimer se je ta praznik začel, z begunci, razdelitvijo hrane, revščino, negotovostjo in skromnimi darili.« Torej imamo na odru razpostavljene vse rekvizite, le igrati nočemo.
Prenajedanje ali stradanje
Knjiga Svetlane Slapšak detektira in spominja na dediščino, ki se je mnogi ne zavedajo ali pa so brezbrižni do nje. Kaj pa sodobni trendi? »Neki ameriški zgodovinar antike je zapisal, da so časi, ko se v hrani pojavijo luksuz in tako imenovani nori chefi, trenutki dekadence. In če gledate televizijske kanale z norimi kuharji, lahko pomislite, da smo danes globoko v dekadenci.
Način predstavljanja kuhanja v medijih predvsem razkazuje okvire moči, ki so po svoji naravi izredno patriarhalni, obenem pa vzpostavlja pravila obnašanja, ki so pravzaprav žaljiva do revnejših. Kot da bi ljudi izsiljevali, češ, dajte uživati v kuhanju. Oprostite, a ko vidite na zaslonu tipa, ki pri sebi doma pripravlja visoko kuhinjo, sestavine pa kupuje v Lidlu, tu nekaj ne more biti v redu.«
Ob znanih in razvpitih TV-kuharjih avtorica omeni, da večina občinstva potem privoli v vsiljen model ali prenajedanja ali stradanja, eno in drugo pa sta dve terminalni obliki, obe nevarni zdravju, poleg tega so odjemniki takih oddaj bombardirani z nizom poenostavljenih in skrajno vprašljivih »razumskih« nasvetov.
A politika hrane, pravi Svetlana Slapšak, bi morala biti politika države, v tem smislu Slovenija ni ravno izrazita, ni videti zavedanja o povezavah s kmetijstvom, natančneje povedano, da ne bi bil cilj proizvajati drago ekološko hrano, ampak delovati zoper industrijsko pripravljeno hrano, zoper TTIP [čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo], zoper velike verige. Za politiko v hrani je odprto široko polje.
Angažirani jedec
Na sto in več koncih v Kuhinji z razgledom lahko bralec ugotovi, da avtorica piše za jedca, ki bi lahko bil ali celo moral biti angažiran. V besedilu o bombonu je v sklepu pomisel, da tako barva kot okus bombonov nakazujeta na »osnovni pomen, vpisan v bombone: uživanje v nečem, kar je močno oddaljeno od pravil in predpisov«, eden od najlepših stavkov v knjigi pa govori o tem, da z lizanjem sladoleda kažemo jezik vsemu svetu ... »Ha, ha, to je antropološko dejstvo, prosim, antropologija pomaga, opazovanje pomaga,« pravi avtorica.
Kaj pa očitki o salonskem levičarstvu? »Oprostite, kuhinja je pomemben del revolucije, katerekoli revolucije, to dobro vemo. Države s progresivno politiko znajo temu streči, vedo, kako manipulirati s hrano. Niti ena država, niti ena gverila ne more uspeti brez hrane.«
