Tiskane izdaje
Na knjižnem sejmu Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev tradicionalno podeljuje nagrado za najboljši knjižni prvenec. Letošnji prejemnik je Dino Bauk (1973) za roman Konec. Znova (Beletrina).
Roman se dogaja v poznih osemdesetih in začetku devetdesetih let, ki ga prikazuje v retrospektivi zagrenjenega birokrata Petra, skorumpiranega menedžerja Gorana in večno bežeče Američanke Mary. Spomini na leta, ko sta jih bolj kot tedanja nemirna politična situacija zanimala glasba in predvsem ljubezen, se prepletejo ob Denisu, ki je bil iz njihovih življenj v Ljubljani vržen v balkansko vojno vihro.
Avtor Dino Bauk je odvetnik, ki v prostem času piše kolumne za Mladino. Izmed osemnajstih knjig jih je bilo v finalu za nagrado pet. Poleg Baukove še: Zeleni fotelj Anje Murgelj (Litera), Relikvije dihanja Jana Krmelja (Litera), Česar ne moreš povedati frizerki Agate Tomažič (Goga), Ameriška perverzija Miss Black Monroe (BM, Založništvo).
Podelitev in pogovor z nagrajencem bo na Pisateljskem odru v Cankarjevem domu v četrtek ob 19. uri.
Svoj prvenec ste izdali pozno, pri svojih 42 letih. Kako se je to zgodilo? Ste se kar na vsem lepem odločili, da boste napisali roman?
Ni bilo tako nenadno. Najprej je bila, pred petimi leti, kratka zgodba, ki sem se jo odločil napisati, ko sem videl razpis na Planetu Siol. Zgodbo sem razvil iz podobe srečanja na mestnem avtobusu med lepo Američanko, ki je tudi mormonska misijonarka, in lokalnim fantom Denisom. Izbrana je bila med 20 najboljših in objavljena v zbirki Sanjam zgodbo, kar mi je laskalo in mi vzbudilo željo po nadaljnjem pisanju. Iz te kratke zgodbe je potem v petih letih počasi vzhajal roman Konec. Znova.
V izhodišču ste si kot glavnega junaka zamislili lik sedemnajstletnega Denisa?
Da. Denisov lik v sebi na eni strani združuje moje spomine na tisti čas, konec osemdesetih let, na drugi strani pa so vanj vpleteni razmisleki, ki sem jih o tistem času opravil mnogo kasneje, ko sem se, precej pozno, moram priznati, sploh seznanil z dejanjem izbrisa, njegovimi posledicami in obsegom. Denisova zgodba je zato v nekem smislu moja alternativna biografija. Tudi sam sem takrat namreč moral svoj status državljana Slovenije upravno urediti.
Zakaj?
Po spletu okoliščin sem se rodil v Prokuplju v Srbiji, kjer je živela moja babica, čeprav sta starša že ob mojem rojstvu živela v Ljubljani. Tako sem kljub temu, da sem od rojstva živel v Ljubljani, na Bratovševi ploščadi, v tretjem ali četrtem letniku gimnazije, ne vem več natančno, prejel obvestilo slovenskih upravnih organov, da sem državljan Hrvaške, da pa lahko zaprosim tudi za slovensko državljanstvo. Bil sem nekako toliko star kot moj junak Denis, ki se mu v romanu zgodi podobno, vendar na mojo srečo in njegovo smolo, sem jaz ta, takrat na videz nepomemben, birokratski zaplet v nasprotju z Denisom uspešno rešil.
Zakaj naj bi bili vi hrvaški državljan?
Tega še danes ne vem in ne razumem dobro. Mama me je rodila v Srbiji, kjer je v visoki nosečnosti tam obiskala svojo mamo, sicer je leta živela v Ljubljani, kamor je prišla delat kot medicinska sestra. V Ljubljani je tudi spoznala mojega očeta, ki je kot deček prišel iz Hrvaške v Ljubljano v srednjo vojaško šolo. Prejel sem pač obvestilo, da sem državljan Hrvaške in naj pridem uredit svoj status. Podal sem se na upravno enoto na Mačkovi v Ljubljani, izpolnil papirje, malo mi je bilo nenavadno, tudi hecno, nisem se pa čutil posebej prizadetega.
Bolj mi je bilo nadležno, saj me je takrat zanimalo vse kaj drugega kot stati v vrsti na upravni enoti. Ko sem stal tam, bi se lahko tudi obrnil, le zakaj bi čakal, tako kot si je mislil Denis, in moja življenjska zgodba bi se lahko zasukala povsem drugače. Lahko bi tudi to zadevo pozabil urediti ali pa bi zamudil, kakor sem pozabil ali zamudil urediti, še tudi pozneje, nič koliko podobnih birokratskih opravil. Na tej točki se moja in Denisova pot oziroma zgodba razcepita.
Potem ko je bila kratka zgodba leta 2010 izbrana za objavo, ste si torej zaželeli več? Pred tem pa sploh niste pisali?
Dotlej nisem nič napisal in tam nekje do tridesetega sem tudi zelo neredno in malo bral leposlovje. Imel sem sicer načelno pozitiven odnos do knjig, vendar se mi je branje dolgih tekstov v tistem obdobju zdelo preveč statično in zamudno. Poleg tega pa precej dolgo nisem našel knjig, ki bi bile po mojem okusu, občasno sem posegal po žanrskih bestsellerjih, ki pa so me redko pritegnili. Knjige, ki smo jih v šoli dobili v branje, in tako je praviloma še danes, preprosto niso več sposobne opraviti svoje vloge in jih je škoda brati glede na omejenost števila knjig, ki jih bomo v življenju lahko prebrali.
Meni sta recimo od vsega srednješolskega branja v spominu ostali le Junak našega časa Lermontova in Krležin Na robu pameti. Le pri teh sem užival ob branju, pa niti ne znam povedati, zakaj. No, da ne pozabim: tisto poletje leta 1991, ki je bilo za vse, zame in mojo družino pa še posebej, stresno, sta mi v roke po naključju prišli še dve, Camusov Tujec in Hessejev Siddharta. Predvsem branje prve mi je bilo v tistem trenutku zelo pomembno, kar se jasno vidi tudi v mojem romanu.
Nato kar nekaj let, najprej na pravni fakulteti in v prvih letih službovanja na ministrsvu za šolstvo tudi nisem posvečal časa branju, bolj drugim stvarem. Nekako z rojstvom prvega od treh sinov (danes so stari šest, devet in enajst) sovpada začetek mojega intenzivnejšega branja leposlovja, takrat sem odkril po vrsti Murakamija, Hemona, Austerja, Pamuka, Jergovića, Kiša .... Od takrat mi ne zmanjkuje več idej, pač pa le časa za branje.
Ob treh majhnih otrocih ste imeli več časa za branje?
Drugače zaživiš, zvečer si doma in bereš.
In pišeš?
Da. Ampak kampanjsko, ne vsak dan. Roman je namreč nastajal kar pet let, vendar nisem pisal sistematično, recimo vsak dan. Poglavja sem pisal v sunkih, med posameznimi je minilo tudi precej časa. Skozi ta proces sem se pravzaprav učil pisati in mislim, da je to v tekstu tudi opazno. S prvimi napisanimi poglavji sem se zelo mučil, proti koncu pa mi je šlo vse lažje, pri čemer pa poglavja niso bila zapisana kronološko, tako kot si sledijo v tej končni verziji romana, saj sem jih na koncu na novo zložil.
Nagrade najbrž niste pričakovali. Vam godi to priznanje?
Seveda nisem pričakoval nagrade, mi pa godi, ker je priznanje, da je delo dobro opravljeno, pa ne samo moje, tudi tisto urednice Špele Pavlič, lektorice Ane Duša in vseh drugih pri založbi Beletrina. Čeprav sem si želel objave romana, sem bil tudi precej negotov, saj s tem kot popoln novinec vstopam na meni v celoti neznano področje. In ja, strah me je bilo kakšne hujše sramote. Zato sem z branjem rokopisa sproti nadlegoval prijatelje, znance pa tudi nekaj neznancev in jih prosil, naj mi povedo, kakšen se jim zdi. Zdaj sem seveda pomirjen, kritike so več kot dobre.
Vzporedno pa ste začeli objavljati tudi kolumne v Mladini, ki so precej angažirane. Kaj vas je pa k temu spodbudilo?
Politiko in družbeno dogajanje nasploh zelo spremljam in imam o stvareh tudi močna stališča, ki jih rad izrazim, veliko raje pisno kot ustno. Sem jih pa pripravljen v argumentirani debati tudi spremeniti. Prvo kolumno sem napisal ne temo arbitrarnega nižanja pokojnin manjšinski skupini upokojencev, ki je sovpadla z mojim branjem Albaharijevega romana Pijavke v angleščini, zato sem uporabil precej njegovih citatov.
Hotel sem, da je tekst čim bolj celovit, da ne bi bil zgolj zbir suhih dejstev in stališča, pač pa nekoliko bogatejši, takšen, kakršne tudi sam rad berem. Besedilo sem poslal uredniku Mladine, s katerim se poznava s poljanske gimnazije, in tako se je začelo moje dokaj redno kolumnistično pisanje. Čez nekaj časa se mi je pojavila prav potreba po tem pisanju.
Potreba po pisanju ali po javnem pojavljanju, odzivih na pisanje?
Pri prvih tekstih so mi odzivi zelo veliko pomenili, zdaj pa mi je skoraj bolj pomembno, da uživam pri pisanju, čeprav se včasih tudi mučim.
Kdaj pa ste se zavedli, da imate dar za pisanje?
To bi težko časovno opredelil. Pri šolskih spisih sem bil prejkone zelo povprečen. V resnici tudi ne vem, kolikšno vlogo pri vsem skupaj sploh igra talent, vem pa, da se je treba za dober izdelek truditi, veliko delati, treba je biti kritičen do sebe in si dovoliti svetovanje ljudi, ki se na stvari spoznajo. Ko se je mojega romana lotila Beletrinina urednica Špela Pavlič, mi ga je z nasveti pomagala dvigniti na višjo raven. Še pred njo, v precej surovi fazi teksta, mi je nekaj pravih nasvetov in sugestij dal tudi Gašper Troha, ki sem mu tudi zelo hvaležen za to.
Imate že v mislih naslednjo knjigo?
Za zdaj ne, ostajam pa pri kolumnah, več časa v resnici niti nimam. Ne vem pa, kako bi bilo, če bi se ukvarjal samo s pisanjem, o čemer pa sploh ne razmišljam, saj imam svoj odvetniški poklic rad.
Kdaj pa sploh utegnete pisati?
Kadar pišem, vstajam zgodaj zjutraj, ob štirih. Glava je takrat spočita, misli bistre in tiste tri ure sem res sam s seboj, ni nikakršnih zunanjih dražljajev, kar je za pisanje zelo pomembno.
Ste kot odvetnik za kakšna področja posebej specializirani oziroma so vam posebej zanimiva?
Predvsem se ukvarjam s civilnim in delovnim pravom ter vedno več tudi pomagam ljudem, ki se zapletejo v kakšne nerazumne upravne postopke. Rad pa delam tudi kazenske zadeve, kadar imam priložnost. V slednjih je največ zgodb, dogodek osvetljujeta dve strani, tožilec in odvetnik vsak po svoje, sodnik pa se poskuša postaviti za tančico popolne nevednosti in iz dveh nasprotujočih si prikazov oblikovati najboljši približek resničnosti.
Kako se kot človek bogatega besednega zaklada, ki ga izkazujete v svojem pisanju, znajdete v suhem pravniškem jeziku, latovščini?
S tem nimam problemov, ko opravljam to delo, se jezikovno prelevim. Obstajajo primeri, ki jih je treba bolj kompleksno opredeljevati, tam se verjetno pozna, ali nekdo zna pisati. Ampak takih vlog ni veliko. V vsakem primeru se je treba prilagoditi tistemu, kar kot odvetnik želiš doseči.
Kakšno literaturo zdaj berete?
Včasih se mi kakšen avtor prikupi in potem preberem več njegovih del. Lani sem na primer odkril Andreïja Makineja, ruskega pisatelja, živečega v Franciji, ki me je predvsem z Rekvijemom za vzhod res navdušil, takoj za njim pa še Georgi Gospodinov s Fiziko žalosti. Rad imam tudi na tem prostoru bolj znanega Aleksandra Hemona, čeprav me njegova zadnja knjiga The Making of Zombie Wars ni tako navdušila kot prejšnje. Drugačna je od drugih njegovih, precej bolj ameriška. To knjigo sem pravzaprav preposlušal. Ali to velja za prebrano?
Najbrž velja.
Odkar imam na telefonu aplikacijo audible, veliko knjig preposlušam, recimo med tekom, v avtu na poti v službo in iz nje ... Berejo jih vrhunski igralci in to res odlično. Za branje si ne bi mogel vzeti toliko časa. Je pa pri poslušanju drugačen občutek kot pri branju, čeprav se na koncu vse skupaj konča v možganih, mar ne? Sedaj recimo poslušam novo Franznovo knjigo Purity.
Berete raje v angleščini kot prevode v slovenščino?
Sploh ne, raje berem prevode, ampak če knjige niso prevedene in me zanimajo, jih pač berem oziroma poslušam v angleščini.
Kaj pa slovenski avtorji, jih berete?
Ja, v zadnjem času sem jih kar nekaj. Najbližje sta mi Dušan Šarotar in Sebastijan Pregelj, rad imam tudi Gorana Vojnovića, najbolj pa uživam ob branju esejev Uroša Zupana, bodisi zbranih v knjigah bodisi objavljenih v časopisih.
