Fabjan Hafner: »Sem večerni, nočni in počitniški delavec«

Fabjan Hafner velja za nesporno avoriteto na področju literarnega prevajanja, za izvrstnega znanstvenika in poznavalca Slovenije, Koroške in njune književnosti v obeh jezikih, s katero se ukvarja pri svojem delu na literarnem inštitutu Roberta Musila v Celovcu, so med drugim zapisali v obrazložitvi Društva slovenskih književnih prevajalcev, ki mu je podelilo Lavrinovo diplomo.

Poudarili so tudi, da je Hafner še posebej pretanjen prevajalec poezije in da je v nemški prostor pomagal avtorjem, kot so Dane Zajc, Kajetan Kovič, Tomaž Šalamun, Uroš Zupan in drugi.

Koliko časa v vašem življenju zasede prevajanje? Kolikor vem, ste zaposleni na literarnem inštitutu Roberta Musila v Celovcu, prevajanje pa je zvedeno na hobi. Ste zadovoljni s takim stanjem stvari?

To ni stvar izbire. Seveda se bi raje posvečal prevajanju z vsem srcem in vso dušo. Žal pa za prevod pesniške zbirke dobim 1000 evrov do 1500 evrov bruto. Za golo preživetje bi moral objaviti dve do tri zbirke na mesec. Zato sem postal večerni, nočni in počitniški delavec. To nikakor ni zadovoljivo. Dokler trpim samo jaz in ne prevodi, pa naj bo tako.

Veliko prevajate liriko. Od kje to nagnjenje, ljubezen do poezije?

Že preden sem se lotil prevajanja, sem pisal poezijo. Prevajanje poezije je po eni strani kraljevska panoga, po drugi pa omogoča delo v manjših enotah, ki mi jih odmeri moj prenatrpani delovnik. Poezija je zgoščena podoba sveta, z njeno pomočjo se stopnjuje tudi doživljanje stvarnosti. Najdlje je trajalo, da sem povezal oboje in začel prevajati lastne pesmi.

Kateri pa so vaši najljubši slovenski avtorji?

Moji prevajanci. Ker ni omembe vrednega zaslužka, lahko izbiram sam povsem svobodno po svojih afinitetah, kaj in koga bom prevajal.

Kakšen je pogled na slovensko poezijo in literaturo iz vaše perspektive, se pravi pogled iz tujine, ki pa vseeno ni prav tujina, saj ste s Slovenijo vseeno narodnostno in jezikovno povezani? Se slovenska literatura kaže kot vitalna, močna sila, ali nekaj precej inertnega?

Že od sredine osemdesetih let sem hodil na pisateljska srečanja kot so Vilenca ali srečanja PEN na Bledu. Takrat sem videl, kako pomembno vlogo imajo pisatelji v slovenski družbi. Ko pa sem od leta 1992 do leta 1997 poučeval kot avstrijski lektor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sem opažal, da se je pomembnost književnikov in z njimi tudi književnosti počasi spuščala na mednarodno raven.

Danes pa literatura zaradi gospodarske krize ni več tako lahko dostopna vsem, ki se zanimajo zanjo. Še vedno je veliko odličnega pisanja, kar se odraža v priznanjih in v prodaji prevodov po vsej Evropi in tudi zunaj nje.

Koliko pa je v nemško govorečem prostoru zanimanja za slovensko literaturo, koliko se pojavlja v medijih, kakšno je zanimanje med založniki?

Zanimanje je, čeprav malo peša. Slovenija se pojavlja pogosteje v rubrikah politika in gospodarstvo. To, kar je bilo treba nujno povedati, je bilo kar hitro povedano. Literarnih senzacij pač ni toliko.

Kakšen pa je vaš oseben odnos do slovenskega jezika – koliko je ta jezik živ del vaše zavesti, glede na to, da živite v okolju, ki je vedno manj slovensko?

Moja slovenščina je zagotovo načeta, ker se moj poklicni vsakdanjik odvija v nemščini. Tudi prevodno literaturo prebiram zaradi lažje dostopnosti in nižjih cen skorajda izključno v nemškem jeziku. Moj jezik je bil in bo vedno koroški, saj sem doraščal in živim z dokaj izrazitim rožanskim narečjem. Slovenščina je zame jezik intime in vzvišenosti, družine, večerov in koncev tednov.

Doktorsko disertacijo ste pisali o slovenskih elementih v opusu Petra Handkeja. Če bi ta disertacija lahko dobila nadaljevanje, kaj iz novejšega opusa Petra Handkeja vključili vanjo?

Čeprav je Peter Handke izredno marljiv ustvarjalec, je po izidu knjižne izdaje moje disertacije izšlo samo eno, čeprav ključno delo, ki je povezano s slovenstvom: drama Še vedno vihar, o kateri sem se medtem že večkrat razpisal. Če bi res prišlo do ponatisa, bi svoja razmišljanja strnil v novem zaključnem poglavju.

Kaj bi svetovali mladu prevajalcu? Kaj je najpomembnejše pri tem delu – ljubezen do literature, zicleder, dobre zveze pri založnikih, instinkt itd.?

Nemogoče se je preživljati s prevajanjem slovenske književnosti, pa naj so zveze še tako odlične. Književno prevanje je – vsaj v Avstriji – delo navdušencev, ki jih zanima temeljit vpogled v izbrano delo, saj je prevajanje najbolj zbrano branje, in si privoščijo užitek soustvarjanja. Zato je odgovor dokaj enostaven: prvi pogoj je ljubezen do prevajanja.