Sigrid Undset in njena zgodba o prevari

»Svojemu možu sem bila nezvesta. To zapišem in potem sedim in strmim v te besede ...« pove v uvodu prvoosebna pripovedovalka kratkega romana Gospa Marta Oulie (Modrijan, prevod Marija Zlatnar Moe). Gre za prvenec pri nas sicer precej prevajane, a vseeno ne prav zelo znane avtorice, norveške nobelovke ­Sigrid Undset.

Roman, izvirnik je izšel leta 1907, je zaradi tematike zakonolomstva in ženskega iskanja svojega mesta v svetu v času izida razburil norveško javnost, avtorico pa ustoličil kot perspektivno mlado pero. O podobnih etičnih in družbenih temah je Sigrid Undset pisala tudi v svojih drugih delih. Najbolj znana je trilogija Kristina, Lavransova hči, zgodovinsko delo, postavljeno v srednji vek.

Socialne in zakonske težave žensk so v ospredju tudi v romanu Jenny, po lastnih besedah pa je najraje pisala o ljubezni »nemoralnega tipa«, kamor sodi tudi Gospa Marta Oulie.

Zaradi daru za opisovanje sodobne ženske »s sočutjem, a tudi neusmiljeno iskrenostjo«, ji je švedska akademija leta 1928 podelila Nobelovo nagrado. Bila je šele tretja ženska po vrsti, ki je dobila to prestižno priznanje, in ena najmlajših dobitnic do takrat.

Roman Gospa Marta Oulie je napisan v obliki dnevniških zapisov mlade ženske Marte, ki se znajde v nezavidljivem položaju: ima štiri otroke in moža Otta, ki umira za tuberkulozo v sanatoriju. Zadnji otrok, enoletna deklica Åsa ni Ottova, temveč jo je zaplodil Ottov najboljši prijatelj in poslovni ­partner Henrik.

Marta bralca v pripovedi premika sem in tja po časovni premici, govori o magičnih občutkih prve ljubezni do moža, o srečnih zakonskih letih, o tem, kako je zakonska sreča postala dolgočasna in jo začela omejevati, o tem, kako se je zapletla s Henrikom, in na koncu o obupu, ki ga čuti zaradi svojega dejanja.

Njeno življenje se sprevrže v eno samo obžalovanje, neskončen občutek krivde, ki ga nikakor ni mogoče pomiriti, potešiti, izničiti.­ Na koncu ostane sama – mož umre, ljubimcu pa se odreče. To se ji zdi edina možna izbira, če hoče ohraniti občutek samospoštovanja. In to jo potem vsaj nekoliko osvobodi občutka krivde.

Psihološka analiza ženske

Da je teža prevare tako huda, je verjetno pripisati temu, da je bil Otto pravzaprav idealen zakonski mož – pozoren, ljubeč, predan. Za Martino dejanje ni opravičila. Tu je razlika med Gospo Marto Oulie in drugimi podobnimi zgodbami o zakonskih prevarah, v katerih so ženske ujete v zvezo brez ljubezni ali pa so imele hladne, pohabljene ali tiranske može.

Njeni zapiski so tudi zapiski o čustvih, zmedi, strahovih, ki jih čuti človek blizu smrti, o nekakšnih poslednjih obžalovanjih.

Moč romana je predvsem v njegovi psihološki analizi ženske, ki se je znašla na razpotju med tradicionalnim in osvobojenim položajem. Marta je konec koncev zaposlena kot učiteljica, kar je za tisti čas nenavadno, in si upa preseči moralne standarde tedanje družbe, čeprav jo potem ustavijo lastni moralni standardi. V tem smislu je roman odgovor na emancipacijske težnje, ki so se pojavile na začetku 20. stoletja.

Odgovor je v bistvu antiempancipacijski, saj je eno od Martinih spoznanj to, da je ženska srečna samo, če živi za nekoga drugega.

Pravijo, da knjiga vsaj delno reflektira tenzije, ki jih je Sigrid Und­set (1882–1949) čutila v življenju. Najbolj usodno jo je zaznamovala druga svetovna vojna. Leta 1940 je zbežala pred nacisti v ZDA, v tem času pa izgubila tudi dva otroka.

Kljub časovni odmaknjenosti roman še vedno deluje sveže, brezčasno, vprašanja, ki jih odpira, so še vedno aktualna.