Slovaropisno bojišče: nič proti nič

Institucij ali združb, ki bi zmogle sestaviti naslednika Slovarja slovenskega knjižnega jezika, je očitno več.

Objavljeno
19. september 2014 10.12
Slovarji 18.septembra 2014
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura
Zgodba o novem splošnem slovarju slovenskega jezika, ki bi nam bil, kot je omenil odhajajoči minister za kulturo, vsem v ponos, se nadaljuje počasi:­ po zadnjih opažanjih kaže, da konzorcij institucij, ki bi to znale,­ ne bo mogoč. Bi vse ­rešil razpis?

Letošnji posvet o novem slovarju, ki naj bi bil »konkreten korak, da preidemo prek soočenja različnih strokovnih pogledov do skupnega konsenza, na podlagi katerega bo stroka postavila temelje konceptu novega slovarja«, očitno ni bil najbolj uspešen, vsaj tako je mogoče soditi po svežem dogajanju na ­slovaropisnem polju.

Na začetku meseca je dr. Simon Krek na svoji spletni strani objavil obsežno pisanje ZRC SAZU, d. o. o. in SAZU, d. d., ki na mnogih mestih ponuja podatke in kritične komentarje o delu oziroma poslovanju Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki kot največji inštitut deluje v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in je vsekakor neizogibna in ključna institucija pri pripravi bodočega temeljnega slovarja slovenščine. Krekovo raziskovanje je kritično osvetlilo tako početje in financiranost inštituta kot splošni model, po katerem v državi financiramo raziskovalno dejavnost, in probleme, ki se pri tem pojavljajo.

Preveč? Premalo!

Že naslov Krekove analize ponuja­ v premislek eno od najbolj pomembnih vprašanj, kaj se namreč sme početi z rezultati raziskovanj, podprtih z davkoplačevalskim denarjem. Krek trdi: »Če vse skupaj povzamemo: državljani in državljanke Slovenije v Inštitut za slovenski jezik na ZRC SAZU vlagamo nekje od 1,2–1,5 milijona evrov vsako leto, misleč da s tem skrbimo zase in za svojo slovenščino. Izkaže se, da s tem skrbimo predvsem za sam Inštitut in za (komercialne) založnike, saj moramo potem rezultate, ki smo jih že plačali, še enkrat kupiti ...«

Dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, nam je v pogovoru pojasnil, da je zneske, ki jih omenja Krek (prihodki inštituta so bili lani 1,27 milijona evrov, letos bodo nižji, nekaj čez milijon), mogoče interpretirati na dva načina, da je to preveč in si država tega ne more privoščiti, ali da je premalo. »Če bi brali in poznali le vire, kakršen je Krekov zapis, bi si lahko mislili, da na inštitutu 44 ljudi prejema plačo ne glede na to, kaj počnejo,« pravi Luthar in dodaja, da ga zanimajo dejstva in ne interpretacije, dejstvo pa je, da ima inštitut 44 zaposlenih, od tega za nedoločen čas 27, ne ukvarja pa se le s slovarjem, ampak je denar razpršen še na dvanajst drugih projektov. »Če se kaj financira od Baltika do Bolgarije, se ravno tovrstne programe. Ne glede na velikost države je jezik enako sofisticiran, kompleksen, ukvarjanje s slovenščino zahteva vsaj toliko raziskovalnih naporov kot z ­nemščino.«

Slovaropisne skrivnosti

Eden od Krekovih očitkov zadeva dostopnost raziskovalnih rezultatov: inštitutu očita prepričanje, da je »upravičen skrivati in si ekskluzivno prilaščati jezikovne baze s podatki, ki so krvavo potrebni za razvoj jezikovnih tehnologij za slovenščino in za druge podobne potrebe«. Še več: ko je hotel pridobiti prijave, letna poročila in ocene raziskovalnega programa P6-0038 Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju, ki je ključni del financiranja Inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU in je na letni ravni vreden med šeststo in sedemsto tisoč evri, je naletel na ovire in poslovno tajnost – »Če poenostavimo, ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost) pravi nekako takole: 'Strinjamo pa se in podpiramo sistem, po katerem vsebino programa poznajo zgolj vodja programa in njegovi sodelavci, do teh podatkov ne v Sloveniji ne drugje ne more nihče drug'.«

Luthar odgovarja, da je inštitut financiran povprečno 75-odstotno, denar pa se ne namenja le slovarju, ampak še nizu drugih projektov, »zato moramo iskati priložnosti tudi na trgu, ne smemo čakati križem rok. Tu smo pri vprašanju konkurenčnosti in poslovne tajnosti: primeri drugih inštitutov, treh največjih – Nacionalnega inštituta za biologijo, Kemijskega inštituta in Inštituta Jožef Stefan – kažejo, da imajo to reč natančneje urejeno, prva dva imata, tako kot ZRC, to v statutu; gre za konkurenčno prepoved, če namreč prideš do odkritja ali inovacije, želiš produkt ustrezno zaščititi, patentirati, ali drugače, še posebej zato, ker nisi sam na nekem področju. V znanosti to jemljemo vse bolj resno, od nas se to celo pričakuje.«

Krek svoje pisanje sklepa z opozorilom in vprašanjem: »Ko se začetne prodajne možnosti izdelka obrabijo, jih sicer lahko prosto dostopne dobimo na spletu, nikakor pa ne v obliki, da bi jih lahko uporabil še kdo, tudi za namene, ki ZRC ne zanimajo ali so jim neznani, denimo za jezikovne tehnologije za slovenščino, v šolstvu, znanosti itd. Kot kaže primer druge izdaje SSKJ, na Inštitutu bolj kot o ustvarjanju novih opisov slovenskega jezika, primernih za sedanji čas, razmišljajo o recikliranju prodajljivih tržnih izdelkov. Tako ARRS kot MIZŠ ta tržni znanstvenoraziskovalni model deklarativno in brezprizivno podpirata. Kaj je torej mogoče storiti?«

Razpis kot razrešitev?

O zadregah, po kateri poti do novega slovarja, Luthar pravi, da se je začelo zapletati lani spomladi: zavodu Trojina (ki je po Krekovih zatrdilih zmožen narediti novi slovar v petih letih) so ponudili sodelovanje, saj so na inštitutu vedeli, da ima kompetence, ki jih inštitut nima ali jih je zanemaril (gre za tehnološko opremljenost in obvladovanje novejših slovaropisnih tehnologij), namesto partnerja pa so naleteli na nasprotnika, ki je v predvidenem konzorciju štirih, petih institucij hotel vodilno vlogo.

»Ministrstvo za kulturo in Služba za slovenski jezik sta si zamislila okolje, ki bi omogočilo dogovor o konceptu, presenetilo pa nas je, ko sta zavod Trojina in ljubljanska univerza oznanila organiziranje svojega konzorcija ... Naš predlog so torej posvojili, ZRC in goriška univerza pa v konzorcij nista vključena. Iskanje modela sodelovanja je torej zastalo, ne morem reči, da se je takrat tudi končalo, končalo se je ob zdajšnjem Krekovem pisanju,« pravi Luthar in dodaja, da ZRC in SAZU ne formalno ne vsebinsko ne moreta obveljati za to, za kar ju določa naslov omenjenega spisa, »ZRC je eden redkih centrov, kjer raziskovalci nimajo niti popoldanskih s. p., znanja, ki si ga tu pridobil dopoldne, ne moreš popoldne prodajati.«

Kakšna je lahko pot do novega slovarja? Po Lutharjevem mnenju bi bil – če možnosti za sodelovanje ni – smiseln razpis: »Tretje poti ni. Prijavilo bi se verjetno več konzorcijev, neko kompetentno telo bi potem moralo presoditi, kateri prijavitelj ima boljši predlog in kdo ponuja boljše pogoje garancije, da bi bil rezultat spodoben. Tako to počnejo tudi drugod.