Slovenski poljub z jezikom

Slovnica najbrž ni nekaj, kar povprečnemu Slovencu ogreje­ srce, in slovar ne najbolj priljubljen sodobni pripomoček (čeprav se oba prav lepo lahko bereta na tablici ali kakšnem drugem elektronskem zaslonu), pa vendar so v Nuku pripravili razstavo s strastnim naslovom: Poljub z jezikom. Na njej je zbrana zakladnica opisov slovenščine, od rokopisov in knjig do spletnih portalov in korpusov – več kot 150 slovnic in slovarjev.

Avtor razstave Kozma Ahačič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in Univerze v Novi Gorici pravi, da so hoteli poudariti, da je slovaropisje in slovničarstvo strast, izraz največje možne ljubezni do jezika. »Za dokončanje slovnice ali slovarja potrebuješ namreč ogromno časa. In če to delaš brez strasti, prej ali slej obstaneš.«

Tako velike razstave se doslej ni lotil še nihče, posamezne postavitve slovnic in slovarjev pa so že bile, največja med njimi je bila razstava slovnic od Bohoriča do Breznika leta 1989 v Nuku. Ahačič je s soavtorico Mojco Smolej z oddelka za slovenistiko FF (tudi predsednica organizacijskega odbora simpozija Obdobja, ki poteka od danes do sobote pod naslovom Slovnica in slovar) in sodelavci iz Nuka pripravil celovit izbor in preglednico prvih ali najpomembnejših izdaj vseh slovnic in slovarjev od začetkov do danes. Na ogled je 79 del, na 14 plakatih še dodatnih 38, na projekciji so predstavljeni elektronski viri in orodja za slovenski jezik, fotografiranih je bilo več kot 240 del.

Kakšen je torej sprehod skozi zgodovino slovenske slovnice in slovaropisja, kje je pot ravna, kje se vzpenja in kje se zdi, da se spušča, dela ovinke, Ahačič odgovarja takole: »V 16. stoletju imamo najprej skokovit vzpon slovničarstva in slovaropisja v sam vrh tovrstne evropske dejavnosti. 17. stoletje je bilo slovaropisno zelo dejavno, a slovarjev razen na začetku stoletja niso tiskali.

Avtorji so se pritoževali, da je težko pisati v slovenskem jeziku, ker 'nima slovnice'. 18. stoletje je bilo obdobje, ki nam je pustilo nekaj tiskanih slovarjev in še več slovnic, a tudi ogromno rokopisnega gradiva. V tem času so se začela prizadevanja za veliko slovensko slovnico in veliki slovar, ki jih lahko spremljamo prek številnih rokopisov; samo rokopis Vodnikovega slovarja sega čez dve polici v Nukovem trezorju, razstavljen pa bo eden od številnih ­Vodnikovih rokopisnih zvezkov.

V 19. stoletju se je najprej uresničila želja, da bi dobili veliko slovensko slovnico (Kopitar, Metelko), nato pa smo dobili še veliki slovar (Pleteršnik). Fran Miklošič je še danes v mednarodni javnosti najbolj poznan slovenski jezikoslovec. Z Janežičevo slovnico v drugi polovici 19. stoletja smo nato stopili v obdobje, ko smo kot temeljno priznavali eno samo slovnico (v 20. stoletju so bile to Breznikova, slovnica štirih in slednjič Toporišičeva slovnica). V 20. stoletju smo dobili prvi enojezični slovar slovenskega jezika, vrsto pravopisov in še SSKJ, ki je bil doslej največji slovaropisni projekt.«

Ali na kratko: s prvo slovensko slovnico Adama Bohoriča iz leta 1584 smo postali deveti evropski narod z modernim slovničnim opisom svojega jezika. Prva dva slovenska slovarja je napisal nemški učenjak Hieronim Megiser leta 1592. Najtemeljitejše so bile Kopitarjeva (1809) in Metelkova (1825) slovenska slovnica, obe v nemščini, ter Murkova (1832) nemško pisana slovnica za tujejezične uporabnike. Prelom na področju slovarjev se je zgodil z Matijo Cigaletom (1860) in slovensko-nemškim slovarjem Maksa Pleteršnika (1894–1895).

Na področju slovnic slovenskega jezika je bila prelomna druga izdaja slovnice Antona Janežiča iz leta 1863, ki je zaradi preprostosti ohranjala vodilno vlogo do Antona Breznika, čigar slovnica iz leta 1916 se je ohranila v več priredbah. Leta 1956 jo je nadomestila slovnica štirih (Bajec, Kolarič, Rupel, Šolar), kmalu pa izpodrinila najobsežnejša slovenska slovnica Jožeta Toporišiča iz leta 1976. Zadnjič je bila prenovljena in razširjena leta 2000, od takrat pa na Slovenskem vlada slovnično zatišje.

Že pol stoletja brez novih piscev slovnic

In kakšno mesto ima na razstavi avtor zadnje slovnice?

»Predstavljen je kot zadnji slovenski pisec slovenske slovnice. Če pomislimo, kako se je od leta 1976 spremenil svet, pomeni takšno stanje z vidika zgodovine slovničarstva zastoj. Toporišič se je tega zavedal, zato je leta 2000 pripravil posodobljeno izdajo svoje slovnice. Kljub temu ostaja dejstvo, da smo že pol stoletja brez novih piscev slovnic,« odgovarja Ahačič.

Dve slovenski slovnici za tujce sta v angleščini nastali leta 2000 (Peter Herrity) in 2006 (Marc L. Greenberg). Po obsegu in namenu sta s Toporišičevo slovnico neprimerljivi, se pa lotevata aktualnih vprašanj slovenskega jezika, ki jih Toporišič ni mogel predvideti. Greenbergova slovnica je zanimiva zaradi upoštevanja sodobnih jezikoslovnih smeri (pragmatično jezikoslovje) in realnega gradiva kot izhodišča za slovnični opis tako pisanega kot govorjenega jezika.

Razstavna dvorana v Nuku bo prihodnje mesece ena bolj zavarovanih v Sloveniji, napoveduje Ahačič, saj je razstavljenih tudi veliko rokopisov. Po njegovem bodo na razstavi presenečeni celo poznavalci, ki mislijo, da poznajo vse. In kako lahko o prihodnosti slovničarstva in slovaropisja razmišljamo tudi s stališča jezikovnih tehnologij, ki danes omogočajo lažje sledenje jeziku in besedju?

»Če nam jih bo uspelo dobro povezovati z znanjem, imamo lahko od tega zelo veliko. Najnovejši dokaz je sintetizator govora eBralec podjetij Amebis in Alpineon, ki je prav šokantno dober in smo ga vključili v razstavo tako rekoč v zadnjih minutah. Bosta pa ob tehnologijah morali stati in obstati tudi strast in natančnost. Brez teh bomo imeli veliko neuporabnih izdelkov. Tako kot v vsaki znanstveni disciplini,« dodaja Ahačič.