Tiskane izdaje
Med vojno je bil Marjan Kolar – rojen oktobra 1933 v uradniški družini v Slovenj Gradcu – s svojimi izgnan v Nemčijo v taborišče. Maturiral je na gimnaziji na Ravnah na Koroškem, študiral v Ljubljani germanistiko in slavistiko (diplomska naloga Umetništvo in neumetnišvo v Župančičevem Jerali) ter služboval na Ravnah kot knjižničar in urednik tovarniškega glasila Koroški fužinar do upokojitve.
Njegovo pisanje, je omenjeno na predstavitveni strani Društva slovenskih pisateljev, so zaznamovale vojna, prebolevanje tuberkoloze in polemike z ideologijo komunizma. Prva se je začela na gimnaziji s politično spornim besedilom v šolskem glasilu, nadaljevala se je s kritičnimi teksti v mariborski reviji Svit in dobila zaključek v zbirki humoresk Samomor v nebesih.
Leta 1951 je z literarnim esejem Osamelec zmagal na natečaju Nove brazde in bil zaradi kritike tedanje družbene ureditve v eseju zaznamovan kot politično sporen ustvarjalec.
Objavljal je v reviji Svit, Reviji 57, bil je član uredniškega odbora Sodobnosti in urednik za prozo pri mariborski reviji Dialogi, kjer je sredi šestdesetih let vabil k sodelovanju Edvarda Kocbeka in si s tem prislužil pozornost takratne Udbe.
V pogovoru za Delo od sedemdesetletnici je o tem povedal: »Da bi revija uspela, je bilo treba vabiti k sodelovanju ugledna imena med slovenskimi pisatelji, od Hienga do Zidarja, in med njimi tudi Kocbeka, ki se je takrat po dolgem molku zaradi politične osamitve spet smel pojaviti v javnosti. Na moje dolgo prigovarjanje nam je Kocbek dal besedilo, nakar se je zadeva zapletla že na našem uredniškem odboru, potem se je vmešala še mariborska partija. Konec je bil tak, da Kocbeka nismo objavili, jaz pa sem kot urednik odstopil.«
Za roman Išči poldan je Kolar prejel nagrado Prešernovega sklada za leto 1968, s črtico Nepravilni trikotnik je bil udeležen najprej v srbski antologiji slovenske proze, nato v ruski, beloruski in turški antologiji jugoslovanske proze. Prevode njegovih del so objavili v Bolgariji in Makedoniji.
To, družbi in času zavezano obdobje je zaključil z romanom Zvezde in križi, romanom o družini v 2. svetovni vojni. Potem je dvajset let pisal o obstajanju in minevanju, iščoč bivanjska ravnovesja, a prvo naslednjo knjigo kratke proze je objavil šele l. 2003, za njo dva romana.
Za svoja najboljša besedila je častni občan Občine Ravne štel vojni roman Zvezde in križi, Prekrstitve in Robinzonova zastava in zadnjo zbirko kratke proze Moji mimohodi.
