Tiskane izdaje
Lucy Popescu je londonska kritičarka, urednica in pisateljica s posebno trmo, kar zadeva vprašanja človekovih pravic. Nič nenavadnega za dolgoletno predsednico odbora za zaprte pisatelje britanskega centra Pen. Letos je uredila antologijo o begunstvu.
Avtorica knjige o etični strani potovanj Dobri turist kot prostovoljka sodeluje pri delu organizacije Freedom from Torture, ki skrbi za tiste, ki so preživeli mučenje, članke in kritike pa objavlja v časnikih Independent, Financial Times, Times Literary Supplement, Huffington Post, The Literary Review in New Humanist.
V antologiji A Country of Refuge (Zatočišče) je objavila izbor odličnih britanskih in irskih pisateljev in esejistov, med katerimi so William Boyd, Hanif Kureishi, Sebastian Barry, Marina Lewycka, Stephen Kelman, A. L. Kennedy, Joan Smith in drugi.
Gospa Popescu, zakaj knjiga? Problemi pribežnikov oziroma beguncev niso novi.
Z begunsko problematiko sem se ukvarjala že leta 2010, zamisel za knjigo pa sem dobila, ko sem pred tremi leti dobila v roke avstralsko antologijo Rosie Scott in Toma Keneallyja A Country Too Far [Država predaleč] v celoti posvečeno iskalcem azila. Z Rosie sodelujem že leta, natančneje, od takrat, ko sem leta 2008 izdala knjigo The Good Tourist: An Ethical Traveller's Guide o zlorabah človekovih pravic, ki so običajnemu turistu največkrat skrite. Z njo sem debatirala o avstralski politiki do beguncev, ki slovi kot zelo ostra.
Ko sem prebrala to knjigo, mi je bilo jasno, da enostavno moram narediti svojo, saj sem se s problemi beguncev že tako ukvarjala tudi kot članica britanskega centra Pen. Takoj sem vedela, koga od pisateljev bi veljalo povabiti k sodelovanju. To se je torej dogajalo pred zdajšnjo sirsko begunsko krizo, čeprav so begunci že prihajali iz Šrilanke, Afganistana, Iraka ... Slutila sem, da se ne bo kmalu nehalo.
Kako uspešni ste bili s povabili?
Na koncu sem dobila triindvajset, štiriindvajset potrditev, prosila pa sem kakih deset avtorjev več, torej je bila večina pripravljena sodelovati. Nekaj velikih sodobnih pisateljskih imen me je zavrnilo, nekateri pa na prošnjo sploh niso odgovorili.
Pa vendar, William Boyd in Sebastian Barry sta mi odgovorila takoj in tako rekoč posodila svoji imeni, da sem iskala naprej. Kaj bi si mogla želeti lepšega kot to, da je izjavo za platnice prispevala tudi Penelope Lively.
Neki kritik je pripomnil, da so najboljše prispevali begunci ali begunci druge generacije. Je to v skladu s premišljanji o odvečni politični korektnosti, češ, vsem je dopuščeno pisati o vsem, ne le temnopoltim o zadevah temnopoltih, beguncem o begunskih?
S tem se ne strinjam. Nisem iskala pisateljev z begunskim poreklom, hotela sem le najti pisce, ki bi se znali postaviti v položaj beguncev in ga reflektirati. Na koncu je v izboru lepa mešanica, ljudje, ki so doživeli begunstvo na svoji koži, in drugi ... v knjigi najdete tudi zgodbe o težavah priseljencev iz drugega časa in avtorje, ki so napisali povsem literarne, lahko bi rekla izmišljene zgodbe.
Taka je na primer uvodna Barryjeva zgodba o ladjah s krstami, ki so v času velike lakote potovale z Irskega prek oceana, čisto nekaj drugega pa je predavanje A. L. Kennedy, ki ga je avtorica prebrala lani na Evropskih dnevih literature v Spitzu na Donavi.
Vsi avtorji se torej niso osredotočili na zdajšnjo begunsko krizo.
Ne, marsikaj je bilo odvisno od naključja in njihove senzibilnosti. Nisem zahtevala, da pišejo o zdajšnjosti, moji namigi so bili splošni, izšlo se je pa celo z nekakšnim pripovednim lokom. Zbirka se začne s pogledom na begunce iz preteklosti in sklene v sedanjosti, esej A. L. Kennedy pa pogleduje v prihodnost. Čista sreča, bolj sem razmišljala o tonu, ki naj bi ga zbirka imela, na koncu pa se je vse zložilo kot v sestavljanki, a drugače, kot sem upala na začetku.
Knjiga je izšla z množičnim financiranjem. Ste pomislili tudi na tradicionalno pot?
O množičnem financiranju nisem vedela ničesar, imela sem zastopnika, povedala sem mu, kateri znani pisatelji so privolili v sodelovanje, in takoj se je lotil dela ter začel spraševati velike založbe, ali bi jih projekt zanimal. To sem lahko spremljala, ves čas mi je – neobičajno za agente – pošiljal odgovore iz založb. Vleklo se je eno leto, a nihče od velikih ni hotel ugrizniti v to jabolko, prepričani so bili, da se knjiga ne bi prodajala, zato sem se lotila manjših založnikov.
Ko tudi to ni obrodilo sadov, sem že razmišljala o samozaložbi, a mi je nekdo predlagal, da se obrnem na Unbound. Malce sem kolebala, potem pa sem se odločila zanje, ker knjigotrški del posla dajo v roke Penguin Random House, to pa je pomenilo, da bo knjiga šla daleč po svetu. Model je nov: če si za izid neke knjige, vložiš nekaj denarja. Tako je izšlo že skoraj dvesto knjig.
Kako se je podoba beguncev in begunstva spreminjala v očeh javnosti? V Nemčiji se je prvotno navdušeno sprejemanje v nekaj lanskih mesecih precej spremenilo.
Podobno je bilo tudi pri nas, na Otoku, vendar je javnost tik pred večjo spremembo – nekateri so se že pritoževali, da jim bodo počitnice v Grčiji uničili 'ti prekleti begunci' – ganila fotografija sirskega dečka Ajlana Kurdija, ki je utonil v Egejskem morju. Sčasoma se je protibegunska mentaliteta spet okrepila in znova je napotila javnost k premisleku fotografija, tokrat okrvavljenega petletnega sirskega dečka Omrana Dakniša v reševalnem vozilu po zračnem napadu na Alep. Pomislila sem, da so ravno podobe otrok in otroška domišljija tisto, kar potrebujemo, da bi našli vsaj nekaj sočutja v kolektivnem odnosu do beguncev, sočutja, ki ga zdaj ni dovolj. Moja naslednja knjiga bo antologija otroških in mladinskih avtorjev, njihov odziv na begunsko katastrofo.
