Tiskane izdaje
Nekaj knjig se me drži že skoraj vse življenje. Berem jih tako kot nekateri Sveto pismo, vsak večer pred spanjem. Pa niti ne po svoji volji, temveč me k temu silijo drugi, moji otroci.
To so recimo Enci benci na kamenci ena in dve (debelo polepljena s selotejpom), Rozov Mali rimski cirkus (popolnoma uničena knjiga, že dve leti iščemo njene platnice), Svetlanina Pekarna Mišmaš (zelo bogato ilustrirana, številni mladi ilustratorji iz domače hiše), Kovičeva Maček Muri (vsako leto ima manj strani) in Moj prijatelj Piki Jakob (hrbtišče knjige kaže, da bo kmalu razpadla).
Lahko bi pisala o katerikoli od njih, o tem, koliko Rozovih pesmic poznam, ali kolikokrat sem med Mišmaševimi tafete-te zakinkala, ker je za večerno branje predolg, ampak v resnici je Piki nesporno kralj naše knjižne police otroških knjig, tisti, o katerem je zares treba pribeležiti vrstico ali dve.
Moj prijatelj Piki Jakob je res moj prijatelj, in to dolgoletni. Poleg Oslovskih let Branka Ćopića je najljubša knjiga mojega otroštva. Čeprav se zdita knjigi zelo različni, sta si v resnici podobni: njuni junaki so navihanci, ki jemljejo šolo za šalo.
Verjetno je Piki Jakob prva knjiga, ki me je zgrabila čisto do konca. Tako zelo, da bi bila pri osmih letih najraje plišasti medved. Seveda bi bila najraje ljubka Timika. S Pikijem bi živela na polici z igračami, hodila bi v najbolj zabavno šolo na svetu, v spominsko knjigo bi mi sošolec Marko prvi napisal tako zabaven verz: Timika, mladost je vsaka / kakor mehka, gosta dlaka, / a medvedu kakor muli / kožuh kmalu se oguli. Pikiju bi pomagala jesti francosko solato, pisala pisma Žužujem, poslušala žvižgajoče mačke, se šla gasilske vaje, krulila v medvedjem zboru in počela še tisoč drugih vragolij. Moj svet bi bil poln zabavnih rim, videti pa bi bil ljubko in barvito, kot iz slikanice Jelke Reichman (a ne?).
Najbrž ni zelo presenetljivo, da se mi je Piki prikupil, ko pa je bil tako drugačen od otroških knjig, ki smo jih imeli v tistih časih pred tridesetimi ali štiridesetimi leti! Ni bil tanek, ni bil skromno ilustriran, nobenih groznih volkov, lačnih in zapuščenih otrok, zaspanih Trnjulčic, mrtvih partizanskih kurirčkov, krutih socialnih zgodb ni bilo v njem! Namesto tega so v njem veselo razsajali igrivi plišasti medvedi s človeškim učiteljem na čelu. Še vedno se čudim, kako je v tistih davnih časih lahko nastala otroška knjiga, ki deluje tako sodobno, humorno in brez kakršnekoli ideološke navlake.
Še vedno se čudim, kako ima lahko plišasti medved toliko karakterja. Še vedno se čudim, kakšen besedni čarovnik je bil ta »učiteljev oče«. Še vedno se čudim, kako lepa je lahko otroška igra. Še vedno se nekje pri srcu smejem vsem tem drobnim duhovitostim, ki so vgrajene v to knjigo. Še vedno mi je vse v knjigi tako domače, znano, blizu. In še vedno deluje tudi pri novodobnih otrocih. Mirno se kosa z Groznimi Gašperji, Anicami, Frančki in drugimi knjižnimi liki, ki so jih naplavili novi časi.
Toda ko zvečer vzamem v roke zdrajsano knjigo Moj prijatelj Piki Jakob, se pravzaprav redko sprašujem, kaj jo je naredilo tako ljubko, privlačno in večno. Bolj se zalotim pri misli, kako se je obrnilo moje življenje. Nikoli si nisem mislila, da bom postala poznavalka otroških igrišč, da bi lahko napisala navodila za uporabo malčka (morda celo navodila za uporabo pubertetnika, ampak to je že višja stopnja starševske modrosti) in da bom vsako leto ene stokrat prebrala Mojega prijatelja Pikija Jakoba. Ampak najbrž se nima smisla pritoževati, saj sva si usojena z zelo lepo knjigo.
