Tiskane izdaje
Sovretovo nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, je prejel Borut Kraševec za prevod ruskega romana Viktorja Pelevina Sveta knjiga volkodlaka. Kraševec se je uveljavil z vrsto zahtevnih prevodov vrhunskih ruskih humanističnih teoretikov in literatov.
Poleg teoretskih del (Boris Uspenski, Jurij Lotman, Mihail Bahtin, Jeleazar Meletinski, Lev Šestov, Pavel Florenski) je 41-letni Kraševec prevedel številna literarna dela klasikov, med njimi ponovno Čehova in Dostojevskega, in sodobnih avtorjev.
Sveta knjiga volkodlaka je eden tistih izzivov, ki se jih vrhunski prevajalec veseli in hkrati boji, je zapisala komisija v sestavi Tine Mahkota, Nives Vidrih, dr. Andreja E. Skubica, dr. Primoža Viteza in dr. Nade Grošelj.
»Trd oreh je zaradi mešanice jezikov, njihovega besedja, idiomatike in slovničnih struktur, ki tvorijo hrbtenico sodobnega globalnega diskurza – z ruske perspektive, ki je običajnemu Slovencu nadvse tuja. (...) Tako delo zahteva prevajalca, ki ne le da izvrstno pozna rusko zgodovino in stereotipno dušo, temveč tudi vse paradokse njenega sodobnega imperialnega diskurza, ne nazadnje tudi izvrsten smisel za ironijo.«
Že drugič ste dobili nagrado za prevod knjige istega avtorja – Viktorja Pelevina. Prvič pred leti za najboljšega mladega prevajalca za prevod romana Čapajev in Praznota in zdaj Sovretovo. Lahko po tem sklepamo, da vam ta avtor najbolj leži?
Vsekakor mi je všeč kot bralcu. Obe knjigi sem, preden sem ju začel prevajati, prebral kakšnih petkrat. Obe sta seveda taki, da prevajalcu dopuščata, pravzaprav od njega zahtevata jezikovne ekshibicije, pokaži, kaj znaš − to je navsezadnje razlog, da sta bila prevoda sploh opažena. Drugače pa ne bi rekel, da mi kot prevajalcu najbolj leži prav ta avtor. Sam imam za svoj največji dosežek prevod Makaninovega Undergrounda, zame kot prevajalca pa je bila zelo pomembna tudi antologija ruske kratke proze Pogovor gluhonemih.
Pelevin je eden najbolj priljubljenih ruskih pisateljev v domovini in svetu. Čemu pripisujete to priljubljenost, ne nazadnje gre za precej posebnega pisca?
Pelevin je globok in zabaven hkrati, to je razlog. Sicer pa ga nimajo radi vsi, ampak predvsem generacije v starosti od petindvajset do petdeset let. Za starejše je nekako preveč virtualen, mlajši pa še nimajo dovolj intelektualne prtljage, da bi mu lahko sledili. Pelevin praviloma piše duhovne razvojne romane in tudi to je, čisto sociološko gledano, nekoliko generacijska zadeva − za to se bolj zanimajo mladi. Poleg tega je, kot rečeno, zabaven.
Različne stare (ponavadi budistične, Pelevin je budist) duhovne resnice zna prikazati na svež, duhovit in pogosto šokanten način, na primer tako, da duhovno vsebino razkriva v banalnem, nizkem ali celo antiduhovnem. Tako je tudi v Sveti knjigi volkodlaka, v kateri je glavna junakinja, ki je nosilka in iskalka duhovnega, hkrati tudi volkodlak in prostitutka. Ta eksplozivna zmes nasprotij omogoča močne učinke. Poleg tega ima Pelevin dober občutek za čas, v katerem živi, in je izvrsten satirik in kritik tako ruske kot zahodne družbe.
Prevajate tako rekoč vse – strokovna besedila z različnih področij, literarna, publicistična. Do katere zvrsti imate največ afinitete?
Najbliže so mi literarna besedila. Drugače pa najraje vidim, če se literarni prevodi, ki zahtevajo velike jezikovne presežke, izmenjujejo z literarnoteoretskimi, filozofskimi ali kulturološkimi. Tako si malo odpočijem, hkrati pa se napolnim in osvežim z drugimi vsebinami.
Katera strokovna besedila imate posebej radi? Kulturološka, filozofska ...?
To je bolj odvisno od posameznih avtorjev kot od področij. Rad imam Bahtina, o katerem sploh ne vem, kam bi ga uvrstil, pa Šestova, ki je literat med filozofi. Zelo rad prebiram tudi Leva Gumiljova, etnografa in zgodovinarja, avtorja teorije pasionarnosti, ki ga sicer nisem prevajal, bi ga pa rad.
O vas je bilo največ slišati, ko ste na novo prevedli Brate Karamazove Dostojevskega. Takrat se je tudi precej razpravljalo o tem, zakaj je potreben nov prevod. Lahko poveste svoje razloge?
Razlogi so knjigotrški in prevajalski. Med prevajalskimi je glavni razlog jezikovna zastarelost Levstikovega prevoda. Precej je bilo tudi po nemarnem izpuščenih stavkov, narobe prebranih in razumljenih besed. Levstika imam sicer za pomembnega prevajalca.
Imel je dober občutek za slog in od njega se lahko marsikaj naučiš. Na splošno pa je tako, da lahko zdaj, v dobi interneta in ko imamo na voljo veliko komentarjev in slovarjev, naredimo boljši prevod. Omeniti je treba tudi knjigotrške razloge − v Sloveniji in po svetu je veliko povpraševanje po ruski klasiki in tudi ta moj prevod je bil razprodan.
Vaš prevod je ne le jezikovno, ampak tudi slogovno in vsebinsko precej drugačen od prevoda Vladimirja Levstika iz leta 1929. Ste pa od Levstika ohranili nekaj verzov in eno pesem v celoti. Zakaj?
Levstikov prevod tiste pesmi sem ohranil, ker je sam nisem znal prevesti bolje. Če govorimo o ponovnih prevodih klasičnih del, zagovarjam stališče, da je včasih smotrno v ponovnem prevodu ohraniti kakšno posrečeno staro rešitev. To sem že večkrat naredil, nazadnje pri prevodu Gogoljevih Kvartopircev. Neka replika v starem Jesihovem prevodu mi je bila tako všeč, da sem jo uporabil tudi v svojem. Seveda pa je treba za take stvari odkrito povedati javnosti, sicer bi bil to plagiat.
V čem je razlika med prevajanjem poezije in proze? Mnogi dobri prevajalci proze ne znajo prevajati poezije. To pravzaprav največkrat prevajajo pesniki.
Na to vprašanje je težko odgovoriti v nekaj besedah. Poleg tega je lahko poezija zelo različna (rima, prosti verz). Sam poezije, če ne štejem enega ali dveh prevodov iz ukrajinščine, skoraj nisem prevajal. Poezija se zadnja leta itak prevaja bolj malo, predvsem za kakšne festivale, pa še to so v glavnem prosti verzi. Za prevod rimanih pesmi v proznih tekstih, ki jih prevajam, sicer poskrbim sam.
Prevedli ste več ruskih klasičnih del. Je težje prevajati klasiko ali sodobno literaturo? Kako je pravzaprav s poustvarjanjem sloga?
Vprašanje, katero klasiko. Rabelais, Dostojevski, Hlebnikov in Joyce so popolnoma različni avtorji in se različno prevajajo, pa so vsi klasiki. Ampak če ne kompliciram in vzamem za primerjavo realiste 19. in 21. stoletja, glede težavnosti ni velike razlike. Sodobna literatura pogosteje zahaja v jezikovne skrajnosti, 19. stoletje pa je zaradi časovne oddaljenosti včasih manj razumljivo. Teže je na primer prepoznavati in poustvarjati socialne govore tistega časa pa tudi način življenja je bil takrat čisto drugačen. Ampak se navadiš. Navsezadnje v ruskem 19. stoletju živim že kakšnih petindvajset let.
Je za prevajanje zahtevnejši Dostojevski ali Tolstoj?
Težko bi rekel, kdo je zahtevnejši. Dostojevski se včasih poigrava s cerkveno slovanščino, za kar prevajalci ne najdemo prave rešitve, Tolstojev svet pa je tako širok in podrobno izdelan, da je včasih težko poiskati izraze za najrazličnejše stvari in pojave, ki jih opisuje. Ta avtorja sicer jezikovno ne sodita med najzahtevnejše.
Študirali ste primerjalno književnost in ruščino, a študija niste končali. Če gre brez diplome, pa zagotovo ne gre brez nekaterih talentov in veščin. Katerih?
Diploma sploh ni pogoj. Tudi sicer se ne spomnim, da bi me v petnajstih letih, kar prevajam, kdo izmed urednikov vprašal, kaj sem študiral in ali sem diplomiral. Glavni prevajalski talent je sposobnost, da dolgo (mesece, včasih tudi leto ali več) sediš ob tekstu in ga prevajaš in piliš in piliš, drugi je jezikovna prožnost, ki te rešuje iz različnih prevajalskih zadreg, in tretji občutek za mero, posluh za tonalnost, slog. Prvi talent je človeku bolj ali manj prirojen, druga dva pa je mogoče sčasoma pridobiti.
Kaj vas je sploh pritegnilo k ruščini?
Najprej literatura. Klasika 19. stoletja. Pa jezik, njegov zven. Pozneje ruska kultura nasploh. Nekaj časa sem bil očaran tudi nad japonsko kulturo in sem celo razmišljal, da bi se začel učiti japonščino. Kmalu sem ugotovil, da je to zame prevelik zalogaj − temu bi se moral posvetiti ves in že od začetka. Ko sem živel v Vilniusu, sem se začel učiti litovščino, ampak to sem potem opustil. Problem majhnih jezikov je, da se kot prevajalec z njimi nehote marginaliziraš in obsodiš na životarjenje. Po malem začenjam prevajati še iz ukrajinščine, ki jo za silo razumem, ker sem dosti hodil po tistih koncih.
Lahko s svojo veliko produktivnostjo kot svobodni prevajalec spodobno živite?
V petnajstih letih sem prevedel dvaintrideset naslovov, nekatere skupaj z drugimi prevajalci, bilo pa je tudi nekaj dram. Glede na to, da sem poklicni prevajalec, ni to nič posebnega. Za zdaj lahko spodobno živim. Sicer pa dela tudi žena. Poleg tega smo skromni, živimo na vasi in si precej hrane pridelamo sami.
