Spomini vojnih veteranov v izpovedih

Prikaz tragične, krivične in absurdne usode mladih slovenskih vojakov v prvi svetovni vojni.

Objavljeno
10. september 2014 14.06
Marijan Zlobec, kultura
Marijan Zlobec, kultura

Bojevnik ni le naslov knjige (Karantanija, 2014), ampak je bil nekoč revija oziroma glasilo­ Zveze bojevnikov v nekdanji­ avstro-ogrski vojski, ki jo je med letoma 1931 in 1936 izdajal poseben konzorcij. Izšlo je po nekaj številk na leto, največ pa 25 leta 1935.

Urednica Marjeta Žebovec v spremni besedi piše, da je Zveza bojevnikov nastala iz Zveze slovenskih vojakov, katere prvotni namen je bil gojiti pieteto do padlih vojakov. Eden vidnejših članov je bil Ivan Matičič. Pod vodstvom generala Rudolfa Maistra se je preimenovala v Zvezo bojevnikov.

Zveza bojevnikov je po Sloveniji postavila mnoga spominska obeležja (okrog 150), največja kostnica žrtev prve svetovne vojne je na ljubljanskih Žalah. Ker je bila Zveza bojevnikov nekakšna opozicija tedanji (beograjski) oblasti, so najprej prepovedali zvezo samo, jo preimenovali v Združenje borcev Jugoslavije Boj, potem pa ukinili še to organizacijo, »ker se je po mnenju takratne oblasti preveč politično izražala«.

Na koncu je prenehal izhajati še Bojevnik. V knjigi Bojevnik so izbrana pričevanja, objavljena pred osemdesetimi leti v reviji Bojevnik, a so bila večinoma neznana in sedanjim bralcem nedostopna.

Večplastnost pričevanj

Preseneča več plasti pričevanj: iskrenost, natančnost opisov vsega hudega, neizmernega trpljenja, množičnega spopadanja in pobijanja na bajonet, kontrastov med upanjem na preživetje in množičnim cepanjem v smrt, upor tujim političnim idejam, norostim političnih oblasti v Berlinu, Moskvi, na Dunaju ...

Razvidna je krivičnost angažiranja slovenskih fantov za tuje interese kot tudi neposredni opisi dogajanja na več frontah; od Galicije in Bukovine, Karpatov, ob Dnjestru, na solunski fronti, na koroški fronti, v makedonskih gorah, na Soči in v ujetništvu v južni Italiji (do poletja 1919, kar je bolj ali manj neznan podatek, saj se je vojna končala že pol leta poprej).

Med avtorji so nekateri znani, kot denimo general Rudolf Maister z dokumentarnim zapisom o prevratu 1. novembra 1918 ali pisatelja Janez Jalen in domnevno Ivan Matičič (oznaka Mtč), vendar so bolj pretresljivi nekateri drugi zapisi, denimo Ivana Šalamona (Spomini radiotelegrafista na strahovito vojno, Velika noč leta 1917 na Peralbi, Vojni doživljaj) in Frana Bonača (Karpatski sveti večer, Noči groze – s podganami in gadi med vojaki na ležiščih), medtem ko bi sam dal na prvo mesto obsežnejši tekst Pot v robstvo Ivana Rozine kot celovitejši prikaz tragične, krivične in absurdne usode, ki je prizadela mlado, nič hudega slutečo in še manj krivo generacijo slovenskega pretežno kmečkega pokolenja.

Opis dogajanja od oktobra 1918 do avgusta 1919 v več italijanskih taboriščih je iskrena, doživeta zgodba, ne literarna, pisateljska, ampak pričevanjska; lahko verjameš vsemu. Žal lahko verjameš tudi vsemu, kar se dogaja te dni v mnogih vojaških spopadih po svetu. Morda se prva svetovna vojna sploh še ni končala!