Tiskane izdaje
Bila so sedemdeseta, čas socializma, betonskih džungl, fičkov, otrok, ki se na ulici igrajo kavbojce in indijance, in očetov, ki so na začasnem delu v Libiji.
Ta relativno udoben čas je na trak ujel režiser Jane Kavčič in že z naslovom filma povedal, da smo živeli Srečo na vrvici. Pesem, ki jo je pela Marjeta Ramšak, je to še poudarjala: »Tjaramdamam, zlat je ta dan, steci z menoj ven ... Zmeraj z mano, zmeraj moj boš, tjaradadadam ... Ko dobiš, kar želiš si, nisi nič več sam ... Tjaramparadi, nobenih skrbi, srečo imaš na vrvici!«
Premiera filma je bila 7. aprila 1977 v dvorani kina Union. Časopisne vesti navajajo, da je bil film že na premieri odlično sprejet, v naslednjih tednih in mesecih pa je v kinematografe pritegnil množično občinstvo. Še posebej so bili nad njim navdušeni šolarji, v kino na ogled filma so namreč učitelji vozili kar cele razrede. Tudi kritiki so ga hvalili in med drugim ugotavljali, da je ta film, deveti mladinski po vrsti v slovenski filmski zgodovini, naredil pomemben premik v urbanost.
Prej so bili namreč slovenski filmi za mlade postavljeni v hribe, med pastirje in dninarje (Kekci, Pestrna), ali v vojno (Ne joči Peter, Nevidni bataljon ...). Za nekatere je Sreča na vrvici skupaj s filmom To so gadi, ki je tudi doživel premiero leta 1977, kronski dokaz, da je v sedemdesetih urbanost naposled premagala ruralnost.
Kavčič je bistroumno dojel, da mora narediti naredil film o tukaj in zdaj, o mestnih otrocih, ki na ulici svobodno bijejo svoje otroške vojne. Ker je bila komunistična oblast očitno dovolj krotka, da ni več zahtevala ideoloških parol v vsakem kadru, se je odprl prostor za druge, nepolitične in neideološke teme, kot so solidarnost med ljudmi in človekov odnos do živali.
Snemanje filma je potekalo na Bratovševi ploščadi v Ljubljani, med visokimi , nečloveškimi stolpnicami. Gibalo zgodbe je dejstvo, da v blokovskem naselju ni prostora za živali, še posebej ne za veliko črno pasjo mrcino, ki jo dobi deček Matic, potem ko konča snemanje filma. Kljub maminemu nasprotovanju novofunlandca pripelje domov, a težav, ki jih pes povzroči, je veliko: razbita šipa, ugriz, lajanje, pritožbe hišnega sveta ... Skratka, pes je moteč in treba ga je odstraniti.
Vojna, ki so se jo otroci prej igrali med sabo, nenadoma postane povsem zaresna - usmerjena je proti odraslim, ki se hočejo psa znebiti. Konec filma je žalosten, saj mora pes oditi, otroški svet, ki se je tako samozavestno upiral, se mora naposled podrediti zahtevam odraslih. A zaključni prizor z otroki, ki tečejo s psom po trati, gledalca znova opremi z občutkom optimizma in sreče. In s podobo najlepšega možnega otroštva, v katerem ni sive in nečloveške betonske džungle s hudobnimi ljudmi, temveč svet narave in otrok in psov.
Od premiere filma mineva 40 let. Foto: promocijsko gradivo
Poleg prepričljive zgodbe ima film še veliko drugih odlik: dobra izbira in vodenje mladih igralcev, uporaba pogovornega jezika, prav nič »zakmašna« kostumografija, dinamično prikazovanje urbanega prostora, humor. Pravzaprav bi težko našli kak element filmske pripovedi, ki ne funkcionira.
Pod scenarij sta podpisana tako pisatelj Vitan Mal kot režiser Jane Kavčič. Film je namreč nastal po Malovem mladinskem romanu Teci, teci kuža moj, naslov pa je dobil po pesmi Svetlane Makarovič, ki jo je uglasbil pa Dečo Žgur. Hecno je, da je Mal potem napisal še eno knjigo z naslovom Sreča na vrvici, in sicer po scenariju za film. Vendar pa je filmska verzija zagotovo veliko bolj znana kot knjižna. V tem primeru je film povsem nadvladal literaturo.
Danes filma tisti, ki smo doživeli to obdobje, ne moremo gledati brez občutka nostalgije. Spominja nas na to, kako smo živeli in preživeli socializem. Kako smo nosili sprane kavbojke na zvonec, kupovali mleko v vrečkah, kadili v zaprtih prostorih pred policajem (celo otroci pokadijo pipo miru!), pred spanjem pa gledali risanke Pink Panter in pojedli dunajca, velikega kot krožnik ...
Kdo si dandanes še upa narediti kaj od tega, denimo brez slabe vesti za svoje zdravje pojesti dunajca, ali pa še huje, pustiti otroke brez nadzora na ulici? Kaj se je zgodilo z našo družbo, kako smo postali prestrašeni in hiperprotektivni tako do odraslih kot do otrok? Zakaj povsod vidimo samo še nevarnost?
Poante, ki jih film prinaša, so se torej sčasom obrnile na glavo. Vprašanje, koliko tovrištva in pristnih medčloveških in človeško-živalskih odnosov je najti čebeljnakih iz betona in asfalta in kako se pristna otroška želja po sproščeno igri lahko bori proti utesnejenosti, ni več tako zelo aktualno, kot je bilo nekoč.
Je pa aktualno vprašanje, kako smo preživeli nek čas in se ob tem celo smejali. Kako smo bili mladi v socializmu, kako smo našli lepoto v hladni estetiki betona, kako smo bili kljub omejujoči ideologiji oblasti svobodni in razigrani, pa tudi uporni in solidarni.
Vsekakor je Sreča na vrvici del uspešne zgodovine slovenskega filma. Na lestvici največjih domačih hitov vseh časov je veliko mladinskih filmov – od Kekcev do Poletja v školji do Gremo mi po svoje, in tudi Sreča na vrvici je med njimi. Med drugim so ga prodali v več kot 50 držav.
