Goncourtovo žirijo prepričalo srhljivo dejanje malone popolne varuške

Goncourtova nagrada: Pisateljica Leïla Slimani je prestižno nagrado dosegla z romanom Chanson douce.

Objavljeno
15. november 2016 16.48
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Dojenček je mrtev in tudi sestrica bo podlegla. Ubila ju je varuška, preden je še sebi zasadila nož v vrat. Tako srhljivo­ začenja svoj roman Chanson­ douce (prevedli bi lahko Uspavanka) pisateljica Leïla Slimani,­ ki je pred kratkim zanj dobila­ prestižno Goncourtovo nagrado. Kdo ve, koga spuščamo v dom, ko ­izbiramo varuško za svoje ­otroke ...

Varuška Louise ni umrla, smrt je znala samo zasejati: ubila je Adama in Milo ... Pa kako zelo so starši pazili, da bi ju zaupali v varne in ljubeče roke. Louise je bila idealna, ni bila prestara, ne zakrita in tudi kadila ni, pa za kakšno toplino in red je takoj poskrbela v njihovem domu. Bi si sploh lahko zaželeli boljšo varuško?

Bila je kot dobra vila, pravi biser, odlična gospodinja, izjemna kuharica ..., polno zaposlena gospodarica Myriam ji ni mogla očitati prav ničesar. Zato ne čudi, da so jo »posvojili«, postala je del družine, družina pa se ima rada, poklanja si drobne pozornosti in odhaja skupaj na počitnice, recimo v Grčijo.

Louise je bila krasna, »popolna«. Nemara bo res držalo, da se kaže popolnih ljudi vedno vsaj malce bati, sploh takih, ki jim uspeva, da so, kot piše avtorica, hkrati nevidni in nujni, nezamenljivi. Tiho in neopazno omrežijo človeka ... Kako bi si torej lahko mislili, da se bo kdaj končalo, kot se je?! In toliko zadržkov je imela prej Myriam, ali naj začne delati v sošolčevi odvetniški pisarni in postane še kaj drugega kot le mlada mama ali ...

Jasno je, da sta z možem ­Paulom strogo in premišljeno izbirala ­varuško, na koncu sta bila prepričana, da sta se odločila za najboljšo možno. In vendar toliko ­odvisnosti družine od skrivnostne Louise, ki je vsaj diskretno nakazovala določena čudaštva, nekako ni moglo popeljati drugam kot v socialno dramo, tragedijo. Leïla Slimani jo je izpisala inteligentno, v natančnem slogu in privlačni ­pisavi mlade pisateljice.

Od Maroka do Francije

Kakor Leïlo Slimani portretirajo v časniku Nouvel Observateur, se je leta 1981 rodila v Rabatu v Maroku – v premožni družini, v kateri niso govorili arabsko, ampak francosko. Zaradi socialnega statusa je bila »nekako vedno na obrobju, na protežirani margini«. Zdaj že pokojni oče je bil bančnik in mama, po izvoru alžirsko-alzaških korenin, ena pomembnejših zdravnic v državi. Bilo je samoumevno, da je Leïla hodila v francosko gimnazijo …

Vzgojena v naprednem duhu je kmalu spoznala, da v Maroku ne bo nikoli srečna, saj da so tam ženske prisiljene živeti v nenehni laži. Ona pa si ni želela, da bi jo bilo strah samo zato, ker se nekomu zdi, da nosi za na ulico prekratko krilo ali ker sama vstopa v taksi … Tako je pri sedemnajstih odpotovala na šolanje v Pariz, kjer je takoj spoznala breme samote.

Na Zahodu je človek menda bolj sam kot drugje: v Maroku ljudi, ki nimajo nikogar, vedno vabijo na obisk, v Franciji pa je moralo preteči več let, da ji je uspelo vzpostaviti tesnejša prijateljstva.

Potem ko je kot mladenka menda razmišljala, da bi postala psihiatrinja, in se je videla tudi kot filmska igralka, je pristala v žurnalizmu – tedenski reviji Jeune Afrique – in tako, kot so jo še citirali v Nouvel Observateur, v napornem poklicu, »kjer se človek ne stara lepo«. Tudi zato se je odločila za pisateljsko pot, za literaturo, vmes se je poročila in pred petimi leti rodila sina.

Od arabskih pravljic do Čehova

Leïla Slimani je, kot je brati v francoskih medijih, izoblikovala svojo literarno dušo ob prebiranju Čehova, pri katerem ji je všeč, da ima rad svoje junake in jih ne obsoja, zanjo sta bila zelo pomembna Stefan Zweig in Milan Kundera, a zagotovo so jo določile tudi pravljice iz Tisoč in ene noči, zbirke, iz katere ji je v otroštvu prebiral oče.

Chanson douce je njen drugi roman, v prvem Dans le jardin de l'ogre (Na ljudožerčevem vrtu), ki ga je objavila pred dvema letoma, piše o novinarki – nimfomanki, ki nima posebne volje do dela in se pogreza v strašno osamljenost.

Da se je v svoji drugi knjigi posvetila varuški, ne preseneča, odraščati v Maroku je pomenilo, kot je pred časom povedala za Le Point, živeti z varuškami. So kot del družine, čeprav v resnici nikoli ne morejo postati družina.

Vso čustveno dinamiko v razmerjih do gospodarjev – tudi njihova občutja ponižnosti in ponižanja – pa še posebno dobro zaznavajo otroci, za katere skrbijo. Pisati o varuškah zato vedno pomeni govoriti resda o ljubezni in vzgoji, a tudi o družbenih slojih, odnosih superiornosti in inferiornosti, denarju, menjavanju občutij, tudi o sovraštvu ...

Zgodbo za Chanson douce je spodbudil dogodek, na katerega je naletela med prebiranjem priljubljene časopisne rubrike, črne kronike. Nekega dne je pisalo, da je portoriška varuška v New Yorku ubila otroke, ki jih je čuvala, potem pa ni nikoli pojasnila, zakaj je morila.

V knjigi je Leïla Slimani prenesla zločin v Pariz in ga družbeno postavila v razmerja med novo francosko buržoazijo in ljudmi pod njo ... Pri tem je bila pisateljsko zelo spretna, roman, ki se je spogledoval z drugimi literarnimi nagradami v Franciji in ob kritikih močno navdušuje tudi bralstvo, teče v francoščini gladko in hitro.