Stare teme, nov pogled

Dobri, suvereni prvenci so vedno zanimiva mešanica prisvajanja tradicije in njenega preoblikovanja. Mnogi motivi in teme v debitantski zbirki kratke proze Anje Mugerli so tako že dobro znani: par, ki ne more zanositi – ali pa je otroka izgubil; prometna nesreča; alkoholizem; ločene, razbite oziroma povsem odtujene družine – ali pa ekstremi v drugo smer: incest in pedofilija … Zdi se, da so pisateljičini literarni svetovi paralelne dimenzije svetovom, ki so jih gradili predvsem avtorji kratke zgodbe na prelomu tisočletja. V svojem minimalističnem jeziku, natančni arhitekturi zgodb, pogostem otroškem ali mladostniškem pripovedovalcu, pa suspenzu, ki ga včasih vzdržujejo tudi previdno odmerjeni fantastični elementi in rezultira v končnem preobratu ali vsaj razkritju – ne da bi slednji tudi povsem zaokrožil, zaprl konec zgodbe –, je njena pisava zelo blizu kakšnemu Nejcu Gazvodi. Še toliko bolj pa znova v psihološki sestavi svojih protagonistov, kar je sicer že ena glavnih značilnosti celotne sodobne slovenske proze – ti so, skratka, travmatizirani posamezniki, povsem determinirani s tragičnim dogodkom iz osebne preteklosti. Zaradi tega je večina zgodb, kljub resnično elegantni strukturi, v svojem razpletu oziroma nerazpletu vsaj nekoliko predvidljivih.

Tisto, kar zbirka vnaša novega, s čimer te sheme nadgrajuje, je zmerna, a zelo pomembna in sugestivna feministična perspektiva. Med trinajstimi kratkimi zgodbami bi tako izpostavil zlasti Rokavice in Vsiljivko. V prvi se trgovka Sonja znebi občutka manjvrednosti in nesmisla, ko svoji službi, o kateri kljub izkoriščanju s strani delodajalca in lene sodelavke zagotavlja, da niti ni tako slaba, doda še vlogo matere in gospodinje – pa čeprav tudi tu ni najbolj prepričljiva. V drugi spremljamo žensko, ki uporno vztraja v razmerju z moškim s capgrasovim sindromom, psihološko motnjo, zaradi katere je prepričan, da ona ni prava Sanja, temveč nekakšna vsiljivka, pri čemer se avtorica izogne idealiziranju njene ljubezni, vrh pa zgodba doseže v ambivalentnem koncu. Tak je tudi konec Poletja, zgodbe o odraščanju in incestu, ki bralca izpusti s še nekoliko bolj svinčenim okusom v ustih in skupaj z omenjenima spada najbrž med najboljše tri zgodbe zbirke.

Pri preostalih, kot je značilno za prvence, rado kaj zmanjka – Lipa in Žepar po domišljenem začetku razvodenita v patetiko in premočrtno simboličnost; Nekdaj človek se preveč zadovolji zgolj z grotesknostjo izhodiščne situacije itd. Manj izdelana je tudi pripovedna raven, ki je očitno povsem podrejena fabuli, zaradi česar jezik neredko ostaja pri klišejih in splošnih metaforah, posebno pri opisu čustvenega odziva protagonistov. Vseeno je to eden boljših prvencev letošnjega leta, ki sicer ne bo končal literature, kakršno smo poznali doslej, pomeni pa morda že neki pogled z nove strani, ki bo morda tudi vodil v nove smeri.