Tiskane izdaje
Boris Pahor, ki je prejšnji teden upihnil tri svečke v obliki številk (postavljene so bile v vrstnem redu 1, 0 in 2), je v sodelovanju s Tatjano Rojc za založbo Bompiani napisal delo Triangoli rossi. Zdaj lahko beremo Rdeče trikotnike tudi v soavtoričinem prevodu.
Knjigo, ki jo je najstarejši živeči slovenski pisatelj Boris Pahor napisal v stodrugem letu življenja (izdala jo je Cankarjeva založba), je treba seveda brati, natančno brati, a se hkrati zavedati, da je pomembna gesta: tisto, o čemer avtor v njej govori, je tisto, kar bi morali vedeti vsi, in tudi tisto, česar ne bi smeli nikdar pozabiti. Ravno to, upor proti brezbrižnosti in pozabi, je tisto, o čemer govori »modrost stoletja«, kakor je Pahorja te dni poimenoval še en veliki Slovenec, Evgen Bavčar.
Knjižica je, kakor smo izvedeli ob rojstnodnevnem slavju še zmeraj živahnega in kritičnega tržaškega pisatelja, nastala na pobudo glavne urednice ugledne italijanske založbe Bompiani Elisabette Sgarbi, ki je glede Pahorjevih razlag o rdečih trikotnikih, oznakah, ki so jih morali v taboriščih nositi politični deportiranci, torej tisti, ki so izbrali »upor v imenu svobode«, menila, da so vsebina, ki bi morala biti dosegljiva mladim in vsem drugim, ki italijanske, slovenske in evropske medvojne zgodovine ne poznajo ravno najbolje. Avtor je svoja spominska opažanja razpredal velikokrat, a se ni mogel znebiti občutka, da ponavljanje nima pravega učinka.
Vademekum
A ni le to razlog, da imajo Pahorjeve »preproste beležke, ta vademekum« izjemen pomen: najbolj so pomembne, ker na glas govorijo o rečeh, ki se jih enostavno ne sme pozabiti. Nič presenetljivega ni, da jih je pribeležil čili Tržačan, torej pisatelj iz mesta, od koder bi – kot je po obisku Trsta letos omenila ministrica za kulturo – Slovenci lahko uvažali prepotrebno narodno zavest izza zdajšnje državne meje.
Gre seveda za to, da vsesplošno pomanjkanje čuta za zgodovinsko resnico ne more biti odveza za poenostavljeno in največkrat popačeno dojemanje vsega, kar se je zgodilo v preteklosti.
Ni še deset let tega, kar smo med novicami brali, da so podtaknili požar v edine slovenske jasli v Trstu in da je to bil tretji požig slovenskih šol v nekaj letih; ni še deset let tega, kar smo morali poslušati italijanskega premiera, ki je bajal o tem, da se je na Rab in Gonars hodilo počitnikovat, italijanski predsednik pa je v govoru ob novokomponiranem dnevu spomina na fojbe in eksodus optantov bajal o tem, da je treba v Evropi izbrisati vsak ostanek nerazumevanja in predlagal: »V tem smislu je treba čim prej pozabiti tragične dogodke, ki so nas v preteklosti delili.«
Slovenska politika je bila takrat poniglavo tiho, nikakor ni zmogla glasnega ne, med redkimi, ki je to perfidnost, servirano z najvišjega mesta, znal zavrniti, je bil ravno Pahor, ki je dal vedeti, da ne more sprejeti italijanskega odlikovanja, če predsednik ne misli v nagovoru omeniti pravih zgodovinskih dejstev. Edini mogoč odgovor na take predloge je glasen in odločen ne.
Eden od nejev je tudi Pahorjev vademekum, vsem pa je treba priporočiti v branje tudi enajsto poglavje knjige italijanskega zgodovinarja Angela Del Boce Italijani, dobri ljudje?, ki govori o zločinih, za katere ni bil nikdar nihče kaznovan. Pahorjeva knjižica o taboriščih tako rekoč kriči, da se takih reči ne sme pozabiti.
Ob izidu knjige v slovenščini smo slišali, da je delo izčrpen vodnik po evropskih nacističnih in fašističnih taboriščih, o usodah ljudi, ki so v taboriščih od jutra do večera umirali od lakote, a so, politični preganjanci oziroma ujetniki, morali delati. Zanje ni bilo hitrega konca pod lažno prho, čakal jih je komaj verjeten martirij. In o teh ljudeh, pravi Pahor, se danes ne ve veliko.
Tudi zato ta knjiga, iz katere izvemo, da je Pahorja na pot po taboriščih pravzaprav odposlala četverica kolaboracionistov, »štirje domobranci, branilci domovine«. Tudi tega ne bi smeli pozabiti.
