Susanna Tamaro: Živimo v svetu plenilcev

Susanna Tamaro, rojena v Trstu leta 1957, je ena najbolj znanih­ in v svetu priljubljenih italijanskih pisateljic. Ko se je izšolala­ za učiteljico in zatem za filmsko­ režijo, se je nekaj časa ukvarjala s filmom, dokler se ni povsem posvetila književnosti.

V književnost je vstopila z romanom Glava med oblaki leta 1989 in bila zanj nagrajena, v naslednjih letih je objavila še tri knjige in leta 1994 svetovno uspešnico Pojdi, kamor te vodi srce. Ta roman so prevedli v štirideset jezikov, dosegel je petnajstmilijonsko naklado in še vedno doživlja nove izdaje.

Pojdi, kamor te vodi srce je intimna izpoved, ki jo je navdihnila pisateljičina babica, edina, ki ji je v otroštvu nudila ljubezen in toplino. Babica čuti, da je na koncu življenjske poti, zato se odloči napisati pismo, svojo bolečo življenjsko zgodbo, vnukinji.

To pismo je njena dediščina osebi, ki jo ima najraje, v njem pa razkriva svoje življenje – vse žalosti, strasti, izgube zaradi družbenih predsodkov, globoko skrite družinske skrivnosti, priznanje o veliki življenjski ljubezni. Babica si želi povedati vnukinji tisto, kar jo je njena življenjska izkušnja boleče izučila – ne glede na vse moramo v življenju zbrati pogum in slediti svojemu srcu.

Susanna Tamaro se brez milosti spopada s temnimi stranmi življenja, osamljenostjo in pomanjkanjem ljubezni. Zaradi vrtoglavega uspeha tega romana je postala pisateljska zvezdnica, ne da bi si želela zvezdniškega statusa. Z nobeno pozneje objavljeno knjigo ni ponovila tega uspeha, še vedno pa je zelo brana avtorica.

Objavila je več kot dvajset knjig za odrasle, otroke in mladostnike, kar nekaj je prevedenih v slovenščino – Srce iz špeha (1995) in Papirofobija (2011) za mlade, Anima mundi (1998), Odgovori mi (2002), Več ognja, več vetra (2007), Poslušaj moj glas (2008), Čarobni krog (2012) in Za vedno (2012). Zadnja knjiga, prevedena v slovenščino, je odličen avtobiografski roman Vsak angel je strašen (2015), ki ga je izdalo Založništvo tržaškega tiska, prevedel pa pisateljičin mladostni prijatelj Marko Sosič, pisatelj iz Trsta, s katerim sta pohajkovala po Krasu in prebirala Srečka Kosovela.

Pisateljica danes živi v očarljivem mestecu Orvieto v Umbriji, zavzema se za varovanje okolja in živali.

Vaša zadnja knjiga, prevedena v slovenščino, je avtobiografski roman Vsak angel je strašen. Med pisanjem ste morali podoživeti vse travme in bolečine iz otroškega in mladostnega obdobja, in teh ni bilo malo. Ste trpeli, ko ste pisali to knjigo?

Ne, prav nasprotno, pisanje knjige je bilo osvobajajoče. Lahko bi rekla, da sem se pri pisanju nekaterih delov celo zabavala. O teh bolečinah sem govorila v številnih knjigah, četudi v prenesenem pomenu. V teh primerih je bilo res boleče. Knjiga Vsak angel je strašen je bila predvsem katarzična ­osvoboditev.

Bili ste zelo senzibilen otrok. Zaradi velike občutljivosti in pomanjkanja starševske ljubezni vas je že v otroštvu pestila nespečnost. Te noči so bile strašne, kakor jih opisujete. Ste do zdaj našli notranji mir in lahko spite?

Res je, še vedno sem zelo občutljiva. Za občutljive ljudi je ravnovesje vselej nekaj bolj ali manj začasnega. Žal je nespečnost moja zvesta življenjska spremljevalka. Nedvomno sem bolj vedra, kot sem bila včasih, četudi se dobro zavedam, da na duši ostanejo brazgotine, če so bile rane v otroštvu zelo hude.

V tej knjigi se v spominih vračate v rojstno mesto Trst in na slovenski Kras, po katerem ste v mladosti radi pohajkovali in kjer ste spoznavali poezijo Srečka Kosovela, čigar verze tudi objavljate. Kako ste spoznali Srečka Kosovela in zakaj se vam je njegova poezija tako usedla v srce?

Ne spomnim se natančno, kdaj sem se začela učiti slovensko. Navsezadnje sem živela v okolju z ljudmi, ki so govorili drugačen jezik, jaz pa tega nisem hotela ignorirati.­ Še več, udeležila sem se tudi poletnega seminarja slovenskega jezika za tujce, ki ga je pripravila ljubljanska univerza. Možno, da sem Kosovela in njegovo poezijo odkrila takrat.

Odraščali ste v italijanski družini, vendar v kulturno mešanem, italijansko-slovenskem okolju. Ste prihajali v stik s slovenskim kulturnim okoljem še kako drugače kot s Kosovelom in slovenskim pisateljem Markom Sosičem iz Trsta, s katerim sta mladostna prijatelja?

Seveda. Vselej sem imela precej slovenskih prijateljev, začenši z otroki, s katerimi sem se igrala. V tistem času, to so bila šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, to ni bilo ravno običajno. Imam pa tudi slovenske prednike po očetovi strani, rojen je bil na Kontovelu.

Ko ste se po študiju v Furlaniji­ vrnili v Trst, je bila to za vas vrnitev h koreninam, ste zapisali in dodali, da je oddaljenost od Krasa v vas pustila praznino, ki je niste mogli z ničimer zapolniti. Pa vendar ste se pozneje odločili za življenje v Rimu in zatem v Orvietu, kjer živite še danes. Zdaj ne pogrešate več Trsta in Krasa? Ju kdaj obiščete?

Pogosto grem v Trst, kjer imam prijatelje, tako da ga ne pogrešam. Z Markom se rada sprehajam po Krasu, tako kot sva to počela, ko sva bila mlada in sva skupaj prebirala Kosovelove pesmi. Četudi burja danes ni več tako močna, kot je bila takrat.

Lahko primerjate Trst vašega odraščanja in danes?

Mesto se je zelo spremenilo. Včasih se mi celo zdi, da je to drugo mesto. Trst mojega otroštva je bil mesto, v katerem si občutil, kaj pomeni hladna vojna, saj smo bili tik ob meji komunističnega sveta. Potem so bili tu kupci z druge strani, ki so ­množično prihajali sem po potrošniške dobrine. Danes je mesto urejeno, nekdanje temačnosti ni več. Po drugi strani se sprašujem, ali ni morda samo skrita pod pepelom. Klub slovesu, da Tržačani veljajo za vesele ljudi, se mi zdi mesto še vedno zelo otožno. Kot da bi bili ujetniki nekakšne vdanosti v usodo, ki se je ne morejo osvoboditi.

Kako to, da ste se odločili živeti v Orvietu?

Izbira je bila precej naključna, kot se to v življenju pogosto zgodi. Iskala sem hišo na deželi, ki bi jo delila še z nekom. Pred sedemindvajsetimi leti sem jo našla v Orvietu. Čez nekaj časa sem imela srečo, da sem lahko zgradila svojo, in tako sem ostala tu.

Kaj počnete, ko ne pišete?

Imam majhno kmetijo, na kateri se ukvarjam s čebelami, vrtom in sadnim drevjem. Počasi se učim kmetovanja, predvsem pa se zelo rada sprehajam.

V svojo ustvarjalnost niste nikoli kaj dosti zaupali in zelo ste se trudili, da bi se uprli pisanju. Zdaj, ko pišete že več kot trideset let in ste postali svetovno znana pisateljica, že bolj zaupate v svojo ustvarjalnost ali ste še vedno negotovi?

Še vedno sem negotova. Vselej, ko začnem pisati knjigo, se mi zdi, da je to čudež, ki se ne bo nikoli več ponovil. Zaradi tega vedno pravim, da ne bom več pisala in da je to moja zadnja knjiga. Potem se čudež vedno znova ponovi.

S kakšnimi občutji vas je navdal svetovni uspeh romana Pojdi, kamor te vodi srce? Je po takšnem uspehu težko začeti pisati novo knjigo?

Po takšnem uspehu je res težko pisati. Uspe vam lahko le, če se zavedate dejstva, da je slava minljiva in da je tak uspeh nemogoče ponoviti.

Vam je uspeh zelo spremenil življenje?

Uspelo se mi je ubraniti laskanja in mnogih drugih pasti, ki jih prinese takšen uspeh. Še vedno živim tako, kot sem živela, preden sem postala slavna, še vedno imam iste prijatelje. Nisem dovolila, da bi me nečimrnost in napuh spremenila. To me je rešilo.

Redkim pisateljem uspe napisati več uspešnic. Zakaj?

Prodajna uspešnica je vedno neponovljivo dejanje, ki ga spremlja obilica sreče. Seveda obstajajo tudi poklicni pisci bestsellerjev, predvsem v anglosaškem literarnem svetu. Večinoma je to žanrska literatura, ki mora biti tudi nadvse všečna in je zato del zabavljaštva, to pa ima bolj malo ali nič opraviti z resnično literaturo. Sama nisem nikoli sledila trgu, temveč vselej in zgolj svojemu notranjemu navdihu, ki me je pripravil do tega, da sem napisala tako knjige za številno literarno občinstvo kot tiste za redke posameznike. Na vse sem ponosna in vesela, da sem jih napisala.

Ko ste napisali knjigo Pojdi, kamor te vodi srce in jo poslali založniku,­ ste vedeli, da vam je uspelo napisati izjemno delo? Ste slutili, da boste postali pisateljska ­zvezdnica?

Ja, mislila sem si, da bo to uspešna knjiga, vendar si niti v sanjah nisem predstavljala, da bo taka uspešnica! Resnično me je ­presenetilo.

Vam je pomembno, da vas bere čim več ljudi?

Nikoli v življenju se nisem zmenila za lestvice priljubljenosti. Zdijo se mi perverzne in povsem potvarjajo vrednost knjig.

Svet knjig in njihovih bralcev se je v zadnjih letih zelo spremenil. Na neki način lahko rečemo, da ima danes prava literatura malo bralcev, saj zahteva trud, potrpežljivost, pripravljenost na to, da vas tisto, kar prebirate, spremeni. Danes si večina ljudi, ki še berejo, želi predvsem razvedrila, odvrnitve od težav, s katerimi se soočajo. Ne smemo pozabiti, da je literatura del stvarnosti, ki se spreminja v času. Veliki književni klasiki se bodo vedno prodajali.

Ste ugotovili, zakaj neka knjiga postane uspešnica?

Ne, tega nisem ugotovila. Razlogi, da neko delo postane uspešnica, se mi zdijo precej skrivnostni. Danes za to poskrbijo kar s propagandno kampanjo, ki že vnaprej odredi, ali bo neka knjiga prodajna uspešnica. Pojdi, kamor te vodi srce je prišla na knjižni trg sama, z lastno izpovedno močjo, brez sleherne reklamne kampanje. Čeprav je od izida minilo več kot dvajset let, je to knjiga, ki jo mnogi še vedno prebirajo. Lahko bi rekli, da dobre knjige lahko kljubujejo času in se lahko iz prodajnih uspešnic spremenijo v uspešnice za vse čase.

Je bilo število bralcev razlog, da ste več let pisali za katoliški tednik Famiglia Cristiana?

Za Famiglio Cristiano sem pisala dve leti, in to v dveh delih. To sem počela samo zato, ker me je prosil urednik revije, nikakor pa ni bil moj namen pridobiti bralce.

Kaj pomeni pisati? Kakšno vlogo ima bolečina pri pisanju? Trpite, ko pišete?

Ne bi rekla, da ravno trpim. Bolj se mi zdi, da sem med pisanjem na nekakšnem bolečem popotovanju v globino človeške duše, kar zahteva od mene precejšen napor in me zelo utruja. Zame je pisanje predvsem poglabljanje v večplastnost in protislovje človeškega bitja, pri čemer hočem to razkriti in osvetliti.

Še vedno pišete dnevnik?

Še vedno. Čeprav ne tako pogosto, kot sem ga včasih. Tudi zato, ker z leti ne čutim več potrebe, da bi se analizirala in ustavila svoje misli.

Ustanovili ste humanitarni sklad. Zakaj?

Ta sklad sem ustanovila zato, ker sem s knjigo Pojdi, kamor te vodi srce zaslužila precej več denarja, kot ga potrebujem za življenje. Nisem ravno obremenjena s tem, da bi imela veliko stvari, zadošča mi tisto, kar je bistveno za preprosto življenje. Ko si enkrat rešil svoje težave, se mi zdi prav, da skušaš z denarjem, ki ga imaš preveč, odpraviti še težave drugih. Fond je bil v teh šestnajstih letih precej dejaven, tako da je denarja počasi zmanjkalo, jaz pa nisem več ponovila takega uspeha in nimam več denarja zanj.

Kakšen je vaš pogled na sodobni svet?

Živimo v svetu plenilcev in v res zelo zmedenem svetu. Tehnologija je v zadnjih dvajsetih letih močno zaznamovala in spreobrnila vse ravni našega življenja, vključno z vrednotami človeške družbe. Ne vemo več, kdo smo in kaj dela naš obstoj vreden življenja. Hlastamo za predmeti, pomemben nam je videz in se niti ne zavedamo, kako manipulirajo tudi z najbolj skritimi predeli našega življenja.

Eno do sporočil vašega pisanja je, da je treba, ne glede na to, kaj se vam dogaja, vedno iti naprej, nikoli obupati.

Res je, vedno je treba upati. Predstavljati si moramo, da lahko tudi iz najhujše negativnosti v nekem trenutku privre na dan nekaj dobrega, četudi je to zgolj utvara. In tako se bo verjetno tudi zgodilo. Dotaknili se bomo dna in se potem v enem ali drugem svetu znova povzpeli nazaj.