Tiskane izdaje
Dobitnica Nobelove nagrade za književnost Svetlana Aleksijevič, pisateljica in preiskovalna novinarka, je eno od najizrazitejših peres beloruske književnosti. Po vrsti nagrad po svetu se je njeno ime začelo v zadnjih letih omenjati med favoriti za Nobelovo nagrado.
Stavnice so imele tokrat prav, saj je bila Aleksijevičeva več kot teden dni in vse do uradne razglasitve na prvem mestu seznama favoritov. Očitno je bila odločitev Švedske akademije za ljudi, ki so stavili, predvidljiva, čeprav je literarno delo Aleksijevičeve bistveno manj znano kot na primer Murakamijevo ali Rothovo, ki sta prav tako že vrsto let na seznamih nominirancev in favoritov. Politično ozadje je bilo kot že večkrat doslej tudi tokrat eden od dejavnikov, ki je vplival na Akademijo.
Razočaranje
Aleksijevičeva v svojih delih govori o razočaranjih in neizpolnjenih upih o življenju v svobodni in mirni državi po razpadu Sovjetske zveze, o katastrofi v Černobilu, sovjetski vojni v Afganistanu. Kar ji je pred dvema letoma prineslo mirovno nagrado nemških založnikov, ji je najbrž tudi Nobelovo. Nemški založniki so nagrado utemeljili z besedami: »Svetlana Aleksijevič je pogumna kronistka trpljenja in strasti ljudi, ki živijo v Belorusiji, Rusiji in Ukrajini.« Sama pa je ob prevzemu nagrade takrat dejala: »Rada imam naše ljudi, na maram pa naše sovjetske preteklosti.«
Aleksijevičeva, katere dela so v Belorusiji pod Lukašenkovo oblastjo prepovedali, ima posebno literarno formo pisanja – kompozicijo sestavlja na podlagi pogovorov z ljudmi.
Nefikcijsko pisanje
Nobelova nagrada za književnost, ki je poleg Nobelove za mir najbolj kritizirana, bo gotovo tudi tokrat sprožila marsikateri buren odziv. Zagotovo se bodo vnele razprave, ali je nefikcijsko pisanje oziroma dokumentarna proza stvarna literatura, kot bi pisanje Aleksijevičeve označili v slovenščini, sploh literatura. Švedi ga ne nagrajujejo ravno pogosto. Nazadnje so tako pisanje nagradili pred 62 leti. Nobelovo nagrado je takrat dobil Winston Churchill za »mojstrske zgodovinske in biografske opise«.
Prvič so nefikcijsko delo nagradili že v drugem letu podeljevanja, leta 1902. Theodor Mommsen je bil nagrajen za »umetnost zgodovinskega pisanja«. Za zgodovinsko in filozofsko pisanje je prejel nagrado še Bertrand Russell leta 1950. Aleksijevičeva si jo je prislužila s »polifonim pisanjem, ki je spomenik trpljenju in pogumu našega časa«.
Pet knjig
Svetlana Aleksijevič je napisala pet knjig. Več let je zbirala gradivo za svojo prvo knjigo Vojna nima ženskega obraza (1983), temelječo na intervjujih s številnimi ženskami, ki so doživele drugo svetovno vojno. S tem delom je začela svoj ciklus knjig Glasovi utopije, v katerem je opisala življenje v Sovjetski zvezi iz perspektive posameznika. To je bil nov žanr, ki so ga kritiki poimenovali roman glasov.
Iskanje avtentičnih glasov in prič, nekdanjih vojakov, zapornikov gulaga, stalinistov in številnih ponižanih in razžaljenih – njihov zapis in izbor – so postali z leti avtoričin miselni in ustvarjalni proces. Romaneskni zaplet je dokumentarno pripovedovanje kot rekonstrukcija občutkov in ne dogodkov, po razpadu sovjetskega imperija in gospodarskem kolapsu, ko so se številni ljudje znašli na beraški palici. Etnični spopadi, državljanske vojne in terorizem, ki so spremljali razpad Sovjetske zveze, so onesrečili številne ljudi. Ti dogodki so ozadje njene zadnje knjige iz ciklusa Čas iz druge roke (2013).
Iz realnosti
Pisateljica ne komentira pričevanj svojih protagonistov. O formi pisanja pa je rekla: »Realnost me je vedno privlačila kot magnet, me mučila in hipnotizirala, želela sem jo ujeti na papir.«
Odrasla je v beloruski vasi, kjer so po drugi svetovni vojni ostale samo ženske. »Življenje sem dojemala skozi pripovedovanje žensk okrog mene. Trpljenje je bila stalna tema. Zato sem se odločila za ta žanr.«
S sovjetsko-afganistansko vojno se je ukvarjala v delu Dečki iz cinka (1990), z otroškim pogledom na vojno v delu Zadnje priče (1985), s posledicami jedrske katastrofe v Černobilu v knjigi Černobilska molitev: kronika prihodnosti (1997), ki jo je pri nas izdala založba Modrijan v prevodu Veronike Sorokin. Serijo Glasovi utopije je 2013 končala z delom Čas iz druge roke, ki se ukvarja z rusko-sovjetsko tranzicijsko realnostjo.
Ta govori o spremembah v glavah ljudi in njihovih usodah. O svojih ključnih življenjskih trenutkih ji pripovedujejo ugledni in manj ugledni člani ruske družbe vseh starosti in slojev: kako so doživeli razpad sovjetske družbe, kako so se prilagodili novim razmeram ... S tehniko navzkrižnih glasov, neke vrste polifonijo, skuša Aleksijevičeva dojeti življenje v postsovjetski družbi in ljudem zastavlja vprašanja: Zakaj smo imeli radi Stalina? Zakaj se od njega ne moremo oddaljiti? Zakaj je denar na vsem lepem postal tako pomemben?
Lekarnarka Margarita na primer pripoveduje, kako je v Moskvi na Rdečem trgu videla na stojnici partijsko knjižico, red za hrabrost in Leninov red, ki so bili naprodaj. »Ko sem to videla, sem zajokala.« Vse, v kar smo nekoč verjeli, se je spremenilo v spominek, ki je bil naprodaj.
Konflikt z oblastmi
Svetlana Aleksijevič se je rodila leta 1948 v Ukrajini v belorusko-ukrajinski družini, po končani očetovi vojaški službi se je družina preselila v Belorusijo, kjer sta bila starša učitelja. V Minsku je študirala novinarstvo, po študiju je pisala za različne časopise. Zaradi svojega angažmaja je nenehno prihajala v konflikte z oblastmi. Leta 2000 je zapustila Belorusijo ter nekaj časa živela v Italiji, Franciji, Nemčiji in na Švedskem. V Minsk se je vrnila leta 2011.
