Tiskane izdaje
Dve dami v črnem – prvo, Svetlano Makarovič, so predstavili kot verjetno največjo slovensko pesnico, za drugo, Katjo Perat, bi lahko dodali, da je mlada pretendentka za ta prestol – in knjiga pesmi, ki govorijo o mrazu. V mrzlem novemberskem dnevu se je to troje znašlo skupaj na Pisateljskem odru 31. slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu v rubriki Literarne slaščice.
Povejmo kar takoj, da pesniška dvojica, ki se je pomenkovala pred številno in dobro razpoloženo publiko, ni varčevala z besedami. Od pesmi, ki govorijo o »premraženosti, ki jo človek čuti v tem prekletem času«, ju je kaj hitro zaneslo v zelo ostro v komentiranje slovenske družbe stvarnosti, popolnoma neusmiljeni pa sta bili do pogovora v Debatni kavarni, ki se je imel zgoditi dve uri kasneje – nosil je naslov Nova levica in krščanstvo, udeležili pa naj bi se ga poslanec NSi Jožef Horvat, filozof in sovoditelj koalicije Za otroke gre! Aleš Primc in duhovnik Branko Cestnik.
Toda začeli sta vseeno s knjigo pesmi z naslovom V tem mrazu (Beletrina), za katero smo slišali, da prinaša izbor starejših, pa tudi novejših pesmi Makarovičeve, vsega skupaj 40 jih je. Podoben tematski izbor njenih pesmi je izšel že lani, in sicer pod naslovom Zeliščarka. Nekaterih to pot natisnjenih pesmi prej ni hotela objaviti, ker so nastale v najhujšem obdobju v njenem življenju – ko je živela v Jurkloštru. S svojo drugačnostjo – živela je v napol podrtem samostanskem stolpu s svojimi mačkami in ponoči igrala klavir – je tako motila okolico, da je nekega dne na svojem pragu našla svojega belega mucka z razčesnjeno glavo.
Novo podobo pesmim dajejo pesničine nove ilustracije. »To so čečkarije,« je bila skromna Svetana Makarovič, dodala pa je, da je na urednikovo željo naredila črno-bele risbe kar s flomastrom. Končno likovno podobo je knjigi dala Maja Licul. Mraz, o katerem je v pesmih govora, je mraz, ki je okoli nas. »V tem adventnem času se pletejo venčki iz žic in britvic. Krasen božični okras Slovenije bodo,« je dejala prva dama slovenske poezije in nadaljevala: »Lepa dežela je to, zebe pa nas, to pa.«
Ker »jaz pomeni mraz«, se sama rada tišči besede ti, v zunanjem krogu je precej topleje. Sicer pa je po njenih besedah svoboda mrzla, če si na svobodi, piha mrzel veter, a vseeno mora biti človek toliko svoboden, da se sam odloča, kaj bo storil in rekel, da je sam odgovoren za svoja dejanja in da se ne obrača na skupino z vprašanjem, kaj je prav in kaj ne.
V pesmih je zelo pogost motiv zapuščenega in umorjenega otroka, je opozorila Katja Perat, Svetlana Makarovič pa je zadevo navezala na že omenjeno okroglo mizo o Novi levici in krščanstvu ter cinično dejala, da očitno nekateri mislijo, da se slabi starši zgodijo samo v t. i. »eksperimentalnih družinah«, v klasičnih družinah pa ne. In dodala: »Za ta smrdljiv referendum o zakonski zvezi ima država denar, za kulturo pa ne.« O udeležencih omenjene okrogle mize pa je brez dlake na jeziku dejala: »Bolj ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.«
Potem pa je beseda nanesla še na predlog prepovedi burke in pesnica je ponovno udarila: »Predlagam obvezno nošnjo burke za ljudi, ki so grdi, ker bi se jih tako lažje prenašalo, pa še ton njihovega glasu bi zadušila. Recimo za Gorenaka.«
In kaj se je dogajalo dve uri pozneje?
V nabito polni Debatni kavarni je kolumnistka tednika Družina Manica Ferenc vodila pogovor ob izidu prevoda knjige španskih patrov Diega Pooleja in Francisca JoséjaContrerasa Nova levica in krščanstvo. Težko je zaobšla dejstvo, da je nekaj tako običajnega, kot je pogovor ob izidu neke knjige, in to še preden je do njega sploh prišlo, že zbudilo jezo, posmeh in nestrpne besede. Branko Cestnik je ob tem pripomnil, da je dialog med staro levico in krščanstvom potekal celo v času bivšega režima in da ne vidi nobenega razloga, zakaj ne bi dialog med novo levico in krščanstvom potekal danes. Za poslanca Jožefa Horvata je dialog ena najtežjih stvari, a nedialog je še težja, medtem ko se je Aleš Primc vsem, ki so nasprotovali pogovoru, zahvalil za odlično reklamo in posledično dober obisk debate.
V nadaljevanju je Cestnik govoril o samem pojmu nove levice ter opozoril, da je današnje pojmovanje levice pri nas še vedno ujeto v pojem komunistične levice, znotraj tega okvira pa nismo videli, kako se je evropska levica vmes dejansko razvijala. Znana je Cestnikova teza, da je današnja levica poročila tako moralno kot spoznavno relativistično teorijo, predvsem na področju teorije spolov. Horvat, ki v parlamentu sedi skrajno desno na stolu številka 90, zrcalno pred seboj pa ima poslance Združene levice, je prepričan, da je prav naloga krščanskih strank najti način dialoga s političnimi nasprotniki ne glede na vse razlike, ki jih ločujejo. Primc meni, da se je z Združeno levico najlažje pogovarjati, saj ne zamegljuje, ampak govori zelo jasno.
Sama knjiga pa je za Primca idealen kompendij, nekakšen dokumentarni film, če želite v zgoščeni obliki, ne da bi se prebijali prek tisoče strani zapletenih filozofskih spisov, razumeti, kako danes deluje prevladujoča leva ideologija in kaj so njene temeljne lastnosti. Primc je bil na tem mestu prekinjen, saj se je majhen del ženske publike iz poslušalk prelevil v pevski zbor in glasno ter očitno demonstrativno odpel »sestrsko« priredbo pesmi Bratje (Sestre), le k soncu, svobodi! Proti komu ali čemu so s to pesmijo pravzaprav demonstrirale, je ostala skrivnost, saj so po koncu tega glasbenega vložka takoj zapustile prizorišče, pogovor pa se je mirno in v še naprej velikem številu prisotnih nadaljeval naprej.
Primc se ni strinjal z naslovom knjige, saj je prepričan, da to, kar naj bi pojem nove levice označeval, nima ničesar več s tradicionalno levico, ampak gre za deviacijo klasične marksistične levice, ki je tako kot prva postala žrtev teorije spola. Zanj je levica izjemnega pomena za delovanje demokratične družbe, njene deviacije pa ne – po njegovem mnenju gre za kulturni in biološki eksperiment, ki se odvija na naših otrocih in za izničevanje našega načina življenja, utemeljenega v naravnem redu stvari.
Horvat je prepričan, da v Sloveniji primanjkuje aktivne civilne družbe in da gre v primeru t. i. družinskega zakona, ki bo, če bo potrjen, posegel v 70 drugih zakonov, za področje, o katerem bi morali voditi neprimerno širšo in strpnejšo debato, čim bolj umaknjeno iz politike. Cestnik je ob tem dejal, da imamo Slovenci žal že tradicionalno težave z dialogom, še zlasti pa je janzenistično retoriko sebi v prid prevzela komunistična oblast in postala še bolj izključujoča. Zato se kot družba, ki skuša gojiti dialog, ne moremo opreti skoraj na nič v svoji tradiciji, razen na tradicijo spora. Ena od blokad za razvoj aktivnejše laične krščanske skupnosti pa je po Cestnikovem mnenju tudi primat klerikov znotraj Cerkve, zato je izrazito naklonjen pozivu papeža Frančiška k deklerizaciji.
Za Primca je za dialog potrebno osnovno človekovo samospoštovanje, a le, če smo sposobni dati sebe pred kakršnokoli ideologijo. Šele ko smo sami sebe sposobni ločiti od ideologije, ki jo zagovarjamo, bomo to sposobni tudi pri drugih, ki jih dojemamo kot predstavnike neke ideologije. To pa je predpogoj za kakršenkoli dialog glede tem, o katerih se ne strinjamo, saj se bomo šele tako lahko od razprtij glede tega, kdo ima prav in kdo ne, obrnili h konkretnim rešitvam za konkretne probleme in iskali predvsem tisto, o čemer se strinjamo.
