Tiskane izdaje
Avtor obravnavane knjige Svoboda in prepoved (LUD Literatura, prevod Urša Zabukovec) Mihail Riklin je na platnicah predstavljen kot filozof, kulturolog in prevajalec, ki je poučeval v železnih sovjetskih časih na Filozofskem inštitutu Akademije znanosti ZSSR.
Predaval je tudi na tujih univerzah, nenehno je vzpostavljal most med rusko in zahodno misijo, pri tem pa sodeloval tudi s filozofi najvišjega kova, kot je na primer Jacques Derrida.
Verjetno je to dobra točka za vstop v svet slovenskemu bralcu prvič predstavljenega misleca, saj se Derridajevi dekonstukcijski postopki pogosto znajdejo ne samo na tnalu neusmiljenega pretresanja, pač pa tudi v lastni uporabi. Podnaslov dela, Kultura v obdobju terorja, je skorajda primernejši od naslova, saj se delo dejansko močno osredotoča na pojem kulture.
Ne samo v smislu kulture kot produkcije umetnosti in sorodnih praks, pač pa tudi kulture kot antropološke kategorije. Riklin namreč pogosto pretresa kulturo, v kateri je preživel večji del življenja, pri tem pa se sprašuje o terorju, ki se je dogajal na različnih ravneh.
Seveda sta nam vsem znani represivnost in zaprtost sovjetskega sistema, a avtorjeva glavna poanta se zdi ravno v razmisleku o širšem terorju, ki nekako presega sisteme in umetno tovorjene meje. Več kot očiten je poudarek na ruski izkušnji, če jo tako imenujemo, a skozi dekonstrukcijo nam Riklin govori o splošnem terorju, o neki skorajda metafizični podstati terorja, ki se, paradoksalno, ne dogaja nad kulturo, pač pa ga kultura ravno producira. Kultura je namreč že zavojevalka, kultura je sistem, ki ima željo po širjenju, po obvladovanju in prezentiranju svoje večvrednosti. Gre torej za iskanje izvora terorja, ena od možnih smeri razumevanja pa se kaže na ravni jezika.
Ruska filozofija
Riklin na tej točki črpa pomembno inspiracijo pri svojem učitelju Marebu Mamardašviliju. »Mamardašvili je bil bržkone prvi, ki je prisilil metafiziko, da je spregovorila po rusko. Prav z obsežnostjo te naloge, ne pa z nesposobnostjo pisati, je bila povezana čedalje globlja potopitev njegove filozofije v stihijo govora (regresija v oralno fazo, kot bi dejal psihoanalitik).«
Zapis dobiva pri Riklinu status simbola represije. Zapisovati je opredeljevati nekaj, kar se želi izogniti opredelitvi. Kot ruska filozofija, ki je večinoma govorila skozi literaturo. Pravzaprav ni skorajda nobenega tako odmevnega ruskega filozofa, kot so odmevni ruski pisatelji. Način posredovanja misli je sam po sebi posreden.
Metafora, simbolika in sorodni prijemi predstavljajo osrednji modus mišljenja. Tudi Riklinov način mišljenja tako ni neposreden, racionalen ali, če želite, tradicionalno razsvetljenski. Dodatek Esej o eseju na inovativen način razkriva izkušnjo posredovanosti, prisotna pa je tudi jasnejša formulacija nestrinjanja z avtoritarnostjo racionalnega mišljenja v primerjavi z ostalim načinom dojemanja in razlaganja sveta ter kulture.
Vsa ta posrednost je lahko za bralca, ki se spravi h knjigi z določenimi predstavami, težavna in moteča. Pravzaprav je v okviru tega prisotno neko neskladje, saj je delo s številnimi opombami in drugimi klasičnimi znanstvenimi pristopi v nesoglasju s skorajda glavnimi premisami vsebine. Riklin se na določenih mestih z bralcem tudi nekoliko poigrava, saj eksaktnost prehaja v nejasnost, ali če primer podamo skozi znani dovtip: »Se dobimo točno podnevi.«
Mimo teh mest in formalnih pristopov k branju smo priča zanimivi analizi, ki v maniri vertikalnega raziskovanja in večsmernega povezovanja pojmov terorja in kulture pregleda številne metamorfoze, ki izidejo iz tega kompleksnega plesa.
