Tiskane izdaje
Dr. Martin Machovec je urednik, literarni kritik, prevajalec in predavatelj na Univerzi J. A. Komenskega in Karlovi univerzi v Pragi. Včeraj je na ljubljanski Filozofski fakulteti predaval o fenomenu češkega (literarnega) undergrounda, jutri ob 17. uri pa bo z njim potekal še javni pogovor v Trubarjevi hiši literature.
Pojem underground lahko danes asociira na mnogokaj, v primeru sedemdesetih in osemdesetih let v ČSSR pa pomeni čisto konkreten pojav, prvenstveno povezan z delovanjem razvpite rock skupine The Plastic People of the Universe (Plastiki), na katero se veže tudi vznik znamenite Listine 77, državljanskega odpora proti totalitarizmu. Nam lahko orišete osnovne premise te subkulture?
Subkultura, ki se je je na Češkoslovaškem slednjič prijelo ime underground, je nastala spontano, ko se je peščica glasbenikov, pozneje pa tudi vrsta likovnikov, pesnikov in pisateljev skušala spoprijeti s pritiskom tako imenovane normalizacije na začetku sedemdesetih let. Hkrati je šlo tudi za splet naključij, torej raznih osebnih srečanj in aktivnosti, ne nazadnje pa je za obstoj češkega undergrounda osebno zaslužen Ivan Martin Jirous, ki je za nastanek tako zastavljene neodvisne kulture žrtvoval dobesedno vse. (V zaporu je preživel skoraj osem let, op. a.)
Omenjeni pesnik in teoretik Jirous je poudaril, da je bil cilj undergrounda na Zahodu destrukcija establišmenta, na Češkem pa kar oblikovanje 'druge kulture'. Zato se mi zdi izjemno luciden in hkrati značilno duhovit moment pri tem gibanju ravno vznik samoopisa 'veseli geto'. Zanimivo je tudi to, da je šlo za (z)druženje ljudi zelo različnih ideoloških, političnih in estetskih orientacij. Kako je prišlo do tega?
Izjavo o 'destrukciji establišmenta' je najti v Jirousovem manifestu Poročilo o tretjem češkem glasbenem preporodu (1975), gre za citat iz knjige Jeffa Nuttalla Bomb Culture. Za zahodne subkulture šestdesetih let ta izjava ni tipična – še toliko manj pa za češki underground sedemdesetih let. Mislim, da se je je Jirous oprijel, ko je skušal izraziti svobodomiselnost, neprilagodljivost, upornost podzemne kulture, zaradi česar totalitarni režim in potrošniške kvazivrednote nazadnje 'korodirajo' in propadejo.
Vsekakor s tem ni bila mišljena kakršnakoli oblika nasilnega boja proti temu ali drugemu režimu. Metafora 'veseli geto' je nastala pri Egonu Bondyju, v neki njegovi pesmi iz zbirke Koledar za trganje (1975): Smo geto od glave do peta / ampak zelo vesel geto / tistim iz establišmenta še riti ne kažemo več / zanje je to najhujše / vestno se ukvarjamo s problemi svoje estetike / z vprašanji svoje umetnosti / s stvarmi svoje etike / imamo svojo kulturo.
Ta slogan sta nato prevzela Paul Wilson in Ivan Hartel ter z njim naslovila katalog, izdan v angleščini in francoščini skupaj s prvim LP-jem Plastikov (v Angliji 1978): The Merry Ghetto/Le ghetto joyeux. Ljudje iz undergroundovske skupnosti pa se sami nikoli niso tako označevali. A kar je najbrž pri češkem undergroundu najzanimivejše, je njegova socialna struktura: poleg rockerjev so v njem našli pribežališče avantgardni likovniki, performerji, evangeličanski duhovniki in katoliški intelektualci, razni posthipiji in občudovalci ameriške vojske; eden vodilnih duhov undergrounda, pesnik in filozof Egon Bondy, se je vedno razglašal za ultralevičarja, ni mu bil blizu le anarhizem, temveč tudi trockizem in maoizem. Na prvi pogled zelo pisana druščina, ki pa je bila vsaj nekaj časa notranje enotna in tolerantna, to pa tudi zato, ker je k temu pripomogel pritisk od zunaj – politična in policijska represija.
To je bila zelo svobodomiselna skupnost, in čeprav se je morda navzven kazala kot 'antikomunistična', jo je treba razumeti kot odpor zoper totalitarni režim tako imenovane komunistične partije v službi de facto fašistoidne ZSSR, okupacijske sile. Toda razen nekaj izjem se s politiko niso ukvarjali, predvsem so hoteli živeti po svoje. Politično udejstvovanje je bilo šele pozneje stvar gibanja Listina 77.
Egon Bondy (s pravim imenom Zbyněk Fišer) velja za 'guruja' gibanja, čeprav je bil bistveno starejši od dolgolasih rockerjev, ki so bili iniciatorji te subkulture. Nam lahko poveste kaj več o njem in njegovem delu, morda tudi v odnosu do slavnega Bohumila Hrabala, s katerim sta bila literarna sopotnika in celo prijatelja?
Bondy je prek Jirousa vstopil v underground na začetku sedemdesetih let in takoj je bil navdušen nad njim. Še toliko večje je bilo njegovo navdušenje, ko so Plastiki začeli uglasbljati njegove pesmi, s čimer se je tudi začela 'zlata doba' v njihovi podzemni karieri. Bondy je bil takrat za Jirousa in njegove prijatelje velik navdih, pravo odkritje: spoznali so človeka, ki je kot pesnik v svojem 'podzemlju' ustvarjal že od konca štiridesetih let. Bondyjev opus je zelo bogat in raznoroden, včasih pa tudi precej neizenačen.
Ko se je jeseni leta 1951 seznanil s šestnajst let starejšim Hrabalom, sta se hitro spoprijateljila, in gotovo ne zgolj zato, ker sta takrat oba lahko izdajala svoja besedila le v samizdatih, torej uradno kot pisatelja niti nista obstajala. Imela sta tudi podobne ambicije v literaturi.
To je očitno, če primerjamo Hrabalovi pesnitvi Bambino di Praga ali Lepa Poldi (1950) z Bondyjevo pesnitvijo Praško življenje ali zbirko Totalni realizem iz istega leta. Hrabal je nato temu prijateljstvu – in prijateljstvu z grafikom Vladimírjem Boudníkom – postavil poetični spomenik v prozno-esejističnem tekstu Nežni barbar (1973).
Doslej so slovenski bralci Bondyja lahko poznali le po izbranih pesmih, uvrščenih v antologijo češke poezije druge polovice 20. stoletja Nesrečno srečni (Znanstvena založba FF, 2012) in romanu Bratje Ramazovi (KUD Police Dubove, 2014). Ravno te dni pa na police knjigarn prihaja tudi prevod njegove znamenite antiutopije Invalidna sorojenca. Kako omenjeni deli vrednoti literarna veda?
Invalidna sorojenca (1974) sta v češčini izšla večkrat in ta roman si je v literarni zgodovini že izboril mesto, ki mu pripada. O njem je bila napisana vrsta študij. Žanrsko je težko opredeljiv: malo je znanstvena fantastika, malo distopija, malo pravljica in nadrealistične sanje, malo posmehovanje upadli češki kvazikulturi normalizacijskih let, pa tudi Bondyjev avtomit, apoteoza undergroundovske skupnosti in filozofska proza. V marsičem nosi sledi svojega časa, v marsičem je nadčasen. Toda Bondy je bil predvsem pesnik, njegova proza je najmočnejša prav v poetičnih momentih, v hiperboli, v pesniškem vizionarstvu, ki je prišlo do izraza v Invalidnih sorojencih.
Bratje Ramazovi (1985) pa so metabesedilo, zgrajeno po tlorisu romana Dostojevskega, kar je gotovo pogumna, a tudi precej ranljiva zasnova. Raznorodnost junakov Dostojevskega se v normalizacijski Češkoslovaški zliva v sivino brezznačajnosti in moralnega razkroja. Lik Ivana Ramaza je malce tudi Bondyjev ironični samoportret, samokarikatura. Po tem je blizu nosilnemu liku iz romana Šaman, ki je nedvomno vrhunec Bondyjevega proznega dela. V njem lahko bralci pokukajo v temačnejše dele avtorjevega življenja.
