Telo je enakopravni partner umu

Dvojnosti: Performer ne ločuje pojmov igralca in plesalca, temveč ju združuje, ugotavlja Katja Legin.

Objavljeno
20. avgust 2015 13.20
LJUBLJANA, 05.05. 2007, plesna avdicija En Knap v kinu Siska. Foto: ALES CERNIVEC/Delo
Andrej Jaklič, Polet
Andrej Jaklič, Polet

Zadnje delo v zbirki Knjižnice Mestnega gledališča ljubljanskega je izšlo tik pred začetkom poletja, podpisuje pa ga mlada ustvarjalka in raziskovalka sodobnih, predvsem performativnih in plesnih, scenskih umetnosti Katja Legin (1985).

Dvojnosti so nadaljevanje oziroma končna oblika pisnega dela podiplomskega študija gledališke režije na AGRFT. To nikakor ne pomeni, da gre za delo, ki dolguje nastanek izključno analizi in problematizaciji v nalogi uporabljenih teoretskih del. Enak, če ne celo bolj kot teoretični, je izčrpen opis lastne praktične performativne izkušnje.

Ta je kljub njeni mladosti bogata, saj se začenja v srednji šoli (umetniška gimnazija, smer sodobni ples), nadaljuje s študijem na plesni akademiji Laban, s sodelovanjem z EnKnapGroup ..., nadgrajujejo pa jo kopica projektov z domačimi in tujimi performerji, vodenje laboratorija Lab, ki se ukvarja z različnimi vidiki uprizoritvenih umetnosti, avtorski projekti, praktična dramaturgija ...

In ravno to, dodobra »pregnetena« kombinacija teoretičnih in praktičnih izkušenj, Katjo Legin pripelje do enega ključnih vsebinskih gradnikov Dvojnosti, dodobra utemeljenega spoznanja, da je performer nekdo, ki ne ločuje, pač pa pojma igralca in plesalca, če že kaj, lahko samo združuje.

Celost in hkratnost

Tovrstna misel kolobari in se »vsaja« skozi vsa poglavja, naj so to uvodna, bolj teoretska, v katerih se Katja Legin intenzivno naveže na dela Merleau-Pontyja, Jerzyija Grotowskega, Stanislavskega, Mihaila Čehova, Anne Halprin, Meg Stuart, Jasuoja Juase ..., s trajanjem pa vedno bolj pri(e)haja v polje osebno izkustvenega, kjer se njena izhodiščna misel tudi »zasidra«. Dodatno jo podkrepijo izčrpne informacije o treningu performativnih veščin, ki mu je posvečeno eno sklepnih poglavij.

Istočasno se ves čas vpeljuje in pojavlja tudi misel o celosti in hkratnosti, pojmih, proti katerima mora biti, če hoče biti uspešno, usmerjeno delo performerja (in torej tudi igralca). Ne gre zgolj za istočasno osredotočanje na razvoj telesa in uma, ampak predvsem za njuno sinhroniziranje in optimiziranje za dosego posebnega stanja (za performerja) in učinka (za gledalca) – Katja Legin ga poimenuje celost.

In res, kot zapiše, »ključno je delo s telesom, ki je enakopravni partner umu«. Ključ do uspeha je po Katji Legin v usklajenosti obeh »komponent«. V sinhronosti, ki je hkrati predpogoj za doseganje celostnega odrskega početja, to pa je rezultat oziroma posledica stanja, ki ga avtorica opiše kot »edini možen izraz in izhaja iz performerjevega dejanskega impulza, in vsebuje tudi že njegov odnos do tega dejanja«.

Univerzalnost

To spet pomeni, da je naslov knjige, Dvojnosti, mogoče razumeti tudi kot nekakšno načrtno »zavajanje« ali zgolj eno od vnaprej pričakovanih obvoznih poti, ki se, če je proces seveda uspel, nazadnje stečejo v zgolj eno(st). V omenjeno celost. V stanje, cilj, ki je smisel pravzaprav vsakega ustvarjalca, naj gre za tistega v prostoru scenskih umetnosti (igralec, performer, plesalec ...) ali pač tiste iz drugih umetniških polj.

Gotovo so Dvojnosti delo, ki skozi (samo)analizo avtoričinega profesionalnega početja močno presega ozko strokovno usmerjenost in z lahkoto prehaja na abstraktno, univerzalnejšo raven, koristno tako za tiste, ki se s sodobnimi scenskimi umetnostmi (in drugimi) ukvarjajo kot ustvarjalci, kot tiste, ki njihovo početje opazujejo in premišljujejo.