Teresa Cremisi: »Literatura je bila vedno moja najboljša prijateljica«

Teresa Cremisi danes velja za prvo damo francoskega založništva. Bila je predsednica in generalna direktorica skupine­ Flammarion, še prej je bila glavna urednica pri Gallimardu, po združitvi obeh založb pa vplivna sila v holdingu Madrigall. Po letih založniškega dela se je na prijateljevo pobudo odločila, da bo napisala knjigo. Njen prvenec La Triomphante (Zmagovalka) je lani jeseni izšel tudi v slovenskem prevodu Mimi Podkrižnik Tukarić pri založbi Totaliteta.

Je roman o ženski, ki ima podobno življenjsko pot kot Teresa Cremisi,­ a vendarle to ni povsem ona, marsikaj je pisateljska domišljija predelala po svoje. Tako kot glavna junakinja romana je bila tudi Teresa Cremisi rojena v Aleksandriji v Egiptu. Njeno otroštvo v multikulturnem okolju je bilo lepo, bogato in privilegirano, govorili so več jezikov in znotraj iste družine imeli različne potne liste. A ta pisani intelektualni svet se je porušil med sueško krizo.

Družina se je umaknila v Italijo ter znašla brez vsega, predvsem brez občutka pripadnosti. Vzpostaviti so se morali na novo, kar je mlajšim članom družine uspelo veliko bolje kot starejšim. Roman, ki govori o tem, kako je življenje lahko polno pretresljivih obratov, zaznamujejo mediteranski kolorit­ in številne literarne reference. Pisateljica je obiskala Slovenijo v okviru Nodierovih dnevov, ki jih je aprila pripravil Francoski inštitut v Ljubljani.

V Sloveniji ste že drugič, prvič ste leta 2014 na obisku pri nas spremljali francoskega literarnega zvezdnika Michela Houellebecqa. Njegov nastop pri nas je bil zelo odmeven.
Michel ima povsod veliko poslušalcev. Pred dvema letoma sem ga spremljala, ko je obiskal Izrael. Vrsta ljudi, ki so čakali na vstopnice za njegov nastop, je bila dolga nekaj kilometrov. Lani oktobra, ko je nastopil v gledališču v Frankfurtu, je bila dvorana nabito polna, a ne glede na to je bila v njej popolna tišina. Res je prava zvezda, veliko zanimanje zbudi povsod, kamor pride.

Kaj počne zdaj?
Piše novo knjigo. Izdaja jih na vsake štiri ali pet let. O njeni vsebini se z mano, pa tudi z drugimi, ne pogovarja, zelo je skrivnosten. Kot urednica nimam veliko dela z njim. V bistvu ne potrebuje urednika, da bi mu popravljal tekste, potrebuje me zato, da se lahko pogovarja z mano. Ko izide njegova knjiga, se seveda ukvarjam z vsem, kar sodi k uredniškemu delu. Sicer pa tema ni tako pomembna, pomembnejše je, kako spregovoriš o njej.

Menda ste upokojeni, a kljub temu zelo aktivni?
Res je. Zapustila sem vodstvo založniške hiše Flammarion in sem samo še urednica ter delam s posameznimi avtorji. Poleg tega, da sem Houellebecqova urednica, delam tudi z drugimi pisatelji, kot sta Yasmina Reza in Fred Vargas. Sem tudi predsednica CNC (Centre National du Cinéma), javne organizacije, ki podpira francoski film. Naša naloga je izbrati projekte, ki so vredni podpore z javnimi sredstvi. Vsako leto razdelimo 32 milijonov evrov, imamo tri komisije, dela je veliko. In seveda tudi pišem.

Kako to, da ste po letih ­založniškega dela začeli pisati?
Imam prijatelja, ki vodi majhno založbo. Prosil me je, naj napišem svojo življenjsko zgodbo, o kateri je vedel, da je zanimiva. Najprej sem se branila, zdelo se mi je, da o tem res ne morem pisati. Potem me je prosil, naj izberem 25 starih fotografij z Bližnjega vzhoda ter jih opišem. Popustila sem in se lotila zadeve, ki se je potem razvila v čisto nekaj drugega. Napisala sem zgodbo, ki ni enaka moji življenjski zgodbi, čeprav je v njej veliko resničnih oseb in dogodkov. Predvsem je res vse, kar zadeva moje starše. Naratorka pa ni identična meni – je starejša, nima otrok, je edinka. Jaz imam otroke, sestro in sem deset let mlajša od nje. Imava pa enak okus za umetnost, kraje, literaturo in tudi številne njene izkušnje so podobne mojim.

Ste tudi sami, tako kot junakinja vaše knjige, obsedeni z ladjami, pristanišči in potovanji?
Sem, čeprav je treba v literaturi nekoliko bolj izpostaviti in izostriti določene stvari, da delujejo. Ko pišem o ladjah, pristaniščih, ribičih, pišem o mladostniškem občutju, da je vse mogoče, da je življenje odprto in polno avantur. Starejši ko si, bolj se ta občutek izgublja.

Tudi vaše življenje je bilo potovanje, menjavali ste države, kulture, jezike ... Nazadnje ste pristali v Franciji. Se čutite Francozinjo?
Zdaj imam francoski potni list, ne morem pa reči, da se čutim Francozinjo. Za vsak primer sem obdržala tudi italijanski potni list, čeprav ga ne potrebujem, saj smo v Evropski uniji. Verjetno zato, ker so si ga starši tako želeli. Starše sem v knjigi opisala realistično. Njihova tragedija je bila, da niso pripadali nobeni kulturi, civilizaciji, da so bili brez korenin. To je bila usoda številnih ljudi, ki so po nacionalizaciji Sueškega prekopa bežali iz Aleksandrije. Bili so zelo ranljivi.

Se počutite doma v Franciji?
Se. Doma se počutim tudi v Italiji in drugod po Evropi. Temu vprašanju doma in identitete se ne posvečam več veliko. Ko sem bila mlada, mi je bilo to veliko pomembnejše. Mlad človek se mora odločiti, kje bo živel in kako. Življenje si določiš z odločitvami, ki jih sprejmeš, ko si star 20 ali 25 let. Potem živiš s tem še 40, 50 let ali več.

Ste se bali, kako bo javnost ­sprejela vašo knjigo?
Zelo. Toliko let sem bila na drugi strani produkcije knjig, zdaj pa sem izpostavila javni oceni lastno sposobnost pisanja. Skrbelo me je, kaj si bodo o njej mislili znanci in prijatelji, nekateri med njimi izjemni pisatelji. Na srečo so bili odzivi pozitivni, knjiga je bila zelo dobro sprejeta. Tudi prevedena je bila v že kar nekaj jezikov – španščino, portugalščino, italijanščino, slovenščino ... Zanimajo se tudi za grški in nemški prevod.

Kako je bila knjiga razumljena?
V glavnem so jo razumeli kot zgodbo o skupnosti, ki ni pripadala nikomur je živela pod vulkanom. Doživela je izbruh ter popolno uničenje. Razumeli so jo tudi kot zgodbo ženske, katere živ­ljenje se začne razkošno, potem pa doživi katastrofo in mora brez korenin na novo začeti živjenje. Torej kot zgodbo o golem preživetju. Seveda so jo razumeli tudi kot zgodbo o Aleksandriji, pomembnem intelektualnem mestu, ki je izginilo.

V knjigi je veliko literarnih referenc. Kaj vam pomeni literatura?
Literatura je del mojega življenja, vedno je bila moja najboljša prijateljica in mi dajala odgovore tudi na najbolj zapletena vprašanja. Če je knjiga prava zate, se bo pogovarjala s tabo. Nisem posebna oboževalka Conrada, toda ko sem brala njegove knjige, sem takoj našla zgodbe in podobe, ki se skladajo s tem, kar sem doživela ali spoznala. Kavafisa v knjigi citiram, ker se tako sklada z mediteranskim občutjem, ki prevladuje v knjigi.

Kako ste se udomačili v francoščini, ki ste jo sicer ob prihodu v Francijo tekoče govorili, a kljub temu so vam bili določeni pomeni besed tuji?
Poklicno pot sem začela kot leksikografinja, že na univerzi sem dobila delo pri projektu italijansko-francoskega slovarja. To mi je zelo pomagalo, da sem utrdila določene pomene francoskih in italijanskih besed. Pri slovarskem delu moraš jasno in natančno definirati pomen besed. Tudi to mi je pomagalo, da sem se dokončno vzpostavila kot govorka ­francoskega jezika.

Kaj pa sedaj pišete?
Pišem dve kratki zgodbi, a za zdaj še ne vem, kam me bo zadeva odpeljala. Znova sem zelo negotova. Drugič je še težje kot prvič.