Tiskane izdaje
Letošnje Zupanovo leto (stoletnica rojstva) je ob koncu še enkrat pomahalo, nekaj malega tudi s hudičevim repom, ampak predvsem s šopkom žena in mož, ki so ga poznali od blizu in se ga tudi sedemindvajset let po smrti še živo spominjajo. Ali celo nosijo v srcu.
V šopku jih je petnajst, sestavil ga je Mitja Čander, posnel pa Janez Burger (s snemalcem Brandom Ferrom, glasbo je ustvaril Drago Ivanuša). Enostavno, vsakega pričevalca posebej, potem pa je njihove izjave segmentiral in jih pomešal v skladu z redosledom od zrelih let do groba.
Čeprav Vitomil Zupan, ki spada »v vrh slovenske in svetovne literature«, »kot tak nikoli ne bo umrl«, pravi režiser v promocijskem zapisu. In dodaja: »Moj namen je bil prikazati njegovo preživetje na obrazih ljudi, ki o njem govorijo.«
Gizdalin in stare tete
In res so bili nekateri prav vzhičeni, iz njih je žarel živi spomin. Na primer Dušan Jovanović, ki se je spominjal, kako ga je Zupan pred smrtjo prosil, naj na pogrebu poskrbi za mehiško koračnico, za Pesem klavcev iz Waynovega filma Alamo; Boris Cavazza, od katerega je, ko je bil še mladenič, pisatelj in v zaporu tudi pesnik pričakoval, da bo v boksarskem ringu recitiral njegove pesmi, imel pa je Cavazza tudi prijateljico, ki je imela prijateljico, s katero sta se družno družili z Zupanom; pa Manca Košir, ki je povedala, kako slikovito je izgledal njegov interes za ženske v živo in kako so se njene stare tete kar tresle od silne mikavnosti, ko jo je na ulici izkazoval gizdalinsko napravljeni in postavni Zupan; Marcel Štefančič si je z uvodno izjavo, da si Slovenci Zupana ne bi mogli izmisliti, če se ne bi pojavil kar sam od sebe, tlakoval zanimivo transverzalo, v nadaljevanju pa se ni potrudil, da bi vsaj malo obrzdal navdušenje nad tako rekoč nadzemeljsko figuro slovenstva.
A nedvomno ima najbolj prepričljiv argument za živo spominjanje Ifigenija Simonović, ki ji je bil Vitomil »oče, ljubimec in prijatelj« in ji je v neko knjigo, to je odkrila po smrti, zapisal ...
Drugi so bili bolj zadržani, tudi manj neposredno vpleteni: Alenka Puhar, Aleš Gabrič, Aleš Berger, Metod Pevec, Tina Košir, Janko Kos, Miha Mazzini; natančne karakterne opise, a takšne s premišljeno distanco, je podal Saša Vuga, še eden, ki ga je poznal od blizu. Vsak svoj spomin na očeta, ki je bil v letih njunega zgodnjega odraščanja v zaporu, sta prispevala sinova Dim in Martel.
Največji razvratnik
Nabor portretistov-govorcev kaže, da je scenarist vzel v roke obsežno monografijo, ki je izšla na začetku leta pri Mladinski knjigi (Zupan je bil rojen 18. januarja), Važno je priti na grič (podnaslov Biografija, dokumenti, novele, pričevanja), v njej so večinoma isti pričevalci ali poznavalci pisateljevega opusa.
Pri Beletrini so spomladi izdali Komedijo človeškega tkiva, štiri Zupanove biografsko obarvane romane. To dvoje plus razstava Zupanovih listin v NUK in zdaj še teve dokumentarec (v produkciji Staregare in RTV) – so glavni dosežki in ostalina iztekajočega se Zupanovega leta.
Zdaj, po tem dokumentarcu, je dokončno jasno, kar smo, podkrepljeni z manj odločnimi pričevanji, vedeli že prej, namreč, da je Vitomil Zupan največji razvratnik vseh slovenskih časov. Nikogar drugega ni, ki bi tako kot on vznemirjal predvojno meščansko in povojno »komunistično« Ljubljano, ki bi s svojo pojavo in zlasti dejanji poosebljal demonskega posameznika, kakršnega je slovenska kulturna srenja dotlej poznala samo iz literature.
Bil je partizanski domoljub in vendar nasprotnik povojnih zmagovalcev, bil je literat in vendar je preziral tipične literarne rituale, bil je notorični ženskar, a tudi ljubimec svobode in brezkompromisnega individualizma, ki se ni pomišljal uporabiti nasilja. Iz pričevanj izvemo tudi, kako je imel pri sebi zmeraj pištolo, da bi jo izvlekel, če bi naletel na ...
Ob dvestoletnici
Ker je ta vpadljiva, anarhoidna, razvratniška dimenzija njegove osebnosti tako tesno prepletena z njegovo literaturo – vse, česar se dotaknemo, je tako ali drugače biografsko –, je seveda toliko teže razmejiti Zupanovo človeško pojavnost od njegovega literarnega ustvarjanja, ki pozna tudi otroško literaturo, dramska besedila in ljubezenske pesmi.
A tudi te pesmi so bile napisane v zaporu v danes nepredstavljivih pogojih in na nepredstavljiv način, kar je seveda znamenitost sama po sebi in na prvi pogled bolj zanimiva od samih pesmi. Če vzamemo za bistvo njegovega opusa, ki šteje okrog šestdeset enot, romana Menuet za kitaro (partizanščina) in Levitan (zapor), je to tisto, kar bo ob dvestoletnici Zupanovega rojstva še zmeraj lebdelo nad biografsko veličino hudičevega repa in satanizmom revolverja.
