Tiskane izdaje
»Tukaj je popolnoma enako kot v Vilni, le vse je veliko manjše. Veste, kar v Ameriki res pogrešam, je arhitektura, gotika, renesansa, barok, moram se zadovoljiti z neoklasicizmom, historičnimi slogi ter moderno arhitekturo. Oziroma se ne zadovoljim, zato sem stalno na poti«.
Tomas Venclova je trenutno na Ptuju, kjer je častni gost tamkajšnjega festivala Dnevi poezije in vina.
Litovski pesnik, esejist, prevajalec, publicist in literarni zgodovinar je bil od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je emigriral v ZDA, do upokojitve profesor za slovanske književnosti na univerzi Yale.
Izdal je okoli dvajset knjig, njegova poezija je prevedena v prav toliko jezikov. V Sloveniji je že reden gost, odkar je leta 1990 dobil nagrado vilenica.
Pesmi Tomasa Venclove so pesmi nekoga, ki nima varnega zavetja, je napisal eden od kritikov. Zdi se, da ga že dolgo sploh ne iščete?
Sem eden od številnih pesnikov v izgnanstvu. Včasih je to imelo izrazito negativno konotacijo, v zadnjih desetletjih pa so se razmere spremenile, le redki še umrejo v kraju, kjer so se rodili. To postaja naša usoda, tako rekoč condition humaine, in takšni trendi se bodo le še stopnjevali.
Vendar kozmopolitizma v nekdanjem pomenu besede ni več, povsem se je izgubil tudi njegov nekdanji ekskluzivni status.
Migracije so dobile preveč množičen značaj, da bi svetovljanstvo – kar je seveda predvsem stanje duha in ne fizična relokacija – še lahko obstajalo kot privilegij redkih izbrancev. Se pa obenem krepijo nasprotne tendence, kot jih poznamo iz nekdanjih totalitarnih režimov.
Tako kot je nekdaj Stalin grmel proti 'izkoreninjenim' kozmopolitom in pridigal patriotizem in nacionalizem, tudi danes mnogi prisegajo na enake vzorce. Celo v Litvi, ki je bila vedno zaradi hegemonije nasprotna Sovjetski zvezi in Rusiji, se izraz svetovljan, za kakršnega tam smatrajo tudi mene, uporablja bolj v negativnem kot pozitivnem smislu.
Ljudje hitro pozabijo, da je takšno stališče zelo blizu stalinizmu ali razmišljanju Hitlerja in Mussolinija. Načeloma zagovarjam nacionalno držo, nedvomno mora vsakogar zanimati, kaj se dogaja z njegovim narodom, vendar mora obenem ostati odprt za kulturne vplive drugih narodov.
Vi s tem nimate težav. Menda nikjer ne ostanete več kot mesec dni?
Res sem se navadil nomadstva oziroma v njem kar uživam. ZDA so idealna izhodiščna točka, ker je tistih, ki so menda potomci potnikov na ladji Mayflower, le peščica, torej smo vsi potomci emigrantov.
Po padcu komunističnega režima niste imeli zadržkov, da obiščete Litvo; vaš veliki prijatelj Josif Brodski se ni želel nikoli vrniti v Rusijo?
Brodski je imel veliko zamer do Sovjetske zveze, največja je bila ta, da mu niso hoteli izdati vstopnega vizuma, da bi se udeležil pogreba svojih staršev, kar je ocenil kot ultimativno žalitev. Poleg tega je imel zelo slabe odnose z nekdanjo ženo, ko je emigriral v Ameriko, je manifestativno izjavil, da odpira novo poglavje oziroma, kot se je izrazil, začenja drugo življenje.
Mit Brodskega bi lahko primerjali z mitom Eneja, ki si je bil prisiljen ustvariti novo eksistenco drugje, medtem ko je moja zgodba bolj podobna Odisejevi. Sem na dolgem potovanju, vendar obstaja tudi majhen otok, nekakšna moja Itaka, torej Litva. Rad sem del tamkajšnjega kulturnega in intelektualnega življenja, večina mojih knjig je najprej izdana tam, res pa nimam namena, da bi se v Litvi ustalil ali si kupil hišo.
Zato pa ste si jo kupili v črnogorskem Kotorju. Mediteran ima očitno še vedno svoje čare?
V severni in vzhodni Evropi je bila vedno prisotna afiniteta do Mediterana, moj prijatelj Osip Mandelštam je, denimo, samo enkrat v življenju, še pred oktobrsko revolucijo, za kratek čas obiskal Italijo, vendar je do konca njegovega življenja to zanj ostala nekakšna sanjska destinacija. V življenju sem obiskal okoli devetdeset držav, vendar je zame Kotor najlepše mesto na svetu, zato vsaj en mesec na leto preživim tam.
Brodski je pokopan v Benetkah, nedaleč od Stravinskega in Djagileva.
Ko je umrl, ni zapustil oporoke in njegova vdova se je odločila za pokop v Benetkah, ker je imel to mesto zelo rad. Mislim, da nima nič proti družbi Stravinskega in Djagileva, vendar je nedaleč stran pokopan tudi Ezra Pound, njega pa nikoli ni maral niti kot človeka niti kot pesnika.
Vi, Stravinski, Brodski, Czesław Miłosz in drugi ste v emigraciji ne samo uspeli na svojih področjih, temveč ste dosegli tudi skoraj zvezdniški status, brezštevilni, ki jim to ni uspelo, ostajajo pozabljeni.
Priznam, imel sem srečo, veliko sta mi pomagala prav Miłosz in Brodski, tako da sem takoj dobil profesorsko funkcijo na univerzi Yale, moje knjige pa so bile izdane v veliko večjih nakladah kot v Litvi. Ko me je sovjetska tajna policija posadila na letalo, so verjetno mislili in upali, da to pomeni moj konec, da se bom v tujini izgubil, vendar se je obrnilo drugače.
Številni drugi so ne samo utonili v pozabo, temveč so tudi povsem prenehali delati. Med njimi je generacija litovskih piscev, ki so bili zelo nadarjeni, če omenim le Henrikasa Radauskasa. Pravzaprav niti eden izmed njih na Zahodu ni uspel. Enako velja za druge narode, Marina Cvetajeva je morda najbolj znan tragičen primer, saj se je po letih emigracije na koncu vrnila v Sovjetsko zvezo in končala življenje s samomorom.
Tisti, ki so ostali, imajo kultni, tudi mučeniški status.
Kakor kdo, usode so bile zelo različne. Ivan Bunin je emigriral in dobil Nobelovo nagrado, Mihail Šolohov, ki je bil stalinist in vdan režimu, je ostal in prav tako dobil Nobelovo nagrado, enako velja za oponenta Borisa Pasternaka. Je pa seveda vrsta ljudi, ki je res prestala izjemne preizkušnje in bi jih lahko poimenovali tudi mučenike, Ana Ahmatova in Cvetajeva sta nedvomno prvi med njimi.
Ste uspeli doseči spravo z očetom, ki je bil ideološko na drugi strani?
Oče je bil prepričan komunist, jaz prepričan antikomunist, vendar se nisva sprla, drug drugega sva poskušala razumeti. Skupna nama je bila ljubezen do literature in to je zadoščalo, da se odnos med očetom in sinom ni nikoli skalil.
Pesnikom je na voljo tudi notranja emigracija. Tudi o vas so zapisali, da so vaše pesmi upor proti realnosti?
Notranja emigracija je najpomembnejša. Pesnik 'emigrira' v jezik, ki postane edina realnost, saj daleč presega okvir komunikacije, na kar ga večina omejuje. V jeziku je res suveren, zunaj njega pogosto povsem nemočen, to vam lahko potrdi tudi moja žena (smeh).
Vendar ste eden najmanj plodovitih pesnikov?
Nedvomno, v življenju sem napisal le okoli dvesto pesmi. Vendar sem živel tudi pesmi drugih pesnikov, ob Ahmatovi, Brodskem in Pasternaku tudi v pesmih W. H. Audena, T. S. Eliota, Dylana Thomasa ...
Poezija potrebuje tudi ikonične figure, ki so bile značilne predvsem za vzhod Evrope. Danes jih je vse manj.
Odnos do poezije in pesnikov se je zelo spremenil, vendar mi to odgovarja. Pesnik ne potrebuje žarometov in pozornosti široke javnosti, saj je to pogosto le navidezna popularnost. Strinjal bi se s Hansom Magnusom Enzensbergerjem, da ima – kar je s stališča statistike paradoksalno – vsak narod le kakšnih tri tisoč pravih ljubiteljev poezije, pa naj bodo to Kitajci, ki jih je poldruga milijarda, ali pa Slovenci, ki vas je dva milijona. Za mnoge je nonšalanten odnos do kulture denimo v ZDA moteč, zame je predvsem iskren. In najbolj ustrezen za pesnika.
20. stoletje ste označili kot črno, ampak tudi 21. postaja vse bolj sivo?
Preteklo stoletje je bilo nedvomno najhujše v zgodovini človeštva. Danes je položaj res napet, ampak dokler bodo demokratične države v večini oziroma bodo imele dovolj veliko prevlado, resnega konflikta ne more biti. Je pa nemogoče napovedovati prihodnost, vedno se najdejo norci, ki so sposobni potegniti najbolj nesmiselne poteze.
