Toon Tellegen: Ko živali modro spregovorijo

Leta 1941 rojeni Toon Tellegen­ velja za enega največjih nizozemskih pisateljev. V svojih delih ustvarja literarne svetove,­ v katerih so zakoni narave drugačni. Njegove­ poetične zgodbe­ o živalih, ki se skušajo­ znajti­ v tem nerazumljivem svetu, so zabavne,­ občasno bizarne in odpirajo tehtna filozofska vprašanja. Čeprav so namenjene predvsem otrokom, jih radi berejo tudi odrasli.

Zdenko Matoz

Z njim smo se pogovarjali, ko je ­nedavno obiskal 8. mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom , ki ga je pripravila založba Miš. Med drugim je predstavil pravkar izdano zbirko živalskih zgodbic Sredi noči v prevodu Anite Srebnik.

Sprva ste pisali predvsem za odrasle, nato so prišle na vrsto zgodbe za otroke.

V bistvu sem pisal le poezijo za odrasle. Potem sem pripovedoval zgodbe hčeri in nekatere zapisal. Ker sem že prej izdajal knjige poezije, sem imel svojega založnika. Povedal sem mu, da sem napisal nekaj zgodb za hčer. Takoj se je strinjal z objavo. To pravzaprav ni bil moj namen, prve zgodbe za otroke sem napisal iz čistega veselja. Potem sem to kar nadaljeval in postal pisatelj. Vse se je zgodilo po naključju.

Bili ste tudi zdravnik družinske medicine. Je to vplivalo na vaše pisanje?

Niti ne. To sta dve ločeni področji.

Se vam zdi, da je lažje povedati zgodbo, če v njej nastopajo samo živali, ki po potrebi tudi govorijo?

Zagotovo. V bistvu se za tovrstno pisanje nisem odločil zavestno, temveč zato, ker so tako nastale moje prve zgodbe za hčer. Potem sem tako nadaljeval, ker mi je bilo lažje. Če napišem slon, mi ni treba veliko razlagati, ker se nam vsem v glavi pojavi podoba slona. Tako je bolj preprosto, kot če napišem človek, kajti v tem primeru ga moram natančno opisati. Ker sem napisal tudi nekaj romanov za odrasle, ­dobro poznam razliko.

Vaše zgodbe za otroke imajo tudi globlje pomene, ki jih razumejo le odrasli.

Verjetno res, to so mi rekli mnogi. Ko pišem, niti ne razmišljam, ali je to za otroke ali za odrasle.

Vse svetovne kulture imajo zgodbe z govorečimi živalmi. Ste jih kdaj prebirali?

Kot otrok sem prebiral otroške knjige z zgodbami, v katerih živali govorijo, vendar nič več kot kdorkoli drug. V bistvu me nič kaj posebno ne zanimajo zgodbe z živalmi. Vsakdo jih je kot otrok prebral nekaj, tudi jaz, to je pa tudi vse.

Je človek še vedno prvinsko povezan z živalmi ali smo to izgubili?

Odraščal sem na vasi, kjer je mlekar s konjem razvažal mleko, pa tudi zelenjadar zelenjavo. Avtomobilov skorajda ni bilo in res smo bili pogosto v stiku z živalmi, tudi večjimi, kot so konji, osli in krave.

Kaj pa divje živali?

Žal na Nizozemskem takrat ni bilo več divjih živali.

Vse več ljudi živi v mestu, kjer so edine živali hišni ljubljenčki ali pa nezaželene miši, podgane in mravlje.

Preden sem začel pisati zgodbe o živalih, sva z ženo kar nekaj let živela v Afriki, kjer sem delal kot zdravnik v Keniji, med Masaji. Tam je bilo veliko slonov, žiraf, levov, vodnih bivolov in drugih divjih živali. V bolnišnici sem oskrboval ljudi, ki jih je napadel vodni bivol ali pa so se borili z levom. Pogosto smo jih videvali, saj so bile ves čas okoli nas. Kot zdravnik sem zdravil samo tiste, ki so jih ranile živali, avtomobil jih ni nikoli povozil. Avtomobilov tam okrog namreč ni bilo.

Vas je bilo strah, ko ste hodili po divjini?

Kot pravijo Masaji – vedno moraš hoditi s štirimi očesi, kar pomeni, da se v divjino nikoli ne podaš sam, temveč gresta najmanj dva. Pa moraš biti glasen, moraš govoriti in hrupno hoditi, da se lahko kače umaknejo.

Kako vaša država podpira pisatelje?

Pisateljski sklad podeljuje pisateljem denar, da napišejo knjigo. Če si že prej kaj objavil, ga lažje dobiš. Tako da nekaj podpore je, ne pa prav dosti.

Ali naj država po vašem podpira kulturo ali naj bo ta prepuščena trgu?

Nekaj državne podpore je nujno za kulturo, vendar to ne bi smelo hkrati pomeniti vpliva države na vsebino del. Če bi bila kultura v celoti prepuščena trgu, bi to zagotovo močno vplivalo na njeno kakovost, ki bi razvodenela. Je pa tudi res, da je pri nas kultura zdaj deležna manj financiranja kot prej.

Pogosto potujete po svetu in se srečujete z bralci?

Niti ne. V Sloveniji sem že petič, predvsem zato, ker prijateljujem s prevajalko Anito Srebnik. Bil sem tudi na festivalu Dnevi poezije in vina na Ptuju, obiskal sem Veliko Britanijo, Francijo, Japonsko ...

Dobite precej zanimivih vprašanj na takih srečanjih v tujini?

Taka srečanja so zelo prijetna, ker se šele takrat zaveš, da je tvoje pisanje doseglo tudi bralstvo iz drugih kultur in jezikovnih območij. Vedno so mi zanimivi odzivi na moje knjige. To mi je kar v pomoč pri pisanju.

Se vam zdi, da so prevodi ­literature v tuje jezike nujni?

Nizozemska vlada ima za to namenjen poseben sklad, ki podpira prevode v različne jezike.

Glede na to, da živimo v veliki skupni državi, se mi zdi nujno, da se spoznamo med sabo, saj smo bombardirani z anglo-ameriško kulturo in vrednotami.

Zanimivo, da ste omenili ravno to. Moje knjige so bile prevedene v različne jezike, še najmanj v angleščino. Na Nizozemskem se nam zdi, da so Američani in Angleži zelo zaverovani vase in prepričani, da imajo dovolj knjig in da ne potrebujejo tujih prevodov. V Nemčiji je recimo precejšnje zanimanje za nizozemsko kulturo ...

Kolikšno je zanimanje v vaši domovini za slovansko kulturo?

Osebno me ta zelo zanima, saj je bila moja mama rojena v Sankt Peterburgu, kjer je moja družina živela nekaj generacij, in ga je zapustila leta 1918, ko se je začela revolucija in je bila mama stara devet let. Moj materni jezik je bila ruščina. Kot otrok sem se je veliko naposlušal, sam pa žal ne znam govoriti rusko. Sem pa napisal zgodbo o svojem dedku v Sankt Peterburgu. Zaradi tega me je vedno zelo zanimala ruska kultura, zlasti literatura, skušal sem prebrati vsa velika dela. Sicer pa sem že dvakrat obiskal Poljsko, kjer v Varšavi založba Dve sestri izdaja moje knjige. V drugih slovanskih državah, z izjemo Slovenije, nisem bil, čeprav so prevedli nekatera moja dela v srbščino, hrvaščino, češčino in bolgarščino.