Tiskane izdaje
Jože Toporišič, slovenski slovničar, je v drugi polovici prejšnjega stoletja za slovenščino naredil to, kar je za prvo polovico opravil Fran Ramovš, za drugo polovico 19. stoletja pa Fran Miklošič. Se pravi, podal temeljni opis našega jezika in poskrbel za normiranje njegove govorne in pisne podobe v vsakdanjem in intelektualnem življenju Slovencev.
Kriv za vse »tujke«
Leta 2001, ob izidu novega Slovenskega pravopisa, ki ga je Toporišič kot glavni soavtor odločilno zaznamoval, sem o njem zapisal: »Za večino pismeno preprostih ljudi, rojenih po drugi vojni, je danes 'slovnica' isto kot Toporišič, nedolžno pravopisno vprašanje, ki si ga slehernik ne potrudi razložiti, je po njegovem prav gotovo 'zakompliciral' Toporišič, on je kriv za vse 'tujke', ki jih ne bi smelo biti, pa tudi za one, ki jih ni, ker jih je že nadomestila domača pisna oblika. In 'čudna' izgovorjava kakšne besede na televiziji je prav gotovo spet Toporišičevo maslo, enako kakor je tudi preveč verističen (ali preveč nevtralen) izraz pri podnaslavljanju filmov (...) zanesljivo proizvod 'Toporišičeve slovnice'. Vsa potlačena jezikovna nelagodja, naj izvirajo iz neznanja ali iz predsodkov, kar je največkrat eno in isto, se izgovarjajo na isti nikoli potlačeni naslov: Toporišič. Tako je pri odraslih. Srednješolci pa niso prepričani samo o tem, da si je Toporišič izmislil 'slovnico', ampak skoraj o tem, da si je izmislil tudi slovenščino.«
Skoraj mit
Te besede so skušale zajeti javno podobo, skoraj mit, ki se je ustvaril ob Toporišiču v povojnih desetletjih in je trajal v prva leta novega tisočletja; prav omenjeni Pravopis je bilo njegovo zadnje veliko dejanje. Čeprav se je z jezikom ukvarjal najbrž do zadnjega dne, le v zadnjem letu ali dveh se v javnosti ni več oglašal in vanjo tudi ne zahajal. Zadnja njegova knjiga Stilnost in zvrstnost je izšla leta 2008. Sicer pa je avtor kakšnih desetih temeljnih knjig o jeziku s številnimi ponatisi in več kot 1200 razprav.
Njegov ugled, ki ga je, kakor se za slovenske jezikoslovne pravde spodobi, marsikdo skušal tudi spodbujati, temelji na dveh bistvenih okoliščinah. Prva je izrazito individualne narave, akademik Toporišič je bil namreč trmasto vztrajen in nepoboljšljivo samosvoj (znal se je požvižgati na mnenja, ki mu niso v prid), druga pa je pogojena z objektivnimi jezikoslovnimi in družbenimi dejstvi.
V prvem povojnem desetletju, ko je začel svojo jezikoslovno pot (čeprav je doktoriral iz »literarnega« Finžgarja), je evropsko jezikoslovje iz stare filološke opisne prakse dokončno vstopilo v strukturalistično paradigmo. Toporišič je še pravočasno vstopil na zadnji vlak, in to v Zagrebu, ker mu na ljubljansko slavistiko po končanem študiju ni uspelo priti. Zakaj ne, je ena od slovenskih zgodb, ki ni nujno, da jo obnavljamo ob smrtni uri. Skratka, v petdesetih letih je nastal teoretski vakuum in Toporišič je že v šestdesetih s prvo verzijo štiridelne Slovenske slovnice pokazal, s čim ga lahko napolni. Šlo je za »strukturalistično« slovnico, v kateri je na novo opisal jezikovne ravnine in vzpostavil razliko med socialnimi in funkcijskimi zvrstmi.
Jezikslovni zakonodajalec
Tako se je naše jezikoslovje iz zunanje normativne opisnosti premaknilo (pravzaprav spreobrnilo) v proučevanje notranjih povezav med temeljnimi, jeziku imanentnimi znakovnimi sestavi. Druga pomembna okoliščina pa je povezana z dejstvom, da mu je bilo, inovatorju, tradicionalno slovensko jezikoslovje sicer nenaklonjeno, toda na svoji strani je imel, čeprav nekdanji skoraj lemenatar, socialistično oblast, ki se je z njim lahko obrnila proti konservativnemu tradicionalizmu. Tako je bil Toporišič uspešen jezikovni zakonodajalec. Marsikaj njegovega je že in še bo doživelo »zakonolomstvo«, toda nič ne more spremeniti dejstva, da je bil vodilni slovenski jezikoslovec povojnega časa. In za nikogar drugega ne veljajo Levstikove besede iz Tugomera, ki so ga prav zdaj obudili od mrtvih v ljubljanski Drami, namreč Trd bodi neizprosen mož jeklen, bolj kot za Jožeta Toporišiča. Ko sem davno nekoč delal z njim intervju, je dejal; »Moje ugotovitve so precej končne.«
