Tiskane izdaje
Houellebecq je kontroverzen avtor. Ve, da ima v medijsko plasiranem in prestreljenem svetu pisatelj močno konkurenco, igralci, rokerji in režiserji, vsak se na tem medijskem bazarju razkriči za svojih pet minut slave in glede tega je garač; če se mu zdi potrebno, izgine in uprizori ugrabitev, se javno prepira z materjo, zagrabi vsako obskurno idejo in jo do konca napne, če je le dovolj etično sporna in dvoumna, da mobilizira publiko.
V dveh romanih ošvrkne genetsko inženirstvo; ko je po ovčjih klonih kazalo, da bo zadeva ušla iz steklenice, se je ukvarjal s sekto raeljancev, katere voditelju je nezemeljska inteligenca prišepnila, naj se klonirajo. Zdaj, ko je zadeva potihnila, čeprav se zgodba morda odvija naprej v kakšnih mračnih azijskih laboratorijih, je Houellebecq zajahal novega konja. Podreditev je izšla v času napada na uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo – sam je v hipu izginil, dobil policijsko zaščito in se pojavil v Kölnu. Spretno.
Roman Podreditev, ki je v prevodu Mojce Medvedšek izšel pri Cankarjevi založbi, se s pozicije zanj značilno brezstrastnega in na rob depresije potisnjenega intelektualca Françoisa loti stanja, ki se dogodi v bližnji prihodnosti, po francoskih volitvah leta 2022.
Prvi krog propade zaradi oboroženih napadov na volišča, že ena sama ukradena skrinjica zahteva nov krog. Oba tabora sta izenačena, vendar zaradi strahu pred Nacionalno fronto Marine Le Pen, ki si prizadeva za izstop iz EU, socialisti sklenejo pakt z Muslimansko bratovščino, islamsko politično stranko s človeškim obrazom.
Tega predstavlja Mohammed Ben Abbes, ki zgleda kot prodajalec, kramar, simpatično oseben in prostodušen retorik; mehka varianta islama, ki je proti džihadistom. O razlikah med enimi in drugimi Françoisu, univerzitetnemu predavatelju in strokovnjaku za Huysmansa, dekadentnega pisca in avtorja romana Proti toku in drugih, s katerimi je Podreditev v dialogu, največ pove kar uslužbenec tajne službe, po naključju mož njegove sodelavke, strokovnjakinje za Nervala.
Ker je sam Françoise »političen kot toaletni papir« in ker mu med ključnim soočenjem nagaja mikrovalovka – te intervencije in cinizmi, ki delujejo kot pišmevritičen komentar, so simpatični in avtorsko prepoznavni – je v novi situaciji nekako dezorientiran, mi pa z njim. Knjigi se močno pozna, da je pisana pretežno za francoski knjižni trg; v njej je kup imen, od voditeljev oddaj do konkretnih politikov, ki si jih, ne dvomim, Houellebecq dodobra privošči.
Nasadi Hollanda, špekulira o vrnitvi Sarkozyja, ki bi zadeve postavil na svoje mesto in že po kuliseriji, ki jo sestavljajo obstoječe politične silnice, slovenskemu bralcu, če ni francoska notranja politika ravno njegov hobi, slej ko prej nejasne, vidimo, da gre pravzaprav za pamflet.
Za politično provokacijo z drugimi sredstvi; pri tem je tipično, da Houllebecq kljub uporabi igralcev na političnem parketu zanika kakršen koli vpliv romana na realnost – to naj bi spreminjali eseji. Čeprav je dobršen del tega pisanja tudi esejističen, del pa futurološki: v enem od segmentov gre celo za znanstveno prozo (SF), kolikor ta na področju literature do konca prižene ugotovitve znanosti, v tem primeru sociologije in politologije, in napne do manifestativnosti prikrite tendence sedanjosti.
Ob zanikanju družbenega vpliva romana Houellebecq seveda zanika vsakršno islamofobnost. In res je v romanu v ospredju predvsem premislek o tem, kakšne so smeri razvoja po razpustitvi razsvetljenskega projekta in opustitvi novoveškega subjektivizma.
Islamska univerza Pariz – Sorbona
Vzpon muslimanov v vlado je le posledica splošnega družbenega stanja, da ne rečemo bede stvari: akademski krogi, kolikor jih vidimo skozi Françoisovo logiko, se ukvarjajo sami s sabo. On recimo veliko pozornosti nameni hranjenju, v glavnem gre za etnično eksotične jedi, čeprav je včasih tudi iz bogate francoske kuhinje; večinoma pa naroča na dom in se samotno zapija pred tevejem.
Veliko pozornosti je namenjeno atmosferilijam, ki naj prikažejo njegovo pasivnost in predajanje zunanjemu, vsemu tistemu, na kar nima vpliva: na začetku vsakega poglavja imamo vremensko napoved, anticiklon, kumulusi, droben pršec, vse do pomladi, ko spet odprejo njegovo Univerzo in se zmagoslavno vrne.
V zožan akademski krog, povabljen iz prejšnjega nabora, ki je prekladal besede klasikov, zdaj povabijo samo konvertirane v islam. Vendar se stvari nekako uredijo, v trgovninah sicer ni več košer oddelkov, ker so se Judje večinoma izselili v Izrael, vendar pornografija na netu in erotično perilo v megaštacunah ostanejo, čeprav je zgledalo nekaj časa slabše: ob medijski blokadi je zunaj potekala vojna, spopadi in nasilne demonstracije, v katerih je bilo težko reči, komu pripadajo zakrinkani oboroženi mladci, nacionalistom ali identitistom, kot jih imenuje, ali je šlo za predmestno priseljensko mularijo tretje generacije.
Houellebecq pokaže dekadenco Zahoda, ki se je zaciklal in izgubil vizijo; če je ideja laične sekularne države zdržala samo nekaj več kot sto let, kot pravi njegov protagonist, nekje od Francoske revolucije do dvajsetih let prejšnjega stoletja, je zdaj na preizkušnji.
Če ne bo zdržala, jo mora nekaj zamenjati. Razsvetljenski projekt je propadel, in ena najbolj spornih – saj gre za univerzitetne elito, ki jo bo to najbolj prizadelo – pridobitev novega razmerja sil so verske šole. Ločene po spolu, s predavatelji, ki morajo biti obvezno muslimani, in se potem Francoise v grozi sprašuje, ali morajo biti potem tudi v katoliških vsi profesorji krščeni.
Morda se roman Podreditev še bolj kot islama v politiki ustraši in z odporom loti vdora religije v šolski sistem; tipično je, da v romanu fronta ne poteka med katoliki oziroma kristjani na eni in muslimani na drugi strani. Ne, obojim je sekularna država in družba, razpad vrednot in dezorientiranost mladih, ki izhaja iz pomanjkanja pravih usmeritev in pomanjkljive vzgoje, najhujši sovražnik.
Podreditev – gre seveda za submisivnost kot spolno držo, zato je ob končnem Françoisovem konvertitstvu v islam ena od referenc tudi Zgodba o O, kot O moškemu se mora človek predati Bogu, ga enkrat prešine, krščanstvo pa islamu – se tako zgodi skoraj sama od sebe; muslimani imajo večjo nataliteto in boljši program, so novejša religija. Ažurirana, pozna se ji tistih šest stoletjih manj in vsebuje več vere, več pristnosti in vsakršna skepsa je odsotna.
Posledice so daljnosežne; pod Ben Abbesom se bo skupnost evropskih narodov širila po Mediteranu, vključila bo Libanon, Egipt, Maroko in Tunizijo, še prej Turčijo, sedež se bo – pomenljivo – preselil v Rim in Atene. Obnovitev antičnih imperijev, samo z novo religijo.
Topli objem družinske celice
Houellebecq je do konca satiričen, ko govori o novih produkcijskih odnosih, ki temeljijo na družinskih vrednotah, predvsem o rasti novih družinskih podjetij, ki temeljijo na medgeneracijskem oplajanju z znanjem in medgeneracijsko podporo, ki osmuka vsakršen skrajni subjektivizem, pa o zahtevi, ki jo Ben Abbes povzame po papežu Piju XIV., da je treba v skupnosti vedno, kadar je mogoče, dati prednost najmanjšemu pri poslu; kar bi lahko opravilo majhno podjetje, ne sme dobiti krovno ali veliko, takšna atomizacija pa seveda, potem ko iz proizvodnega procesa umakne ženske, pomeni določeno zaprtost, vračanje na obrtniškost.
Spremeni se tudi moda, ne smo prehranjevalna, ko francoska vina zamenjajo libanonska, nov oblačilni stil ženske zakriva, ne nujno glave, vendar začnejo nositi hlače in čez tunike, ki zakrijejo postavo. Moškim se odpre; Françoisovi najbolj zanikrni samski kolegi se pojavljajo z mladoletnicami, ki so njihove tretje ali četrte žene; dotok denarjev Savdijcev, ki nujno tekmujejo s Katarci – ti so medtem pokupili Oxford – profesorjem omogoča visok standard.
Houellebecq v romanu spregovori o podreditvi po dolgi tradiciji angažmaja francoskih intelektualcev, od Dreyfussovega procesa do podpore protikolonizacijskim gibanjem ali do opredeljevanja do vojn na Balkanu v devetdesetih.
Bilo so dejavni in opredeljeni, razen redkih pa so postali nedejavni znanstveni vrtičkarji, ki prekopavajo klasike. Pobudo pa so medtem prevzeli drugi, manj laični in sekularni. Kjer ni poglobljenega intelektualnega govora, nastopi pavšalen in poplitven, postfaktičen govor, bolj usmerjen na srce kot podprt z dejstvi.
Razkroj pride od znotraj, zaradi opuščanja uveljavljenih načinov funkcioniranja laične javnosti. V takšnem branju izzveni Podreditev kot opozorilo, kaj se zgodi, ko se akademska sfera zapre vase in postane samozadostna, njeno vlogo pa počasi prevzemajo verske in paraverske organizacije, ki imajo bistveno bolj neposreden dostop do množic in s tem do volilnega telesa.
S tem postaja roman antiutopija; morda za koga tudi opozorilo o tendencah razvoja, za drugega nedvomno obet, da se bo svet, preveč liberalen in dopuščajoč vse mogoče prakse in deviacije, spet utiril.
