Tiskane izdaje
»Končno!« je bilo edino, kar sem lahko rekla, ko sem slišala, da je Dubravka Ugrešić dobila nagrado Vilenice. Ne zato, ker bi ob mnogih nagradah potrebovala še eno, niti zato, da bi postala v Sloveniji bolj znana, saj je večina njenih knjig prevedenih.
Samo študentke in študenti pri mojih predavanjih Balkanske ženske na Filozofski fakulteti v Ljubljani so med letoma 1996 in 2012 napisali na desetine seminarskih nalog, pa diplomske, magistrske in doktorske naloge, v katerih so raziskovali njeno delo. Vilenica je priznanje, ki seže čez književno obzorje: dodeljena je nagrada pisateljici, ki je strastno antinacionalistična. Vilenica je tako prerasla sebe.
Antinacionalistična pisateljica in mislilka, ki se ne vdaja iluzijam o internacionalnem in kozmopolitskem in v njiju neusmiljeno razkriva kolonialne stereotipe in manipulacije, ni enostavno sprejemljiva za katerokoli kulturo. Ona ne bo kar tako rekla »nekaj lepega« o nacionalnem kolektivu, ki jo sprejema, kupčija na osnovi nacionalnega pri njej ni možna. S slaboumno zamislijo, da je nekemu nacionalnemu kolektivu pisateljica nekaj dolžna, ker je »bila sprejeta«, se je Dubravka Ugrešić v življenju večkrat soočila.
Pisateljica je to vsakič zavrnila, vsakič je plačala za svoj upor in neprivolitev, vsakič je ostala samo svoja. Kako ji je to uspelo v svetu, v katerem veljajo kompromisi, pogodbe, prilagajanja, podrejanje zahtevam, tržna logika ... pokornost?
Njena zgodnja proza
Ni šlo zgolj za perfekcijo izbranih, skrbno hibridiziranih žanrov, za duhovitost in globoko referencialnost njene proze, z mnogimi pastiši in parodijami, ampak tudi za drzen pogled na družbeno situacijo spolov v tedanji Jugoslaviji, ki se je kar hitro in uspešno navajala na nove komoditete, odprtost in dostopnost dobrin ter gradila nov, samoupravni hedonizem.
Moška favna tega sveta, patriarhalno naravnana in nepripravljena na spremembe novega časa, je v romanu predstavljena skozi dvojno optiko – uveljavljenih etničnih klišejev in splošnega strahu pred žensko, emancipacijo, novostmi in tveganji drugačne partnerske zveze. Žalostna galerija potencialnih in enako impotentnih ljubimcev paradira skozi življenje junakinje, ne da bi, kot bi pričakovali, pustila sled v obliki osebne ženske tragedije: Štefica na koncu le najde svoj par – pa naj ji do mile volje očitamo, da je ženski Simplicissimus, Kandid ali Sančo Pansa ...
V naslednjem romanu Forsiranje romana reke je Dubravka Ugrešić še ostreje zastavila svojo korozivno satiro zoper književne konvencije in laži, patriarhat, zahodno-vzhodne stereotipe. Jugoslovanska in mednarodna recepcija njene proze je bila izjemna: dobila je vse pomembne jugoslovanske in druge književne nagrade, med njimi tudi takrat najpomembnejšo nagrado za roman, Ninovo nagrado.
Istodobno je kot članica raziskovalne skupine na fakultetnem inštitutu, na katerem je bila zaposlena, objavila serijo knjig Pojmovnik, ki se je nanašala na rusko književno avantgardo. Njeni romani so bili priljubljeni, njene duhovitosti citirane v vsakdanjiku, Štefica ... je postala popularna TV-serija in potem še film. Kot znanstvenica in pisateljica je Dubravka Ugrešić v kratkem času, do osemdesetih let prejšnjega stoletja, postala slavna – in ostala duhovita.
Ni privolila
Francoski pisatelj Alain Finkielkraut, ki je Hrvaško izbral za »svoje« kolonialno/eksploatacijsko področje in je Franja Tuđmana javno hvalil kot velikega pisatelja, je v primeru Dubravke Ugrešić naredil precedens, nekaj, česar še noben zahodni intelektualec ni zagrešil v državah vzhodnega bloka: denunciral je Dubravko tam, kjer ji je grozila neposredna nevarnost ...
V aferi »hrvaških čarovnic«, ki je sledila kmalu zatem, je bilo sedem hrvaških pisateljic, novinark in profesoric, med njimi Dubravka Ugrešić, obtoženih izdaje in v časopisu Globus so objavili njihova imena, naslove, telefone, imena soprogov in partnerjev, kako so dobile stanovanja itn. Linč je bil objavljen, v zaroti je sodelovalo kar nekaj znanih hrvaških moških intelektualcev, tudi hrvaški Pen. Skoraj vse napadene ženske so zapustile Hrvaško. Pozneje so vložile tožbo na sodišču in jo tudi dobile: svojih nekdanjih življenj niso dobile nazaj.
Dubravka Ugrešić je kot begunka začela novo življenje, najpogosteje na Nizozemskem, kjer biva še danes. Ni bila pripravljena, kot nekateri drugi pisatelji in pisateljice, prodajati svojega žalostnega položaja in se prilagajati različnim politikam ali določeni strani v vojni: prezirala je vse.
V težkih okoliščinah je nadaljevala pisanje, nikoli v stabilnem položaju, nikoli trajno pod okriljem kakšne institucije. Morala je začeti iz niča in se prebiti v novem svetu in kulturah, ki so imele raje enostavna stališča, o tem, kdo so »good guys« in kdo »bad guys« v Jugoslaviji ...
Njeno pisanje je postalo drugačno, spremenila je tudi svojo žanrovsko shemo: začela je pisati eseje, grenke, kritične, neusmiljeno jasne, tako kot v Kulturi laži. Njene knjige esejev niso bile priljubljene, a je njihova visoka literarna vrednost počasi prevagala: po komaj desetih letih izgnanstva je Dubravka Ugrešić postala pomembna svetovna, posebej evropska pisateljica.
Njene knjige so začeli objavljati tudi v nekdanji domovini, kjer še zmeraj ni posebej priljubljena. Težko si predstavljam, da ji je bil kdo od velikih mešetarjev, ki so ji zares hoteli uničiti življenje, sposoben pogledati v oči, ko je ponovno obiskala Hrvaško: a večina je že tako mrtvih. Pisateljica je pridobila popularnost v drugih postjugoslovanskih kulturah, njene knjige se prevajajo v številne svetovne jezike. Končno se je vrnila tudi k svojemu kraljevskemu žanru – romanu: Jaga baba je znesla jajce, tako kot njeni zgodnji romani ima tudi ta popolno izpeljan zaplet, rafinirano omrežje jezikov in diskurzov, pastiš in parodijo, satiričen pogled na današnji svet. Fantazija in slovanska folklora se prepletata v ženski zgodbi.
Prozo, ki jo je pisala med vojno, denimo roman Ministrstvo za bolečino, odlikujejo temačni toni in brezup: Jaga baba ... je s soncem obsijana in nikoli sentimentalna. Dubravka Ugrešić pa ni opustila pisanja grenkih esejev in je iz pekla begunstva, napadov in agresivnega pozabljanja izšla še prisotnejša in večja.
Pisanje Dubravke Ugrešić danes zlahka tematsko najširše opredelimo kot nedopuščanje pozabe. Ne gre ne za nostalgijo ne za osebno ogorčenost: njeno obsojanje pozabe govori o strahu, da bo pozaba še enkrat udarila in izzvala nasilje. To predvidevanje je v današnjem svetu povsod prisotno: jugoslovanski primer je postal globalna paradigma. Ni boljše avtoritete, ki o tem lahko pove nekaj smiselnega, kot je Dubravka Ugrešić.
Temačna in strupena duhovitost, ki občasno spominja na duhovitost Svetlane Makarovič, popolnoma ustreza resnosti stanja sveta, v katerem živimo. Zato, da razumemo, kako smo iz rafinmaja, iger z znanjem in upanja na spremembe prišli v obdobje poneumljanja in nasilja, potrebujemo pisatelje in pisateljice, kot je Dubravka Ugrešić: torej, vrhunske.
