Tiskane izdaje
Marxove tri hčere so živele v času, ko ženska brez moškega spremstva ni mogla obiskati knjižnice. Cele dneve so poslušale o revolucionarnih idejah, o katerih so se pogovarjali znanci in prijatelji, ko so obiskovali njihovega očeta. Ženske pa so ostajale v ozadju, krpale nogavice in oboževale moške.
Karl Marx je imel tri hčere. Vse so trpele zaradi neizpolnjenih sanj in nezadovoljenih želja. Bile so kakor tri čebele v vrču, piše v knjigi Ženske ali molčanja zgodovine francoska zgodovinarka delavskega gibanja Michelle Perrot (prevedla Taja Kramberger, založba KUD Police Dubove). Gre za zbornik petindvajsetih študij oziroma, kot avtorica skromno pravi, združbo različnih člankov, ki so nastajali med letoma 1974 in 1998.
V njih piše o ženskem molku, o tem, zakaj so bile vedno v podrejenem položaju. Kljub izjemnim tematikam in zanimivim podatkom naj bralec ne pričakuje enostavnega branja, saj gre za knjigo akademičarke, francoske akademičarke. Poglavja so zelo različna: o George Sand, o stroju in ženskah, o tem, kaj je pravi poklic za žensko, zakaj ženska uteleša lepoto, o ženskih stavkah ... Moje najljubše govori o Jenny, Lauri in Eleanor Marx.
Zgodovine žensk so polne spominskih lukenj, njihove sledi so mnogokrat izbrisane iz javnosti, saj so bile najprej in predvsem žene, matere in hčere, drugih plasti njihovo življenje tako rekoč ni imelo. Avtorica raziskuje korespondenco treh sester, da bi lažje razumela, kakšne so bile njihove misli in želje.
Korespondenca priča o drugačni iskrenosti kot recimo dnevniki, »pisma kažejo drugo plat spektakla, junakovo utrujenost, dvome, njegov vsakdanjik«. In v korespondenci Marxovih hčera je mogoče odkriti prav to, njihov vsakdan, zgodbe o otrocih, oboževanje očeta in željo po tem, da bi bile svobodne tako kot oče in manj ujete v banalnost dneva kot njihova mama.
Odraščale so v »varovalni in požrešni senci Kapitala« in se vse zaljubile v francoske revolucionarje, ki so se zatekli v London in jih je Marx najbolj preziral. Jenny in Laura sta se poročili in preselili v Francijo, najmlajša Eleanor, ki jo je Marx klical Tussy in jo je menda imel najraje, pa je ostala v Londonu. So bile te ljubezni do revolucionarjev uporništvo do očeta? Zgodovinarka ugotovi, da so v pismih vse rade zganjale ljubosumnost o tem, katero izmed njih ima oče raje.
Pred leti sem se pogovarjala z angleško avtorico Rachel Holmes, ki je napisala debelo knjigo o Eleanor Marx in mi pripovedovala, da je bil Marx obseden z delom, a kljub temu dober oče, svoje otroke je učil o književnosti, jih spodbujal k branju in k ljubezni do Shakespeara. Ob prebiranju pisem treh sester lahko tudi ugotovimo, da je bil do njih zelo kritičen, da ni bil zadovoljen, ker se je Jenny zaposlila kot učiteljica ali ko je Eleanor hotela postati igralka.
Tudi slednja se je zagledala v Francoza in udeleženca pariške komune Hippolyta Lissagaraya, ki je bil nekaj let starejši od nje, a zelo šarmanten, temperamenten in pustolovski. Marx ga ni videl kot dobro partijo za svojo hčer, saj je bil reven.
Tussy je zato razdrla poroko, a je kmalu doživela veliko krizo, preživela je živčni zlom in postala anoreksična. Karl Marx ji je strl srce, nato pa se je zelo vznemirjal zaradi njene depresije. V nekem pismu je zapisal: »Eleanor je histerična, tako kot vsa družba.«
Ženske – skrivnostne prezence
Najbolj osovražena družina v Evropi, kot so radi rekli Marxovim, je nekaj časa živela potratno in v veliki hiši, potem so se preselili v Soho in živeli v bedi in pomanjkanju. Znano je, da jim je Friedrich Engels pomagal s finančnimi sredstvi, ta pa je Marx, ki je napisal Kapital in vse življenje teoretiziral o denarju, zapravil za nepomemben luksuz.
Michelle Perrot zanimivo opisuje njihove počitnice. Ko je Marx zbolel, si je namreč družina privoščila pot do Sredozemlja. A Marxovi niso bili klasični popotniki in turisti, ni jih zanimala ne narava ne umetnost. Knjige so se jim zdele pomembnejše od lepih pokrajin in pogovori ter srečanja zabavnejši od sprehodov in obiskovanja znamenitosti.
Za Marxa je bila družina predvsem njegovo delo, za katero so se morali vsi žrtvovati. »Do norosti.« Najbolj nesrečna in nevidna žrtev je bila njegova žena Jenny, ki je klicala moža »moj divjak«. »Osvetljena od zadaj, pozorna in diskretna skrivnostna prezenca, katere sledove so zabrisali.« Nekoč je bila kraljica plesov iz bogate protestantske družine, potem pa se je poročila z divjim osovraženim nemškim Judom in živela z njim v izgnanstvu.
Ostajala je v ozadju, kuhala, šivala, skrbela za vnuke. Polna je bila tudi spoštovanja do velikana, s katerim je živela, in tako kot pri vseh ženah, ki so bivale pod velikim drevesom (recimo Tolstojeva žena Sofija), je bila vsaka njena minuta, ki ni bila zapolnjena z gospodinjskimi deli, posvečena njegovemu pisanju: prepisovala je njegove rokopise, pregledovala krtačne odtise ...
Dva strogo ločena svetova
Nekoč je Jenny eni od hčera v pismu napisala, da medtem ko se moški borijo s svetom in postajajo vedno močnejši, ženske sedijo doma in krpajo nogavice. V medsebojni korespondenci sestre Marx mame ne omenjajo pogosto, morda se včasih malo posmehujejo njenemu banalnemu okusu glede gledaliških iger in oblačil. Nekaj tednov pred smrtjo Laura eni od sester o svoji mami napiše: »Njena vselej dejavna igla začenja naposled rjaveti.« Zadnje besede Jenny Marx so menda bile: »Prav.«
Tudi Jenny in Laura sta imeli veliko otrok in se žrtvovali za družino. Jenny je pri osemintridesetih letih umrla zaradi raka na mehurju. Rachel Holmes v biografiji o Eleanor sicer veliko piše o njenem političnem udejstvovanju, saj je ustanovila prvi ženski sindikat, podpirala delavke in bila izjemna govornica. Tega dela njene kariere pri francoski zgodovinarki ne najdemo.
Engels, ta najbolj feministični marksist, je Lauri in Eleanor na smrtni postelji prek odvetnika sporočil, da je imel Marx z njihovo služkinjo Helene Demuth nezakonskega sina, Freddyja Demutha, ki so ga dali v posvojitev in o katerem so vsi verjeli, da je v resnici Engelsov sin. Sestri je to povsem pretreslo. Eleanor še posebej, zdelo se ji je, da jo je ljubljeni oče izdal.
Freddy Demuth je kasneje postal velik Eleanorin prijatelj. Tudi Helene Demuth in nevidnim služkinjam, ki so družinam posvetile vse življenje, avtorica knjige posveti poglavje. Helene Demuth je Marxovim služila od štiriindvajsetega do sedeminšestdesetega leta, vzgojila je otroke, negovala vse družinske člane, ko so bili bolni, pomagala hčeram, ko so postale mamice, in jim posojala denar. V korespondenci jo sestre obravnavajo dokaj vzvišeno, in ko Lenchen, kot so jo klicali, umre, iz pisem ni mogoče razbrati prevelikega pretresa in žalosti.
Žalostni konci
Eleanor se je kasneje usodno zaljubila v dramatika in urednika Edwarda Avelinga, ki jo je povabil, naj za revijo, ki jo je urejal, napiše članek o Marxu. Aveling je bil ženskar, slepar in notorični lažnivec. Rachel Holmes piše, da se ni hotel poročiti z Eleanor, ker naj bi bil že poročen, vendar je nekaj let pred smrtjo izvedela, da se je Aveling, čeprav sta živela skupaj, skrivaj poročil z zelo mlado igralko. Sanjarila je tudi, da bo napisala življenjepis o svojem očetu, zapiske je imela že pripravljene. »A Marxovo delo je kmalu postalo marksizem in se odtegnilo svojcem.«
Leta 1898, ko ji je bilo triinštirideset let, je naredila samomor. Rachel Holmes v knjigi sicer razvije drzno tezo, da jo je morda, tako so namreč verjeli njeni prijatelji, Aveling celo ubil, ker se je hotel polastiti njene dediščine. Marxov prijatelj, socialist Eduard Bernstein, je o tej možnosti za časopis Neue Zeit napisal celo članek. Michelle Perrot te teze ne omenja, saj ni bila nikoli dokazana.
Leta 1911 sta Laura Marx in njen mož Paul Lafargue naredila samomor. Laura je imela šestinšestdeset let, on devetinšestdeset.
