Tiskane izdaje
»Dunaj se je za Hruščova slabo začel. Kennedy in njegova bleščeča soproga sta se pripeljala na Dunaj v koloni limuzin, s katerih je plapolalo na ducate ameriških zastavic. Ko sta se voditelja sestala, so lahko televizijski gledalci po vsem svetu videli, da je Kennedy za glavo večji od Hruščova, tako da je lahko nekam zviška pogledoval čez svoj patricijski nos na plešasto teme Hruščova.
Ob Kennedyjevih brezhibno ukrojenih suknjičih in elegantno ozkih kravatah je bil Hruščov videti kakor kmet v zakmašni obleki. Amerika je tako premočno zmagala na tekmovanju blišča, Sovjetski zvezi pa se pravzaprav še sanjalo ni, da nastopa na njem.«
V takšnem slogu nas Rob večnosti (Mladinska knjiga, prevod Uroš Kalčič) pelje skozi večino najpomembnejših dogodkov po drugi svetovni vojni. Kot da osebno sedimo na ameriško-ruskih dunajskih pogovorih leta 1961, kot da so nas spustili za kremeljske zidove in v spalnico ameriškega predsednika. Seveda ne moremo vedeti, kaj je resnični zgodovinski dogodek in kaj izmišljotina, pisateljeva licentia poetica.
Je mogoče, da je imel John Kennedy temnopolto ljubico? Je Gorbačov na tistem slovitem, in kot se je kasneje izkazalo, zadnjem srečanju evropskih komunističnih voditeljev leta 1989 v Bukarešti, ta čas ko je Ceausescu rohnel čez prekucuhe, res pomežiknil reformatorskemu madžarskemu voditelju Miklosu Nemethu?
Pripovedovalec zgodbe, britanski pisec uspešnic Ken Follett je obsežno zgodovinsko snov in usode zgodovinskih osebnosti in izmišljenih junakov mojstrsko sestavil v bogat, zapleten mozaik bližnje preteklosti. Čeprav gre za eno tistih del, ki se berejo tako tekoče, da se zdi, kot da niso bila napisana z kdo ve koliko truda, se je pisatelj v resnici podal na zanj povsem nov teren. Follett, rojen leta 1949, je bil namreč dolgo časa slovenskim bralcem le srednje znan kot pisec kriminalk, večinoma iz druge svetovne vojne in obdobja hladne vojne.
Čeprav so ga v devetdesetih celo postavljali ob bok Johnu Grishamu, je tudi v anglosaškem svetu dosegel povsem nove bralce in novo stopnico slave, ko se je radikalno preusmeril v srednjeveško tematiko. Epska zgodba o gradnji cerkve v srednjem veku v seriji Kingsbridge, Stebri zemlje (1989) in Svet brez konca (2007), ima za ozadje dva velika zgodovinska dogodka, začetek stoletne vojne in obdobje smrtonosne kuge. Kot beremo, je pisatelj tudi ta hip znova globoko v srednjem veku; izid tretje knjige iz te serije napoveduje za leto 2017.
Zgodba staršev
Na dve leti je objavil tri knjige, Propad velikanov (2010), Svetovna zima (1012) in Rob večnosti (2014), v katerih obravnava tri velike zgodovinske sklope 20. stoletja: prvo svetovno vojno, rusko revolucijo, boj za žensko volilno pravico; vzpon tretjega rajha, špansko državljansko vojno in drugo svetovno vojno; začetek hladne vojne, boj za črnske pravice v ZDA, kubansko krizo, Kennedyjev umor, vietnamsko vojno, sovjetsko intervencijo na Češkoslovaškem, vzpon Solidarnosti na Poljskem, zaton komunizma v vzhodnoevropskih državah ...
Vse to skozi prizmo petih družin, ameriške, nemške, ruske, angleške in valižanske (pisec je Valižan). »Ugotovil sem, da je 20. stoletje najbolj dramatično v zgodovini,« pravi Follett. Seveda z mislijo na bralca, da mu bo tematika blizu, saj gre tudi za njegovo zgodbo, za zgodbo njegovih staršev in starih staršev.
Družinske sage so priljubljeno čtivo, najmanj od Sage o Forsytih naprej. Follett je v tem pogledu na meji še obvladljivega; v zadnji knjigi trilogije, Robu večnosti, nastopajo – če smo prav šteli – natanko 104 osebe, saj poleg družinskih članov petih družin na dveh celinah v dogajanje po potrebi vstopajo še znane zgodovinske osebnosti.
»Moj slog je kot steklo. Pogledaš skozenj in vidiš zgodbo. Stekla sploh ne opaziš.« Tako pisec sam pojasnjuje, kako se spoprijema s snovjo, ki se jo nameni obdelati. Res, četudi »ni ravno Tostoj«, kot se je ob izidu prvega dela trilogije diplomatsko izrazil kritik New York Timesa, je Follett tako spreten in samozavesten pripovedovalec zgodbe minulega stoletja, da bi bil v predmetniku srednješolske zgodovine vsekakor bolj privlačen kot vsi drugi suhoparni zgodovinski učbeniki skupaj. Če seveda ne bi bilo branje tako obsežno: po prvi knjigi običajne zajetnosti je drugi del trilogije debelejši od prve, tretji pa je izšel v dveh delih; skratka, vsega skupaj je krepko več kot dva tisoč strani oziroma, kot je preštel Follett, milijon besed.
Od gradnje do padca zidu
Otvoritveni prizor zadnjega dela trilogije, Roba večnosti, se, pričakovano, začne z gradnjo berlinskega zidu in konča tisoč strani kasneje – kako smo vedeli? – z njegovim padcem. (Epilog je, se razume, prisega prvega temnopoltega predsednika v zgodovini ZDA). Zgodba je predvidljiva, če le poznamo glavne zgodovinske dogodke in njihove protagoniste. Glavni nezgodovinski junaki, ki so tej zgodovini prepuščeni na milost in nemilost, pa si na koncu zaslužijo svoj happy end. Kako prizanesljiv je Follett do človeških nravi, kaže denimo končni prizor z enim od glavnih negativcev, vzhodnonemškim stasijevcem, v katerem sme svoje zločinsko ravnanje opravičiti z ljubezenskimi čustvi.
Je Kennedy torej imel temnopolto ljubico? Zgodovinski viri tega ne kažejo. A Ken Follett se na koncu knjige za pomoč zahvaljuje ne le petim zgodovinarjem, ki so poskrbeli za to, da v trilogiji ni nobenih večjih faktičnih napak – vsaj ne takšnih, ki bi jih opazil povprečen poznavalec novejše zgodovine – ampak tudi Mimi Alford. Glede na to, da gre za internistko v Beli hiši, ki je bila precej časa Kennedyjeva ljubica, druge sočne podrobnosti o predsednikovem spolnem življenju verjetno kar držijo.
