Tiskane izdaje
Še sveža knjiga našega novinarja Alija Žerdina v aktualnosti, ažurnosti in hitrosti nastanka vsebuje vse novinarske elemente. Tema, to je popis življenja in delovanja Franceta Bučarja (knjiga nosi tudi tak naslov, izdalo pa jo je Delo), je na drugi strani zrel pogled na državo Slovenijo, točneje rečeno, na njene dileme, s katerimi se je spopadal France Bučar in jih na neki način tudi poosebljal.
Še ni dolgo nazaj, 21. oktobra je prišla v javnost turobna novica o smrti dr. Bučarja, prvaka slovenske države, prvega predsednika slovenskega parlamenta in človeka, ki je premišljeval slovensko državo vse od svoje mladosti. Žerdin je, da bi najbolje zakoličil gabarite Bučarjevega značaja, že takoj na prvih straneh knjige segel do njegove mladosti, v klasično škofijsko gimnazijo, kjer so mu v obednici dali na mizo gnilo jabolko.
»Jabolko je gnilo,« se začne knjiga in avtor knjige položi besede v usta glavnega junaka. »Ti nisi nič boljši,« je odgovor prefekta, ki nakazuje rdečo nit Bučarjevih disidentskih dogodivščin, ki so trajale vse življenje. In epilog je bil, da je dijak vrgel gnilo jabolko v prefekta, ki bi ga za tako dejanje lahko takoj izključil iz šole, pa ga ni. Tudi to je vzorec, ki ga je spremljal, kajti na koncu svojih dni je obveljal kot nekdo, ki je s svojo »trmo« bistveno soprispeval k nastanku in utrditvi samostojne slovenske države.
S kom lahko sodeluješ
Bučarjeva izobrazbena pot se je začela v »škofovih zavodih«, ki so ga orientirali v tri smeri: intelektualno, uporniško in politično. Spoznal se je s krščanskim socializmom, ki je verjetno soprispeval, da se je med drugo svetovno vojno pridružil partizanom. Narodne zavednosti, kot so jo imenovali tedaj in še precej časa, pri njem nikoli ni zmanjkalo, toda, zapiše Žerdin, bil je tudi nekdo, ki se je zavedal avtoritete, vendar je vedno negoval bohinjsko trmo.
Ko je Cerkev zahtevala, da se ne sodeluje z Osvobodilno fronto, se je spomnil na ideološko propagando Katoliške akcije in poziv je bil zanj neveljaven.
Potem ga je v svojo službo vzel Ivan Maček - Matija, ki je prevzel vodenje Ozne maja 1944. Tam je delal leto dni, potem pa izrazil željo, da bi nadaljeval študij. Iz Ozne, piše Žerdin, so ga odslovili z oznako »nezanesljiv« in ta oznaka je nadomestila poprejšnjo iz partizanov: »dober, zanesljiv, discipliniran, vdan«. Vrnil se je k študiju prava, ki ga je začel že 1941. Leta 1947 je diplomiral in, ko je bil predsednik vlade Miha Marinko, se zaposlil na vladi.
Ko se je vrnil, se je zlagoma srečeval z novimi časi. Leta 1974 je Partija »diferencirala« profesorje na FSPN (Rus, Arzenšek, Jerovšek, Hribar), potem je prišel na vrsto tudi Bučar. Leta 1976 je bil na pravni fakulteti prerazporejen na oddelek, ki praktično ni deloval. Leta 1978, ko so ga »vrgli s fakultete«, je Bučar prišel v čisto eksistenčno stisko, vtis je imel, da ga znanci na cesti ne pozdravljajo več.
Oblast je prav razumela
Začel je sodelovati na študijskih dnevih, ki so potekali v Občinah pri Trstu. Povezoval se je s katoliškimi intelektualci, mednje ga je vpeljal njegov nekdanji sošolec iz »škofovih zavodov«, kasnejši ljubljanski metropolit in nadškof Alojzij Šuštar. Sodeloval je v delovnih skupinah pastoralnega občnega zbora. Druga njegova smer udejstvovanja je bilo sodelovanje z Novo revijo. Leta 1983 je napisal svoj prvi članek za to revijo, naslov je bil Socializem in nacionalno vprašanje pri nas. Bil je pristaš teze, da bo Jugoslavija propadla, ker nima integrativnih vezi.
Leta 1987 je sodeloval pri 57. številki Nove revije, ki je govorila o ustavnih spremembah, v katerih je bilo za Slovenijo skritih ogromno pasti. Leta 1988 je Bučarja povabil v Strasbourg poslanec evropskega parlamenta Otto von Habsburg, sicer predsednik panevropskega gibanja, katerega predsednik za Slovenijo je kasneje postal tudi on.
Ker je jugoslovanska oblast pravilno razumela, da je imel v mislih Jugoslavijo, so bili odzivi burni. Jože Smole, predsednik SZDL, mu je očital izdajstvo. Ko je oblast leta 1988 zaprla Janeza Janšo, se je pridružil odboru za varstvo človekovih pravic in svoboščin. Leta 1989 je bila ustanovljena Slovenska demokratična zveza, prva zveza, ki je trdila, da je stranka, leta 1990 je nastala koalicija Demos, Bučar je bil povsod del teh procesov. Maja 1990 je vodil zasedanje družbenopolitičnega zbora v slovenski skupščini, postal je predsednik Skupščine in kot tak je v govoru postavil oceno o državljanski vojni in monopolu ene politične stranke.
Sledila so velika dejanja osamosvojitve, vojna, počasi prva mednarodna priznanja nove samostojne države, potem razpad Demosa, ki sta ga najedla dva različna koncepta privatizacije družbenega premoženja. Bučar, ki je sprva razpad Demosa označil za veliko napako, je v politiki SKD začel zaznavati znake »klerikalizma« oziroma apetite Cerkve po restavraciji svoje predvojne moči. To je bilo nekaj, na kar je bil Bučar občutljiv še iz izkušenj iz svojih mladostnih let.
Nadaljnja leta se je Bučar zlagoma umikal iz »velikih zgodb«, kajti te so pripadle tistim, ki so po premoženju zamahovali v velikem slogu in se niso več ozirali na Bučarjevo nacionalno »zavednost«. Leta 1994 je še neuspešno kandidiral za ljubljanskega župana, ob podpori zveze borcev ga je premagal Demosov »tovariš«, Dimitrij Rupel.
Zadnja knjiga, ki jo je napisal in predstavil javnosti, je imela naslov Prelom, do katerega ni prišlo. Prvo poglavje ima naslov Mit lastne državnosti. Poznavalci so vedeli povedati, da je proti koncu življenja izražal dvojno razočaranost. Prva je bila nad tem, kar je za Slovenijo prinesla osvoboditev leta 1945, in druga to, kar je Sloveniji prinesla osamosvojitev.
