Tiskane izdaje
Slovenska katoliška cerkev kot zatočišče ideje jugoslovanstva? Kot sila, ki nasprotuje centru katolicizma, večnemu Rimu? Celo kot naročnica vrhunske sodobne umetnosti z zakodiranimi subverzivnimi sporočili?
Danes so tovrstna vprašanja manj umestna, pred slabim stoletjem so bili odgovori na vsa tri pritrdilni. Zgodovinar dr. Egon Pelikan jim je posvetil izvrstno knjigo, njen temelj je umetnost Toneta Kralja.
Egon Pelikan, predstojnik Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, znan kot avtor zajetne knjige Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, se tudi v knjigi Tone Kralj in prostor meje (Cankarjeva založba) vrača v najtrša leta italijanskega fašizma in ideološkega boja onkraj rapalske meje, obravnavanega skozi svojevrstno »ideološko markacijo prostora« na slovenski zahodni etnični meji.
Boja za slovenstvo in slovanstvo v predvojni Julijski krajini, ki se je v času prepovedi slovenske besede in tiska, kulturnih društev, izgona laične inteligence in uničenja ekonomske moči Slovencev pomembno oprijel tudi neverbalnega nagovora likovne umetnosti.
Kot obljublja naslov, je veliki protagonist knjige Tone Kralj (1900–1975), z bratom Francetom eden osrednjih umetnikov predvojnega Kluba mladih, sicer pa slikar, kipar, grafik, ilustrator in kdaj arhitekt, ki se je v razvoj tukajšnje umetnosti zapisal z umetnostjo z izhodišči v secesiji in ključnimi dosežki v območjih ekspresionizma ter nove stvarnosti.
Na Primorskem, od Višarij na skrajnem severu do Dekanov in celo hrvaške Klane na jugu, je v domala polovici stoletja ustvaril enormen segment svojega opusa, skoraj 50 cerkvenih poslikav oziroma različnih posegov v sakralne prostore. Mnoge že pred ali med drugo svetovno vojno – v glavnem »na kontraband«, kot je nekoč povedal sam –, mnoge tudi po njej, že v času socializma. Kraljevo zaznamovanje obrobja slovenskega etničnega prostora v Evropi nima para, zapiše Pelikan.
Likovna umetnost primernejša od književnosti ali petja
Likovna umetnost je postala v času, ko je bila slovenska beseda v javnem življenju prepovedana in postopoma preganjana tudi v cerkvah – v Benečiji so jo, denimo, v cerkvah prepovedali leta 1933 – za antifašistično delo primernejša od književnosti ali cerkvenega petja.
Tako subverzivna, da je lahko Kralj v notranjosti svojih odmaknjenih cerkva ustvarjal dolgo serijo karikiranih, zlahka prepoznavnih ali tudi ustrezno zakodiranih portretov Mussolinija, Hitlerja, Gabrieleja d'Annunzia in drugih »ikon« fašizma. Slikal je motive iz slovenske ali jugoslovanske tradicije, uporabljal slovenske narodne barve, v katere je oblekel, denimo, Marijo, zelo pogost motiv sta slovanska svetnika Ciril in Metod, motiv trpljenja Kristusa in kristjanov pa je značilno povezal s trpljenjem Slovencev pod fašizmom.
Pri slikanju napisov je, denimo, kombiniral staroslovanske črke, glagolico ali celo srbsko cirilico, začenši že s prvo poslikavo na Premu, izhodiščni točki v izjemni verigi primorskih poslikav, ki jo je ustvaril leta 1921, kar je bilo leto pred fašističnim naskokom na oblast v Rimu.
Nasprotno je razbojnikom in biblijskim negativcem dodeljeval jasne simbole fašizma in je tako kot njegov čas, ki je privedel do vojaškega spopada, tudi sam postajal vse radikalnejši. Kot bi ga represija režima ne zanimala. V vasi Soča, kjer je slikal leta 1944, njegov nadangel Mihael v slovenskih barvah tepta kačo, ki je Mussolini, v Pevmi, kjer je slikal že desetletje pred tem, ga prebada s kopjem, kot merjasca.
Seveda so vsa njegova dela nastala brez odobritve ali celo vednosti oblasti, niti v eni sami cerkvi pa ni izostanka nacionalnih ali antifašističnih tem. Slikal je z le skromnimi sredstvi, kdaj tudi z nemalo nevarnosti. Nekoč je moral med slikanjem, ko se je zgodila inšpekcija italijanskih karabinierjev, zaigrati bebčka, spet drugič se je pred pregonom umaknil v Benetke, ki so bile prizorišče njegovih mednarodnih uspehov (teh je bil Kralj pred vojno deležen kar nekaj).
V letih 1926, 1928 in 1930 je žirija Beneškega bienala njegova dela sprejela, kar bi mu moralo po tedanjih pravilih zagotoviti sodelovanje na prihodnjih izdajah tudi brez odobritev žirij, a so si ravno leta 1932 prireditev podredili fašisti in iz osrednjega paviljona izločili vse tujce. Temu je sledila gradnja znanih nacionalnih paviljonov, tudi jugoslovanskega.
Tajna krščanskosocialna organizacija
»Prepovedano slovensko besedo naj bi nadomestila slika, ki bi bila po slogu in vsebini naša – slovenska,« je Kralj šele leta 1970 izjavil v intervjuju, sploh prvem, v katerem je javno spregovoril o tem, da so ga na Primorsko poklicale tajne antifašistične organizacije. Katere natanko, pa celo tedaj ni povedal.
Da je svojo verigo izslikanega slovenstva in obtožbe fašizma lahko ustvaril, je bila zaslužna Tajna krščanskosocialna organizacija, ki je v Julijski krajini nastopila proti koncu 20. let, ob začetku najtrših let fašizma, v njej so se povezali člani predhodnih Krščanskosocialne stranke in duhovniškega Zbora svečenikov sv. Pavla.
Tedaj so Italijani javno politično in kulturno življenje med Slovenci že zatrli, večina laične inteligence se je izselila, pri duhovščini pa kljub sklenjenemu konkordatu med fašistično Italijo in Vatikanom leta 1929 ni šlo tako zlahka. Oblast je do leta 1928 odpustila več kot 600 od 820 slovenskih in hrvaških učiteljev, pregon je doletel tudi advokate, sodnike idr., 272 slovenskih duhovnikov pa je ostalo.
Tako je prav duhovščina v Julijski krajini ostala edini preostanek nekdanje slovenske inteligence in je, čeprav je bil leta 1931 k odstopu prisiljen tudi zadnji slovenski nadškof v Julijski krajini Frančišek Borgia Sedej, prevzela intelektualni monopol. Cerkve so vsaj deloma ostale izven kompetenc fašistične države, nekdanjih nasprotovanj med katolicizmom, liberalci ali socialisti ni bilo več.
Tajno krščanskosocialno organizacijo je vodil dr. Engelbert Besednjak, v statutu je imela jasno zapisano, da sledi jugoslovanski narodni ideji in se oslanja na krščanska in demokratična načela. Ob statutu se je do danes ohranil seznam članov, duhovnikov in laikov, ki so sestavljali mrežo njenih članov in ga oblast na srečo ni nikdar odkrila. Če bi ga, bi to imelo izjemne posledice.
Kot že nekatere druge iredentistične organizacije v Julijski krajini je sicer imela tudi Tajna krščanskosocialna organizacija finančno oporo v Kraljevini Jugoslaviji. Denar je pritekal iz tajnega fonda zunanjega ministrstva kraljevine, ključno vlogo pri tem pa je odigral dr. Anton Korošec, vodilni slovenski desničarski politik med obema vojnama na »zvezni« ravni.
Tudi velika večina naročnikov poslikav Toneta Kralja je pripadala Vrhovnemu svetu Tajne krščanskosocialne organizacije. Slikar je z večino prijateljeval, vključno z voditeljem dr. Besednjakom, naposled pa postal izbrani umetnik pri izrisovanju izgubljene etnične meje z vizualnimi znaki v odmaknjenih slovenskih cerkvah. Tega je izoblikoval kot svojevrsten protipol ideološkim obeležjem prostora v času fašizma, ki seveda z obeležji »italijanskosti« ni skoparil.
Z urbanističnim ali arhitekturnim preurejanjem slovenskih krajev ali, zelo nazorno, s postavitvijo spomenika s tremi volkovi na vrhu Sabotina, ki so fašizem promovirali z obnavljanjem spomina na 78. regiment, elitni oddelek vojaške pehote iz Toskane (t. i. Lupi di Toscana), zaslužen za italijansko osvojitev Gorice med šesto soško ofenzivo leta 1916. Kot simbol fašizma jih večkrat zrcali tudi Kraljeva umetnost, denimo znamenita slika Rapallo iz leta 1943 s personifikacijo Slovenije, prebodene na dvoje, na kateri jim je slikar pridružil še rimsko volkuljo z dvojčkoma, ki se zažirata v telo Slovenije.
Danes je seveda Sabotin znan po najtrpežnejšem slovenskem »land artu«, premetavanju kamenja in kreiranju različnih »markacijskih« napisov, nemara namenjenih komuniciranju domorodcev z nebesnim svodom. Ali vsaj bližnjo okolico. Leta 1978 je nastal Naš Tito, v samostojni eri pa SLO, Naš Fido, Naš TIGR, Vstaja ali celo THC, kar ustreza kratici za psihoaktivno učinkovino iz konoplje ...
Kralj je ostal v sakralnih prostorih subverziven tudi po osvoboditvi. V Vrtojbi, kjer je slikal že po vojni, med letoma 1954 in 1957, je med pogubljenci ob Hitlerju in Stalinu upodobil tudi Marxa, v času, ko jih je slikarsko preklel, pa je po drugi strani slikal tudi socrealistično graditev Nove Gorice.
