Tiskane izdaje
Od jutri naprej bo Ljubljana gostila knjigo, ki je nastala z mislijo nanjo in ji po logiki kulturne dediščine tudi pripada. Pripeljali so jo iz nemškega Memmingena, kamor se bo po enem mesecu, žal, tudi vrnila. Gre za eno najpomembnejših del Primoža Trubarja, s katerim je naš reformator hotel tudi formalnopravno urediti protestantsko bogoslužje na Kranjskem.
Zgodba o Cerkovni ordningi, izšla je v Tübingenu leta 1564, ima vsaj dve poglavji. Prvo sodi v čas nastajanja knjige, drugo v čas po njenem izidu. O prvem vemo malo, o drugem, ki obsega obdobje 450 let, je na voljo nekaj vznemirljivih podatkov.
Razstava Cerkev slovenskega jezika, ki so jo pripravili strokovnjaki v Narodni in univezitetni knjižnici, glavni je dr. Kozma Ahačič, strokovnjak za 16. stoletje, poskuša predstaviti obe poglavji, glede na to, da je razdeljena na tri dele, pa ima osrednjo vlogo seveda junakinja obeh, to je Cerkovna ordninga sama.
Za današnjega opazovalca, ki ne pripada kateri od historičnih strok, je takšen dogodek morda ovit v odmaknjenost in abstrakcijo, v nekakšno privzdignjeno, predvidljivo, nezanimivo manifestacijo kulturne dediščine. V NUK zatrjujejo, da bodo skušali privabiti širšo javnost, še posebej so se osredotočili na mlade, računajo na šolske obiske.
Navsezadnje gre res za enega temeljnih dokumentov – ne toliko slovenske pismenosti, kajti njene temelje je Trubar postavil v zgodnejših delih –, Ordninga izkazuje organizacijsko in upravno ambicijo slovenske protestantske cerkve in je prvi tovrstni, torej pravno regulatorni dokument na Slovenskem. Zato je dokument v tej neposredni, praktični funkciji in pojavnosti treba tudi predstaviti.
Uničena in izgubljena
Kar zadeva prvi del te zgodbe, ga razstava predstavlja kot zgodbo o kontekstu, v katerem so tedaj nastajale nove uredbe cerkvenega prava. Te so izpodrinile katoliško normativo in jo nadomestile s protestantsko, se pravi na novo določile veljavnost mašnih knjig, obredov in sploh pravil verskega življenja.
Trubar se je seveda zgledoval po teh že sestavljenih uredbah, razumljivo je tudi, da je moral imeti pred očmi slovenske okoliščine. A to je že »vsebina«, ki pripada osrednjemu delu razstave.
Iz gradiva se bo tudi mogoče poučiti o tem, koliko je v Ordningi originalnega Trubarjevega dela in koliko je prevzetih splošnih vsebin, ki so veljale v vseh protestantskih okoljih. Posebna mikavnost razstavljene knjige so rokopisne intervencije vanjo, zapisane z roko duhovnika, ki je z dopolnilno slovnično žensko obliko očitno skušal pritegniti neko neposredno žensko osebo. Kozma Ahačič meni, da gre za prvi tak primer v stari slovenski pisni dediščini.
Tretji del razstave je za današnjike verjetno najzanimivejši. V njem je predstavljena usoda knjige od izida do danes. Cerkovna ordninga je izšla v nakladi štiristo (drugi podatek je tristo) izvodov in je bila 15. decembra istega leta po ukazu nadvojvode Karla, ki je vključeval tudi Trubarjev izgon iz Ljubljane, zaplenjena in uničena. Njena uporabnost je bila torej zelo kratkega veka, protireformacijska prizadevanja so bila po letu 1560 že premočna. Tako je izginila s prizorišča za dolga stoletja.
Edini znani izvod so hranili v Dresdnu, a se je izgubil med drugo svetovno vojno. Novo poglavje se je odprlo leta 1971, ko so v vatikanski knjižnici v Rimu odkrili še en izvod, imel je hudo poškodovane robove zadnjih strani, a je bil edini na voljo za proučevanje in je sploh pričal o obstoju nekoč imenitne edicije.
Dobra novica iz Memmingena
Do lanskega oktobra, ko je prišla z Nemškega imenitna in za varuhe knjižnih zakladov osupljiva vest, da so na Bavarskem, v mestu Memmingen, v mestnem arhivu odkrili še en izvod te Trubarjeve knjige. Po naključju ga je odkril arhivar Ulrich D. Oppitz, ne da bi sprva vedel, kaj je našel.
Vedel je seveda, da gre za stari slovenski tekst, in ko je navezal stike s slovenskimi predstavniki stroke, je postalo jasno, da gre za neprecenljivo odkritje. To je zdaj edini v celoti nepoškodovan izvod. Ni pa nemogoče, in tega ni treba jemati le kot pobožno željo ali znanstveno fantastiko, da se bo sčasoma kje našel še kakšen. Od nekaj sto izvodov bi uničenju in kasnejšim nezgodam lahko ušla še kakšna Ordninga.
Seveda se takoj sproži vprašanje, ali je mogoče, da bi Slovenija to dragocenost, ki je njena kulturna last, pridobila. Žal to ne bo mogoče – zaradi zapletenih lastniških (ni čisto jasno, kateri nemški instituciji knjiga pripada) in pravnih razmerij.
Vsaj za zdaj in morda za vedno se bo treba zadovoljiti z izposojo, kakršna je ta, do katere je prišlo razmeroma hitro in s prizadevanjem različnih slovenskih ustanov (NUK, Inštitut Frana Ramovša, ministrstvo za kulturo, slovenska protestantska cerkev, slovensko veleposlaništvo v Nemčiji; osebno sta se močno angažirala minister Grilc in škof Erniša) in seveda tudi ob prijaznosti mestnih oblasti v Memmingenu. Knjiga je zdaj v Ljubljani in na voljo različnim radovednostim – ob vseh varnostnih ukrepih, seveda.
Na razstavi – jutrišnje slovesnosti se bodo udeležili ugledni gostje, med njimi predsednik republike Pahor, vodja mestnega arhiva iz Memmingena Christoph Engelhard in evangeličanski škof Geza Filo – bo mogoče videti tudi nekatera druga Trubarjeva dela.
Posebej opozarjajo na Prvi, Drugi in Poslednji del Noviga testamenta pa na knjige in dokumente, ki so povezani z izidom Ordninge; nedvomno bo zanimivo videti zlasti tistega, na katerem je zapisan omenjen ukaz nadvojvode Karla.
