Tu je diagnoza, drugo poznamo

Revija Problemi prinaša študijo Zdravka Kobeta o neoliberalnem postmarksizmu pri Foucaultu.

Objavljeno
25. april 2017 12.59
Janez Markeš
Janez Markeš

Zadnjo številko Problemov (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1–2, 2017) beremo kot sestavljenko raznorodnih študij, ki se, kot se spodobi, začne z zbornim besedilom Jacquesa Lacana Psihoze. Spregovori o psihotičnem fenomenu in njegovem mehanizmu, o zavrnitvi primordialnega označevalca ter o metafori in metonimiji (v dveh delih). Teme so enostavno teoretsko prezahtevne, da bi jih lahko povzel v nekaj vrsticah, zato bralca napotujem k branju v originalu.

V knjigi so tudi tekst Freddieja Rokema Scenariji nasilja: Benjamin, Kafka, Brecht, tekst Zanka časa avtorice Bojane Kunst (o politiki ritma in poetiki plesa), pa o norosti v operi avtorja Kajetana Škrabana in aforizmi Jureta Simonitija. Zaradi neposrednega nagovora sem se namenil predstaviti predvsem študijo Zdravka Kobeta o neoliberalnem postmarksizmu (pri Foucaultu) in posebej priporočiti odličen tekst Tadeja Trohe Migrant.

V mišljenjskih etapah Michela Foucaulta

Študija Zdravka Kobeta je mišljena kot prispevek k analizi teorijske prakse Michela Foucaulta, ki, prosto po Badiouju, kar najbolj pripada tako imenovanemu francoskemu momentu filozofije. Foucault je vedno jasno povedal, da nikoli ni hotel biti »univerzalni borec proti trpljenju človeštva«. Želel je ohraniti status subjektivnosti, hotel je biti eksperimentator, ne teoretik, nase je apliciral Heglov pojem izkustva.

Iz njegovih predavanj na koncu sedemdesetih let je mogoče videti, kako si je za predmet teoretskega proučevanja izbral neoliberalizem. Kobe zagovarja tezo, da je to njegovo zanimanje treba brati kot poskus razrešitve resne teoretske krize, v kateri se je znašel filozof. Šlo je skupaj z njegovim dinamičnim razmerjem do marksizma in dogajanja na francoski levici.

Do Marxa je imel zanimiv odnos: zanj je bil mrtev, tudi nekdo, ki ne more umreti, in hkrati tisti, ki bo vstal od mrtvih. Na začetku je bil Foucault marksist. Od marksizma se je sčasoma oddaljil in leta 1966 prelomil z njim. Sartre ga je označil za »zadnji branik, ki ga je buržoazija postavila pred marksizmom«.

Foucault je skupaj z Lévi-Straussom, Barthesom, Lacanom in Althusserjem zaslovel kot protagonist nove šole, strukturalizma. Zanj je bil strukturalizem predvsem teoretski antihumanizem. Po njem se ni začenjalo od subjekta kot izvorne točke v descartovskem smislu. Toda po drugi strani je zanj ločnica med humanizmom in antihumanizmom nekaj, »kar od znotraj preči sam marksizem«.

Nato prizna, da med strukturalizmom in neponarejenim marksizmom ne more biti »nekompatibilnosti«. Približal se je Althusserjevi metodi boja z Marxom proti uradnemu marksizmu. Marca 1968 v Tuniziji (državi tretjega sveta), kjer je predaval, v realnih demonstracijah uvidi, da gre tu zares, za realno žrtvovanje, ki lahko zelo poseže v človekovo svobodo in celo življenje kot tako. V Franciji so brali Marxa kot sveto besedilo, v Tuniziji so se nanj sklicevali s silovitostjo in zanosom, ne dlakocepsko. Študentje so bili tam teoretsko slabo podkovani, toda politična teorija je imela tam veliko mobilizacijsko moč.

Foucault je ponovil tunizijsko izkušnjo v Franciji, ko se je zbližal z radikalnim maoističnim gibanjem (Gauche prolétarienne), ki so ga oblasti marca 1970 razpustile in zaprle voditelje. Tedaj sta s Sartrom razpečevala prepovedani material. Francoski maoizem se je zgledoval na Kitajskem.

Kulturna revolucija je sprožila široko družbeno vrenje, velo je zaupanje v množice, v neposredno demokracijo, v ikonoklastično nasprotovanje vsaki avtoriteti. V teoriji je tedaj Foucault spočel pojem »specifičnega intelektualca«, pojem delavskega razreda je mestoma nadomestila ugotovitev o deproletariziranem proletariatu.

V knjigi Nadzorovanje in kaznovanje (1975) potegne vzporednice med oblastnimi mehanizmi nad evropsko družbo 18. stoletja ter zapori in institucijami moderne družbe, kot na primer šola, bolnišnica ali tovarna. V knjigi Volja do znanja, prvi knjigi projekta Zgodovina seksualnosti (1976), je prenesel analizo na področje seksualnosti, na katerem je opazna sprememba poprejšnjih stališč.

Napadel je »freudo-marksizem«, teorijo, ki je videla matrico sodobne družbe v spregi med seksualnim in razrednim zatiranjem. Nastopi torej tudi proti Lacanu. Focault meni, da seksualnost ni toliko prostor subjektove osvoboditve, temveč mesto, prek katerega si ga oblast podredi. Teza zgodovine seksualnosti, od krščanske pastorale do regulacije populacij, je bila, da je mogoče pokazati vzporednico z ekonomsko logiko razvoja kapitalizma.

Sklicevanje na Človeka

Maja 1977 je pohvalil knjigo Les maîtres penseurs, ki jo je napisal André Glucksmann, njegov prijatelj iz maoističnih časov. Obenem je napadal humanizem, sklicevanje na človekove pravice, na človeka z veliko začetnico. Tiho je sporočil, da je zanj konec revolucije. 14. oktobra 1977 je za neki nemški časopis izjavil, da je po letu 1848 prvič, da »na zemlji ni niti ene točke, iz katere bi mogel sijati žarek upanja. Ni več orientacije.« Po letu 1977 in izgubi tradicionalnih oprijemališč si je prizadeval »vzbuditi nov politični imaginarij«, izdelati novo levo politično misel, ki bo zmožna kritične drže.

V predelanem Marxovem slogu je najprej analiziral družbene boje, premišljeval delovne procese, v mao­istični fazi je analiziral družbene odnose skozi mrežo boja in politiko prosto po Clausewitzu definiral kot »nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi«. Ko je trčil ob meje, je priznal, da oblasti ni mogoče zvesti le na zatiranje. Oprime se novega izraza: »biooblast«.

Ta izraz ne meri na enega, temveč na celotno populacijo. Pripne se na vitalne procese, spočne prosto igro. V nizu izpeljav se mu vse niti iztečejo v državo, tisto, pravi Kobe, ki se je je Foucault ravno hotel znebiti. Končno se vpraša, ali država ni nemara le način vladanja, to in nič več. Razložiti jo je hotel kot nastanek bolnišnice, norišnice ali zapora.

Potem je tu še njegova intelektualna epizoda v analizi neoliberalizma. Tedaj ta ekonomska teorija ni bila splošno znana. To je počel v času, ko se je hotel ukvarjati tudi s problemom svobode, in je zapisal: »Svoboda ni nič drugega kot korelat vzpostavitve varnostnih dispozitivov.« Vpeljal je logiko statistike, ki pove, da so tudi naključja statistično predvidljiva. To ima vpliv na teorije. Na primer, da bi vzpostavili ravnovesje, se ne smemo izogibati pomanjkanju, temveč ga spodbujati, kajti to bo pospešilo ­stabilizacijo.

Iz tega se lahko rodi nov vladnostni dispozitiv, vse skupaj pa tudi vodi v tezo, da ni liberalizma brez kulture nevarnosti. Pri obravnavi neoliberalizma se je Foucault soočil s še enim sodobnim pojavom, deetatizacijo družbe. Področje in politični tip, ki ga formalno zaseda država, se vse bolj umika drugemu organizacijskemu načelu. Tudi nacizem je v resnici pomenil zmanjšanje moči države in Foucault je tistim, ki sodelujejo pri veliki fobiji pred državo, rekel, da »plavajo s tokom«, kajti že leta država dejansko usiha.

Nesmiselno uvrščanje k neoliberalizmu

Zdravko Kobe v nadaljevanju povzame vprašanje mnogih, namreč, ali Foucault sam ni bil nemara neo­liberalec. Odgovor je, da je vprašanje nesmiselno, saj se današnja percepcija neoliberalizma bistveno razlikuje od tedanje. Foucault tudi ni učil ljudi, kaj morajo misliti. Toda res je, pravi avtor študije, da se je v sledi svojega antihumanizma približal nečemu liberalizmu podobnemu.

Govoril je o optimumu družbenega funkcioniranja, ukvarjal se je z depsihologizacijo subjekta, posebej tistega, ki ga zadene kazen. Vseeno in končno ga tisto, kar ga je zbližalo s strukturalizmom, avtomatsko ne more uvrščati k neoliberalizmu.

Ga pa v nekem smislu delno razgalja odnos do socialne države. Na več mestih opozori, da ima institucija socialnega zavarovanja poleg nespornih prednosti tudi »perverzne učinke«, na primer povečanje stroškov in togost trga dela. Povrhu da povečuje odvisnost tistih, ki jim pomaga, zato širi sistem nadzorovanja in ima oblastne učinke.

Foucault neprikrito za alternativo podpre neoliberalni predlog negativne dohodnine, kjer ni vrednostnih ocen, le ocena dejstva, ali ste pod predpisanim pragom ali nad njim. V tem neoliberalnem »socialnem« modelu humanizem deluje po načelu, da je subjekt podjetnik samega sebe. Avtor študije te dileme teoretsko obdela na široko in bralec je vabljen, da se jih loti v originalu.

Po predavanjih o rojstvu biopolitike neoliberalizem izgine s Foucaultovega radarja. Posveti se grškim in rimskim moralistom. Poslovil se je, če povzamemo, tudi od postrevolucionarne eshatologije in podprl razvoj socialne države.

V predavanjih o neoliberalizmu je zelo zgodaj, pravi Kobe, zaznal globoke spremembe »v organizaciji oblastnih razmerij v sodobni družbi in s tem potrebo po novih orodjih kritike«. Namesto disciplinarne družbe se je začel uveljavljati nov režim, ki vlada na podlagi svobode in jo zato dejavno spodbuja: Vsi drugačni, vsi enakopravni!

Foucault je to zaznal, začrtal značilnosti novega vladnega dispozitiva. Zanimalo ga je »razgibati revščino politične domišljije, raziskati nove strategije, drugače zasesti prostor, ki ga je monopoliziral marksizem«. Foucault pomaga diagnosticirati, s čim imam opravka danes, pravi Kobe. Priporočam v branje!