Tudi o knjigah, ki jih še ni. A bodo!

»Knjiga je knjiga,« je med obiskom frankfurtskega knjižnega sejma skoraj črkoval preprosto dejstvo italijanski minister za kulturo Dario Franceschini, ki začenja kampanjo za izenačenje davka na knjige in e-knjige.

Natisnjeni roman je po Evropi obdavčen po nižji stopnji ali pa sploh ne, isti roman kot e-knjiga pa kot storitev, po višji. Tu mora biti nekaj narobe.

Letošnjega frankfurtskega sejma se udeležuje vrsta znanih pisateljskih osebnosti, med njimi so Paulo Coelho, nobelovka Herta Müller, Ken Follett, v okviru programa Das Blaue Sofa, skupnega projekta knjižnega kluba Bertels­mann, radijske postaje Deutsch­landradio Kultur in televizije ZDF, še letošnji lavreat nagrade za mir, ki jo borzno združenje založnikov in knjigotržcev podeljuje sklepni dan sejma, Jaron Lanier, letošnji dobitnik nemške knjižne nagrade Lutz Seiler, nastopila sta tudi Rein­hold Messner in gost letošnjega blejskega pisateljskega srečanja, ukrajinski pisatelj Andrej Kurkov, dopolnjene spomine na čas, ko je bil nemški kancler, je prišel predstavit že malce betežni Helmut­ Kohl, posebne pozornosti pa sta bila vseeno deležna nepisatelja – italijanski minister za kulturo Dario Franceschini in predsednik zveze italijanskih založnikov ­Marco Polillo.

Ministri na potezi

Italijanski prvi založnik je Franceschinijevim besedam dodal, da bodo h kampanji Un libro è un libro povabili avtorje, knjižničarje, založnike in bralce, in navrgel, da ne potrebujejo le podpore evropskih ministrov za kulturo, ampak vlad članic: »Italija bi lahko vodila ta boj med polletnim predsedovanjem Evropski zvezi in še dlje, če pa nam Evropa še ne bo hotela slediti, svojo vlado pozivamo, naj ukrepa avtonomno.«

Franceschini je povedal, da se lahko le birokratski um domisli tega, da je ista vsebina zaradi drugačnega formata obdavčena drugače. Do seje sveta evropskih ministrov za kulturo 25. novembra bo poskušal s kolegi pripraviti prepričljive dokumente, ki bi ministre znali napeljati k enotnemu ali vsaj kar se da enotnemu stališču o tem, da je treba davek na dodano vrednost za e-knjige in tiskane knjige izenačiti.

O primerni ceni elektronskih knjig je bil na sejmu več kot jasen pisateljski superzvezdnik Paulo Coelho: v pogovoru z direktorjem knjižnega sejma Jürgenom Boosom o prihodnosti branja je založnikom svetoval dvoje: naj se ne bojijo sprememb in naj e-knjigam dajo tako – nižjo – ceno, ki jo digitalno omogoča. Coelho, ki je pred leti svojega založnika prepričal o prodaji njegove knjige po ceni 99 centov in se pri tem ni uštel, je sicer zatrdil, da ne zagovarja piratstva, a z nasmehom dodal: »Obstaja zlato pravilo. Ne bodite pohlepni.«

Knjigarna Amazon: pionirka in grobarka

Ne bojimo se Amazona, se je ob začetku 66. frankfurtskega knjižnega sejma pridušal Heinrich Riethmüller iz nemškega borznega združenja založnikov in knjigotržcev, »o teh vprašanjih zdaj premišljajo potrošniki, bralci se dobro zavedajo, da moramo ohraniti klasične knjigarne«.

Na prvi pogled je bilo to običajno založniško negodovanje nad že lep čas preučevanim dejstvom, da povsod po svetu spletna prodaja tiskanih in elektronskih knjig dobesedno ubija klasične knjigarne, malce pa tudi komentiranje napovedi, da namerava Amazon v Evropi odločneje nastopiti tudi kot založnik.

Eden od poznavalcev globalnega knjigotrštva je na sejmu pripomnil, da je prodaja knjig v angleščini šla že tako daleč, da si na primer avstralski bralec, namesto da bi zavil v lokalno knjigarno, knjigo raje naroči pri britanskem spletnem trgovcu in jo dobi izjemno hitro in za manj denarja, kot bi za identičen izvod odštel za vogalom. Riethmüller je povedal, da od ocenjenih 16,3 odstotka, kakršen je delež spletne prodaje knjig v Nemčiji, med 50 in 70 odstotki pripada knjigarni Amazon, spletna prodaja nasploh pa je kriva, da se je prostor za knjige v knjigarnah in drugih trgovinah zmanjšal za 25.000 kvadratnih metrov.

Kljub temu se tradicionalisti ne dajo, je povedal, več kot dva tisoč nemških knjigarn prodaja knjige tudi na spletu, to je po njegovem mnenju »sodobna in agilna knjigotrška industrija, pravi zastopnik kulture«. Glasovi z druge strani pravijo, da je treba biti ob kritiziranju največjega spletnega trgovca s knjigami natančnejši in morda tudi prizanesljivejši: po mnenju mnogih opazovalcev se mora založniška industrija ravno globalnemu monopolistu iz Seattla zahvaliti za imenitno gladek, v primerjavi z glasbeno industrijo celo eleganten prehod k spletnemu nakupovanju.

To ni edina zasluga koncerna Jeffa Bezosa, le v nekaj letih je na primer Amazon postal eden od vodilnih založnikov prevedenega leposlovja v ZDA, od konca leta 2010 je hčerinska družba AmazonCrossing izdala več kot 130 naslovov, nemških, islandskih, brazilskih, zdaj tudi finskih.

Na sejmu so – častna gostja je letos Finska – predstavili angleški prevod romana Sladoledar finske pisateljice Katri Lipson, ki so ji lani podelili nagrado Evropske zveze za literaturo, a to je le začetek serije Amazonovih finskih kriminalk, sledita romana Leene Lehtolainen­ in Jarija Järveläja.

Amazon je nemškim bralcem postregel tudi s prevodi iz angleščine v nemščino, doslej je izšlo okrog 150 knjig, del tudi iz samozaložniškega programa Kindle Direct Publishing.

O tem, da bi knjige založbe Amazon Publishing prodajali v svojih knjigarnah, marsikdo noče niti slišati. Direktor zveze francoskih knjigotržcev Guillaume Husson je za sejemsko izdajo revije Bookseller izjavil, da zveza o tem še nima uradnega stališča, njegovo mnenje pa je jasno: ameriškemu podjetju ni tuja nelojalna konkurenca, zato je zelo malo možnosti, da bi knjigotržci Amazon Publishing sprejeli z odprtimi rokami.

O pomenu prevodov je imel na sejmu veliko povedati Michel ­Magnier iz generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo evropske komisije: za ohranjanje evropske literature v vsej raznolikosti je v EU med letoma 2009 in 2013 šlo 17,5 milijona evrov, »posledica« je bilo 3200 knjig, letos pa bodo v ta namen odšteli 3,6 milijona evrov, izšlo bo 4500 knjig. »V času, ko se sredstva za kulturo v številnih državah vse bolj krčijo, se program Ustvarjalna Evropa lahko pohvali z devet odstotki več sredstev,« je povedal Magnier.

V Frankfurtu je veliko slišati o knjigah, ki jih še ni, a bodo: ameriški agenti z debelimi denarnicami so se bojevali za prevodne pravice za kratek španski roman »o izgubi, ljubezni in spolnosti« Milene Busquets También esto pasará (Tudi to bo minilo), ki ga bo založba Anagrama izdala šele februarja prihodnje leto

Nekateri, kot so poročali v založniški reviji Publishing Perspectives, kupujejo poceni: že pred nekaj leti je John Donatich iz založbe Yale University Press kupil angleške pravice za izdajo treh novel Patricka Modianoja, zdaj pa je lahko ugotovil, da ima v rokah nobelovca.

Seveda, s knjigo Suspended Sentences, ki jo je mojstrsko prevedel Mark Polizzotti in so jo nameravali izdati prihodnje leto v nakladi dva tisoč izvodov, bodo zdaj pohiteli – izid je napovedan za 25. november, začetna naklada bo nekje med petnajst in dvajset tisoč izvodi.