Tiskane izdaje
Ob tragediji, ki se zadnje leto dogaja v Ukrajini, se je vredno spomniti, kaj je o tem že pred skoraj pol stoletja in pozneje pisal nobelovec Aleksander Solženicin. Ruski pisatelj, ki si je s pokončnostjo in človeškim dostojanstvom pridobil ugled moralne avtoritete v svetovnem merilu, je bil ruskega in ukrajinskega rodu in je zato to problematiko občutil še posebno boleče.
Njegovi pogledi na to so z leti ostajali bolj ali manj enaki − vztrajal je pri nujnosti strpnega sožitja obeh kultur, državno mejo pa bi bilo treba po njegovem določiti na podlagi referendumov na regionalni ravni. Ob pozivih Rusom, naj bodo razumevajoči in razsodni ob morebitni odcepitvi Ukrajine, je redno pozival tudi Ukrajince, naj pokažejo enako strpnost do regij v Ukrajini, ki iz kulturnozgodovinskih in ekonomskih razlogov težijo k Rusiji.
Prvi zapis o rusko-ukrajinskih odnosih sega v daljno leto 1968: »Boli me, ko o tem pišem: ukrajinsko in rusko sta v meni združena v krvi, srcu in mislih. Toda dolgoletno prijateljsko druženje z Ukrajinci v taboriščih mi je razkrilo, da je to vprašanje zanje zelo boleče.
Naša generacija bo hočeš nočeš morala plačati za napake prejšnjih. Najlaže bi bilo topotniti z nogo in zakričati: 'To je moje!' Neprimerljivo teže je reči: 'Kdor hoče, naj gre!' To, da smo velika nacija, moramo dokazati ne z velikostjo ozemlja, ne s številom podrejenih narodov, ampak z veličino svojih dejanj. In z globino oranja tega, kar nam bo ostalo, potem ko se bodo odcepili tisti, ki nočejo živeti z nami.
Z Ukrajino bo izjemno hudo. Ampak treba se je zavedati, da je to zdaj zanje zelo boleče. Ta reč se ni mogla urediti v stoletjih, zato je zdaj nam sojeno, da pokažemo razsodnost. To odločitev moramo prepustiti njim samim – federalistom ali separatistom, kdor bo pač koga prepričal. Nepopustljivost bi bila nora in okrutna. In kolikor bolj bomo zdaj mehki, strpni in razsodni, toliko bolj se lahko nadejamo, da se bomo spet združili v prihodnosti.
Naj živijo ločeno, naj poizkusijo. Kmalu bodo začutili, da vseh težav ni mogoče rešiti z odcepitvijo. V različnih regijah Ukrajine je razmerje med tistimi, ki se imajo za Ukrajince, Ruse, in tistimi, ki se ne morejo opredeliti, zelo različno, in s tem bo veliko težav. Morda bo treba v kakšni regiji izpeljati plebiscit in potem pomagati tistim, ki bi se želeli preseliti.
Ni namreč vsa Ukrajina, kakršna je v današnjih formalnih sovjetskih mejah, tudi v resnici Ukrajina. Nekatere regije na levem bregu Dnepra gotovo težijo k Rusiji. Da ne govorim o Krimu, ki ga je Hruščov priključil Ukrajini že čisto po neumnem. Kaj pa Zakarpatje? Tudi glede njega lahko preverimo: ko Ukrajinci zahtevajo pravičnost do sebe, kako pravični bodo oni sami do Rusinov?«
Sovjetska oblast je Solženicina leta 1974 izgnala na Zahod. V ZDA in Kanadi so med tamkajšnjo rusko in ukrajinsko emigracijo o teh rečeh razpravljali veliko bolj odkrito in razvneto kot v ZSSR. Solženicin je tako že leta 1981 miril vroče glave: »Že večkrat sem rekel, in to lahko ponovim, da nihče nikogar ne more zadrževati ob sebi na silo, nobena izmed strani ne sme uporabiti nasilja v odnosu do druge, niti do same sebe, niti do naroda v celoti, niti do katere koli najmanjše manjšine, ki živi znotraj njega − v vsaki manjšini se namreč najde druga manjšina ...
Zmeraj je treba vprašati za mnenje tamkajšnje prebivalstvo in ga tudi upoštevati ... Ta pobesnela nestrpnost pri obravnavi rusko-ukrajinskega vprašanja me boli še toliko bolj, ker sem sam tako ruskega kot ukrajinskega rodu. Odraščal sem pod vplivom obeh kultur in nikoli nisem videl in ne vidim antagonizma med njima ... V mojem srcu ni mesta za rusko-ukrajinski konflikt, in če bi, bog varuj, izbruhnil, lahko rečem, da se nikoli, v nobenih okoliščinah, ne bi udeležil rusko-ukrajinske vojne, in tudi svojim sinovom tega ne bi dovolil, pa če bi nas ponorele glave še tako pozivale k temu.«
Kulturi se zlivata
Ruski in ukrajinski narod sta, kot je znano, zraščena. 70 odstotkov državljanov Ukrajine ima sorodnike v Rusiji in 40 odstotkov državljanov Rusije ima sorodnike v Ukrajini. Toda še pomembnejše je, da se kulturi zlivata v glavah in srcih milijonov ljudi in da ju enostavno ni mogoče ločiti, ne da bi rezali po živem mesu.
Solženicin se je tega dobro zavedal in je leta 1990, tik pred razpadom ZSSR, pisal: »Če naj se Ukrajina danes odcepi, bi to pomenilo, da bo treba zarezati v milijone družin in ljudi. Kakšna mešanica prebivalstva! ... Koliko je ljudi, ki se ne morejo opredeliti, kaj so po narodnosti! Koliko jih je mešanega izvora! Koliko je mešanih zakonov, ki jih doslej nihče ni imel za 'mešane'!«
Solženicin je še naprej poudarjal legitimnost odcepitve ukrajinskega naroda, a hkrati vztrajal, da mora imeti enake možnosti tudi prebivalstvo v tistih ukrajinskih regijah, ki bi se želele odcepiti od Ukrajine. Zaradi takšnih pozivov so ga začeli obtoževati, da je »velikoruski šovinist, kolonialist, podrepnik imperijske tiranije in zadrt imperialist«.
Na to je odgovarjal z zgodovinskimi argumenti: »Sploh ne nasprotujem odcepitvi Ukrajine. Prave Ukrajine. Zakaj si zdaj, ko v zahodni Ukrajini podirajo spomenike Leninu, prav zahodni Ukrajinci najbolj strastno želijo, da bi imela Ukrajina Leninove meje? Ko jo je namreč Lenin skušal potolažiti za izgubo neodvisnosti, ji je priključil ozemlja, ki nikoli niso bila ukrajinska − Novorusijo, Donbas in precejšen del levega brega Dnepra. Hruščov pa ji je pozneje na horuk podaril še Krim.«
Leta 1991 je Sovjetska zveza razpadla. Solženicin je pozdravil nastanek novih držav in jim zaželel vso srečo, hkrati pa je kmalu začel opozarjati na težek položaj novonastalih narodnostnih manjšin, ki so jih že na začetku prikrajšali za mnoge pravice.
Ob referendumu za neodvisnost, ki je bil napovedan v Ukrajini, je dal pobudo, da bi se referendum upošteval ločeno, za vsako regijo posebej, in opozarjal na škodljive posledice večinskega štetja glasov: »Če se Ukrajina odloči, da se dokončno odcepi, kar je gotovo njena pravica, bi lahko takšno večinsko štetje glasov v teh mejah nepopravljivo vplivalo na usodo milijonov tamkaj živečega ruskega prebivalstva. Poleg tega bo to ustvarilo prihodnja območja napetosti. Zagotovite pošteno in svobodno glasovanje, in vsi ga bomo priznali.«
Nesprejemljivo fanatično zatiranje ruščine
Solženicin s svojo pobudo ni uspel. Ukrajina je postala neodvisna država v »Leninovih« mejah. Ves čas njenega obstoja so jo zastrupljali medetnična nasprotja in spori glede statusa ruščine, ki je materni jezik polovice ukrajinskih državljanov, vendar ni priznana kot drugi uradni jezik. Vse to je nekoč najbolj razvito sovjetsko republiko tako oslabilo, da je postala lahek plen najprej oligarhov, ki so z razpihovanjem medetničnih razprtij prikrivali socialna nasprotja, potem pa še velikih zunanjih sil, ki skušajo zdaj na račun Ukrajine in njenega prebivalstva uresničiti svoje geostrateške cilje.
Solženicin, ki je umrl šest let pred izbruhom državljanske vojne, je v enem svojih zadnjih intervjujev zagrenjen ugotavljal: »To, kar se dogaja v Ukrajini, že od napačno sformuliranega referenduma leta 1991 naprej, me ves čas napolnjuje z grenkobo in bolečino. Fanatično zatiranje in preganjanje ruščine (ki jo je pred tem v anketah za svoj materni jezik priznavalo več kot šestdeset odstotkov prebivalstva) je nečloveško in povrh tega usmerjeno proti kulturni perspektivi same Ukrajine.
Velikanska prostranstva, ki niso nikoli sodila v zgodovinsko Ukrajino, denimo Novorusija, Krim in ves Jugovzhod, so nasilno stlačili v zdajšnjo ukrajinsko državo z njeno politiko čim hitrejšega vstopa v Nato. Niti eno Jelcinovo srečanje s tem ali onim ukrajinskim predsednikom ni minilo brez kapitulacij in popuščanj z naše strani. Izrinjanje črnomorskega ladjevja iz Sevastopola (ki ga tudi v obdobju Hruščova nikoli nismo odstopili Ukrajini) je nizkoten in hudoben porog nad vso rusko zgodovino 19. in 20. stoletja. V teh okoliščinah Rusija nikakor ne sme ravnodušno izdati večmilijonskega ruskega prebivalstva v Ukrajini ter se odreči naši enotnosti z njim.«
