Tiskane izdaje
Umberto Galimberti (letnik 1942), italijanski filozof in psihoanalitik, je v pri nas že stari znanec. V slovenščini sta izšli dve njegovi knjigi, ena posvečena mladim, druga individualnim in kolektivnim mitom. V pogovoru, ki ga je s filozofom vodil Janko Petrovec pred par dnevi v skoraj nabiti Linhartovi dvorani, sta se lotila nekaterih ključnih problemov sodobnosti.
Galimbertijeva znana teza je, da ne obstajajo le bolezni telesa ali duševne bolezni, pač pa tudi bolezni duha. Zbolevajo torej tudi ideje. To dejstvo je pomembno, saj si z idejami namreč urejamo vsakdan, oblikujemo horizont smisla našega sveta – ljudje namreč ne živimo v svetu, ampak v lastni predstavi o njem.
A uveljavljene ideje, ki si nas lastijo in s tem krojijo naš svet, je treba podvreči dvomu in analizi, je prepričan. Naše ideje, ki zadevajo tako svet intime, politike, kulture, Galimberti imenuje miti in prav te mora »prepihati veter de-mitizacije.« V pred kratkim izšli knjigi Miti našega časa se kritično loti individualnih in kolektivnih mitov.
Filozof se v svojem razkrajanju in preganjanju mitov sklicuje na antični miselni horizont, od sodobnejših filozofov in teoretikov pa so mu pogosto v pomoč Friedrich Nietzsche s konceptom nihilizma, psihoanaliza Sigmunda Freuda in C. G. Junga, pa na primer tudi obravnava tehnike pri Martinu Heideggerju.
V petkovem pogovoru sta filozof in moderator obdelala precej sodobnih fenomenov. Refleksija kapitalizma, rasti, tehnike, lepote je izšla iz njunega pretresa mladih danes, ki jim je sicer Galimberti posvetil knjigo Grozljivi gost: nihilizem in mladi (obe omenjeni knjigi je izdala založba Modrijan).
Denar za Boga
Galimberti je prepričan, da živimo v svetu, kjer je prihodnost nepredvidljiva in nam nič ne obljublja, ampak predvsem grozi. Izobrazba in trud nista več jamstvi, da bomo v prihodnosti preživeli. Situacija ustreza Nietzschejevemu razumevanju nihilizma, ko ni več ciljev, ko ni odgovorov na vprašanje »Zakaj?« in ko zmanjka vrednot. Okvir upanja, vizij prihodnosti spada h krščanskemu razumevanju sveta. Optimizem religije odrešitve, kot Galimberti poimenuje krščanstvo, je s smrtjo Boga pošel.
Smrt Boga namreč pomeni predvsem to, da ta ni del eksistencialnega izkustva in življenja posameznika – kot je bil, denimo, v srednjem veku. V nasprotju z besedo »Bog«, ki ne osmišljuje več sveta, naša civilizacija izgubi vsak pomen, če iz nje vzamemo besedo »denar«. Ustroj in okvir smisla današnjih zahodnih družb ni več religija, ampak kapitalizem.
Večji del razprave sta Petrovec in Galimberti posvetila položaju mladih v tovrstnem nietzschejanskem horizontu. Prav pri vprašanju mladine se posledice kapitalizma kažejo v vsej svoji dramatičnosti.
Mladi od 15 do 25 leta starosti imajo fizično, seksualno moč, posedujejo lepo in močno telo, obenem pa je to generacija brez prihodnosti in tako živi zgolj v sedanjosti (pa še to ponoči), izkušnjo lastne nepomembnosti pa »zdravi« z drogami kot anestetikom. Prav v zlorabi drog Galimberti vidi pomanjkanje smisla in identitete mladih generacij. Televizija, družabna omrežja, navezava na sodobne tehnologije nasploh je mlade oropala izkustva medčloveških odnosov. Njihov čustveni svet ob dražljajih, ki jih prejemajo prek zaslona, ostaja na primitivni ravni. Razvijanje in vzgoja čustvenosti gre po italijanskem filozofu skupaj z branjem knjig, torej z izobraževanjem.
Internetni svet je po drugi strani oblika osamljenosti danes, je prepričan Galimberti. Kot medij, ki posreduje erotične vsebine in usluge, nas oropa tudi resničnega izkustva seksualnosti.
Takšno stanje mladine je posledica tega, da so starši zaradi pomanjkanja časa prehitro otroke posadili pred zaslone, jih zasuli z igračami, kar je uničilo tisti nemir, ki pritiče vsakršni kreativnosti pri otrocih.
V svetu teh številnih distrakcij, ki po Galimbertiju prinašajo le osamljenost, čustveno otopelost ali emocionalno zaostalost, je vloga učiteljev toliko pomembnejša. Delovanje profesorjev, teh vzorov in avtoritet, ki jih odraščajoči nujno potrebuje, je danes oteženo, saj se starši obnašajo kot sindikalni predstavniki lastnih otrok.
Odgovor na zagato mladih Galimberti vidi predvsem v tem, da se odrečejo krščanskemu horizontu dojemanja sveta in obljubam prihodnosti. »Ne čakajte na prihodnost!« pravi filozof in opozarja, da globaliziranost sveta ob vseh njegovih problemih hkrati predstavlja tudi možnost izobraževanja in življenja v nekem širšem prostoru.
Odklenjeni Prometej
Galimberti položaj mladih, njihovo zatekanje v svet drog, naraščajočo depresijo, ki je nadomestila oblike nevroz, povezuje s sistemom, v katerem živimo, tj. s kapitalizmom. Kopičenje profita postaja ultimativni cilj, kot je po njegovem pravilno detektiral že Karl Marx. K temu dodaja, da bi, če bi prekerno delo v tej obliki kot danes obstajalo leta 1968, šli ljudje nemudoma na ulice. Logika zaslužka sega v vse pore življenja. V službah se morajo ljudje priličiti delovanju računalnika, torej avtomatu, pomembna je le njihova učinkovitost. Delo človeku ne daje smisla, ampak prej vzbuja tesnobo in anksioznost, sodelavci v službi niso tovariši, ampak konkurenti.
Tovrstni pritiski so družbeni razlogi za porast depresije. Ljudje posegajo po drogah (na primer po kokainu) tudi zato, da bi zdržali tempo in zahteve svojih služb. Potrošništvo kot najbolj razširjeni družbeni fenomen prinaša še vrsto absurdov; ko rezervni deli stanejo več kot nov aparat, ko se moda zaradi logike zaslužka spreminja iz leto v leto.
Iz tega sledi tudi, da je govoriti o demokraciji, ko pokojnine niso več samoumevne, ko so vprašanje pravice žensk in človekove pravice nasploh, po Galimbertiju nesmiselno. K temu dodaja uveljavljeno modrost, da so naši predniki imeli manj dobrin, a so bili veliko bolj srečni.
Srečni demon
Srečo Galimberti sicer povezuje z grško filozofsko tradicijo. V grščini je sreča eudaimonia, kar pomeni uspeh tvojega demona, tj. tistega v posamezniku, kar ga najbolj žene, kar je njegova strast. Pri Grkih je bil način, kako zagotoviti uspeh svojemu demonu, povezan s samospoznanjem, torej s sloganom, ki je krasil preročišče v Delfih: »Spoznaj samega sebe!« Demona se da realizirati, a pri tem so imeli Grki še dodatno etično zapoved, namreč, da se mora demon uresničevati v okviru nekih meja – po pravilu prave, srednje mere. V nasprotju s tem danes naši demoni nimajo več mere, ampak vseskozi rušijo ravnovesje in skladnost. Če so Grki znali prikleniti Prometeja, smo ga mi odklenili, poudarja Galimberti.
Skladno z grškim etosom Galimberti razume tudi ljubezen. To je norost, neracionalnost in človek potrebuje drugega, ki nas razkrinka in razume v nerazsodnosti. Ljubezen je obenem majevtika, ki jo Galimberti opiše kot transformacijo jaza, preroda tega, kar sem – torej kot način osebnega razvoja in rasti.
Vse bolezni današnjega časa Galimbertija, ki tudi sam občasno pristane pri pavšalnih sodbah, pripeljejo tudi do premisleka o usodi Evrope. Ta ga spominja na čas razpadanja rimskega cesarstva in vdiranja barbarov. Njeno rešitev vidi v večji centralizaciji po vzoru ZDA. Imigrantsko vprašanje po njegovem terja predvsem smiselno vključitev beguncev iz Afrike v opustele evropske vasi – sam je slišal za lepe primere sobivanja med ostarelimi italijanskimi vaščani in imigranti.
