Tiskane izdaje
H krasotju muzeja (impresionizma) Orsay ga romaneskno odtegne od vsega hudega, robatega, tragičnega in zobatega, da bi ga mehko zazibal – ne le v slepilu. Pred seboj ne zmore človek pobegniti niti v najlepšo umetnost, in vendar prav v njej najde (končno) uteho.
Ali kdaj pomislimo, kdo so uniformirani ljudje, ki v sobanah muzejev nemo sedijo po kotih in, medtem ko anonimno in od strani čuvajo umetnost, morda le tu in tam izustijo kakšen: Brez fleša, prosim? Si predstavljamo, kaj se njim mota po glavi, medtem ko mi v znamenitih svetovnih muzejih vsak zase, in vendar marsikje v toku (sodobni turizem se v središčih sveta pač širi kot povodenj), plavamo od prve slike do naslednjega kipa pa od začetne instalacije do zadnje muzejske kavarne in za slovo še knjigarne oziroma trgovinice? Najbrž ne, pa čeprav je vsak človek zanimiva knjiga.
Dvigovanje iz brezna
Eden najbolj branih francoskih pisatelj David Foenkinos je svojega protagonista Antoina Durisa romaneskno postavil med prečudovite Monete in Manete, v pariški Musée d'Orsay, »ki je bil nekdaj železniška postaja«, in je zatorej »preteklost v njem pustila nenavadne sledi«. Posedel ga je na neznaten stol, med navidezne vlake, ki fantomsko prihajajo in odhajajo, in v tesno bližino izobešenih Modiglianijevih del. »Seveda je vse izmišljeno, Modiglianija v muzeju Orsay ni,« je Foenkinos svojo literarno izmišljijo potrdil za Delo, zato naj bralec z romanom Vers la beauté v roki v njem ne išče, na primer, portreta Jeanne Hébuterne, soproge italijanskega umetnika.
Poanta je drugje: pisatelj je svojega literarnega junaka porinil med slike zato, da bi ta lahko pobegnil pred mučno preteklostjo, ki ga je neusmiljeno mrcvarila. Antoine Duris je bil namreč še pred nedavnim profesor na umetniški akademiji v Lyonu, priznan strokovnjak za Modiglianija, potem pa je na vrat na nos in ne da bi se komu zaupal, kot kafra izginil v Pariz, v anonimni kotek odsotnega muzejskega čuvaja. Še dobro, da ga je avtor spoznal in brž intimneje zbližal z glavno kadrovico v muzeju in da je za njim poslal njegovo zaskrbljeno sestro, pa da je s svojo mojstrsko pisavo, polno čutnosti, zatem zlagoma romaneskno razgalil, kaj se je v resnici pripetilo: Durisa ni prizadel samo razhod z dolgoletno ljubeznijo, dokončno se je zlomil ob tragičnem koncu nadarjene študentke, ki so jo – potem ko jo je pred leti posilil učitelj, h kateremu je na dom vsa navdušena hodila na ure risanja – v končni prepad pahnili notranji demoni. Pošasti ji niso dale miru, hkrati pa so preslepile dekličine domače in bližnje, Antoina prav tako, da bi lahko ti karkoli zaslutili, ji pomagali ...
Otipljiva čutnost
Med bralci nadvse čislani in med kritiki nič kolikokrat nagrajevani David Foenkinos, ki ga je brati tudi v slovenščini (roman Delikatno), v romanu Vers la beauté spet pokaže, v čem je najboljši: ne le da je karseda subtilen opazovalec, ki vidi, kar večina potaca, ampak mu uspeva rahločutnost (tako globokih odnosov kot površnih razmerij) karseda minuciozno in otipljivo popisati. Medtem pa se v njegovih vrsticah in nič manj med njimi iskri od svežih domislic ... Zato je knjigo Vers la beauté – umetnost je lepo slepilo in vendarle uteha – krasno premetavati v torbi in, čeprav je vse v njej izmišljeno, brati prav v muzeju (Orsay).
