Umetnost si deli usodo z razkrojem evropske civilizacije

Roman Izvirnik Jiřija Kočice nedvomno sodi med bolj nenavadna literarna dela. Zgodba se vrti okoli slavnega pisoarja oziroma Fontane Marcela Duchampa, fiktivna pripoved pa se zdi predvsem nekakšen izgovor za predstavitev avtorjevih pogledov na umetnost ter njeno prezentacijo in interpretacijo in na različna družbena vprašanja. In predvsem na dvome, ki se porajajo ob aktualnih trendih, po mnenju pisatelja, ki je tudi in predvsem kipar, pa si umetnost in ikonoklastične tendence pravzaprav zgolj delijo usodo z razkrajanjem evropskega civilizacijskega prostora.


 

Glede na razplet zgodbe je logično vprašanje, ali imate doma Duchampov pisoar.

Tega vam seveda ne bom povedal. (smeh)
 

V osebi K. iz knjige je verjetno precej avtobiografskih potez?

Nekaj jih je res. Seveda pa se zadeve nikakor ne ujemajo tako, da bi lahko sklepali, da bi se moji življenjski nazori ali kakšne druge reči pokrivali s tem, kar misli ali čustvuje oseba K. Morda še najbolj v delu, kjer K. pričakuje otroka in to precej bistveno spremeni njegov način razmišljanja in delovanja.


 

Knjiga je predvsem refleksija o umetnostnih vprašanjih. Zakaj ste izbrali obliko romana, in ne eseja?

Pravzaprav sem že imel zasnovo eseja oziroma neke vrste študije, ki naj bi govorila o avantgardni in (post)moderni umetnosti ter bi izhajala predvsem iz Duchampove neretinalne, torej neoptične umetnosti in njegovega nadomeščanja estetike z anestezijo. Pa o njegovi obsedenosti s šahom, ortogonalno logiko, v kateri je človek izgubil bitko s strojem, o Duchampovih stikih z drugimi dadaisti, nadrealisti in freudovsko mislijo, prav tako pa tudi s podobnostjo z drugimi avantgardnimi gibanji, ki so vsa po vrsti želela nekakšno izničenje evropskega civilizacijskega reda … Ampak bolj ko sem kopal po teh rečeh, bolj sem videl, da so tako onkraj zgolj umetniških dejavnosti in medsebojno povezane z drugimi rečmi, povezavami, ki so bile delno osebne, delno intelektualne, pa z vojno, usklajenim delovanjem določenih povezanih združb, da je stvar nemogoče opisati zgolj kot teoretično študijo in da je bolj primerna oblika roman. Ko mi je prišla na misel ideja, da bi utelesil in poosebil psevdonim Richard Mutt, ki ga je Duchamp uporabil, ko je leta 1917 poslal pisoar na razstavo Društva neodvisnih umetnikov v New Yorku, je odločitev za roman postala dokončna.
 

Vaša špekulacija je lahko povsem umestna, veliko je indicev, da si je Duchamp zasluge za Fontano kar prisvojil. Zelo verjetno je bila prava avtorica kontroverzna baronesa Elsa von Freytag-Loringhoven?

Tega seveda ne morem trditi, saj dejansko nimam nobenega dokaza. Razen samega izvirnika, v katerega občasno doma odtočim ... (smeh) Seveda se šalim, se pa strinjam, da je zelo nenavadno, da se nobeden od Duchampovih ready made objektov iz tega obdobja ni ohranil. Morda me bo kakšen umetnostni zgodovinar popravil, ampak ne spomnim se, da bi bil kateri koli njegov tedanji artefakt kar koli drugega kot replika iz poznejšega obdobja.
 

Je oblika romana tudi svojevrsten odpor do danes dominantne umetnostne teorije, ki postaja vsemogočna, brezprizivna in tudi arogantna?

Danes gre za široko zastavljeno, skoraj religiozno fronto ideološke propagande, v kateri so profesorji duhovniki, ki slavijo kulturni marksizem, ki so dosegli svoje položaje z velikim pohodom na institucije in zdaj vzdržujejo gramscijevsko kulturno hegemonijo in se opirajo na protovidike vsega, kar je bilo Evropejcem podtaknjeno v času, ko so morali zapustiti vse, kar so jim predali in izročili predniki … Savlova prevara je to poimenoval moj kolega na twitterju Marko Sket, pri njem sem dobil mnogo informacij, ki so velikokrat potrjevale tudi moje slutnje, o katerih sem pisal v knjigi. Umetnost je orodje v rokah mednarodne mreže, ki vzdržuje to stanje in ga promovira s sesuvanjem vsega vzvišenega, kar je vpeljala v likovno umetnost in druge umetnosti evropska civilizacija.


 

Še dodatno vprašanje o smiselnosti pisanja, navezujoč se na vaš citat v knjigi, da Sokrat, Buda in Jezus nikoli niso nič napisali.

Ideje imajo zoprno lastnost, da se ne utelešajo prek metafizičnih pojmov in utopičnih lastnosti zamišljenih idealnih razmer, temveč prek človeške narave. Pojem komunizem zveni tako privlačno, da nekateri v imenu te ideje ne pomišljajo pobiti nekaj milijonov ljudi. Vendar pa ideje vedno zavijejo na poti, ki jih ne moremo kontrolirati in imajo številne neslutene posledice. Vedno znova prihajajo na plan v nekoliko drugačnih oblikah in nas mamijo, da bi jih ponovno preizkusili. Komunizem s »človeškim obrazom« ali kaj podobnega. Če res veš, da so tovrstni zapisi nemogoči, ker vselej zakrknejo ideje in jih tako rekoč že uklenejo v neko smer, ki ima lahko hude posledice, potem verjetno ne pišeš. Ker pa mnogi tega res ne razumemo še čisto dobro, pišemo. (smeh)
 

Če smo že pri Budi – pisoar so večkrat primerjali s podobo sedečega Bude. Bile so tudi druge analogije, recimo ženska s pajčolanom, skratka tudi v tem primeru ni šlo za profanizacijo objekta, ta avtomatično dobi posvečen status, četudi je intenca prav nasprotna.

V dadaistični reviji Blind Man so ob newyorški razstavi skušali različno zagovarjati »umetniškost« tega objekta. Vendar so tedanje razlage povsem drugačne od kasnejših, ko je prevladala teza o konceptualizmu in za prehod od objekta na koncept ter miselno, filozofsko shemo, kar je izjemno pomembno za sodobno (post)moderno umetnost. Polemika se je razplamtela v 50. letih prejšnjega stoletja, ob »napadu« ameriške, sicer etnično izredno homogene umetnosti na evropsko. Takrat je Arturo Schwartz, pomemben milanski trgovec z umetninami, pri Duchampu naročil več kopij Fontane in legenda je bila ustvarjena.


 

Če ne bi bila izvorno Duchampova, verjetno ne bi imela takšne vrednosti, morda bi se tokovi umetnosti obrnili drugače, konceptualizem ne bi postal tako vsemogočen?

Umetnost si pravzaprav zgolj deli usodo z razkrajanjem evropskega civilizacijskega prostora. Lahko potegnemo vzporednice z drugimi obdobji, recimo s fenomenom ikonoklazma, ko so se uničevala klasična dela, uvedba nove ikonografije je prinesla bistvene razlike v načinu dela prezentacije in reprezentacije. Če pogledate klasični grški kip ali zgodnjeromansko delo, boste razumeli, da gre za nekaj podobnega, kot če bi primerjali Mono Lizo da Vincija in Mono Lizo de Kooninga ali kakšno figuro s Picassove slike Gospodične iz Avignona. Privzdig, ki ga je v antiki ali renesansi prinašala umetnost, se je spremenil v potop oziroma sestop v polje profanega. Ali pa že kar umazanega.
 

Leta 2004 je bila Fontana proglašena za najbolj vplivno umetniško delo vseh časov. To se sliši zelo pretenciozno in je pravzaprav nekakšen ikonoklastični manifest.

Če imaš dovolj močno mrežo medsebojno povezanih ojačevalcev, sledilci in oponašalci določenega načina razmišljanja sami po sebi sprejmejo to kot trend in ga širijo.
 

Duchamp je nekoč dejal, da želi umetnike naučiti misliti. Bolj se zdi verjetno, da je spodbudil umetnike dvomiti. Samo po sebi to morda ni slabo, večen dvom pa zna vsako ustvarjalno potenco že v izhodišču kastrirati.

Umetnost se dejansko ne more opreti na skoraj nič, kar bi lahko bilo vsaj blizu absolutni gotovosti, h kateri je težil Descartes. Še posebno če je bila umetnost vnesena v prostor določene tradicije tako, da je treba tradicijo za vsako ceno razsuti. Iz razsutja klasičnih evropskih umetniških prijemov, ki so prihajali iz območja ponovne povezave z antičnim izročilom, izhaja tudi fragmentacija jezika, ta je obstal le še na neki zelo specifičen način. O tem je pisal Ivo Urbančič, ko je govoril o znanosti kot nenehnem procesu proizvajanja razpoložljivosti. Podobno je jezik umetnosti s tem razkrajanjem postal povsem razpoložljiv gradnik tega, čemur danes lahko rečemo po eni strani dizajn in po drugi propaganda. Likovni, verbalni in znanstveni jeziki so postali povsem razpoložljiva sila propagande, nevrolingvističnega, nevroikonskega programiranja …
 

Ob umetnosti je v romanu tudi precej kritičnih pogledov na družbo in politiko, ki se nekako ne skladajo s slovenskim in tudi svetovnim mainstreamom.

Nov vpogled v zgodovino in interpretacijo sveta, ki nam zaseda današnji metafizični prostor, je tisti, ki se tu pojavlja na nov način vsaj v delu, kjer se sveto začne skladati s svetom prek tega, kar smo, vsaj Slovenci, bili primorani skriti v sam jezik. Tu je nekako tudi jedro tega, o čemer pišem glede transcendence in metafizike, ki seveda ždi za vsakim umetniškim delom. Zato je tudi tako prelomen trenutek v življenju romanesknega lika K. rojstvo njegovega otroka.
 

Tretja raven so osebni, tudi intimni pogledi, od depresije in anksioznosti do fenomena otroškega rojstva, kar nekako marginalizira danes tako modna vprašanja o umetnosti in družbi. Bi prioritete posameznika in kolektiva lahko bile in bi tudi morale biti drugačne?

Prioritete bi morale seveda biti take, da ne bi propagandni trendi, ki odrejajo življenjski slog večini, povsem zasedli našega prostora iskanja smisla. Propagandna mašinerija je, kakor pravi eden od največjih mojstrov propagande, Edward Louis Bernays, sicer Freudov nečak, stvar določene elite. In seveda sploh ni nujno, da je ta elita kakor koli tista, ki bi jo skrbelo za nas Slovence. Ali za nas Evropejce.