Tiskane izdaje
Jezikoslovec Jože Toporišič se je rodil 11. oktobra 1926 na Mostecu pri Brežicah, od leta 1965 je živel in delal v Ljubljani. Od oktobra 1941 do junija 1945 je bil v prisilnem izseljenstvu v različnih taboriščih tedaj še nemške Šlezije (Striegau, Breslau itn.), nekaj časa tudi na Poljskem (Lodž).
Po maturi na klasični gimnaziji je med letoma 1947 in 1952 študiral slavistiko v Ljubljani (slovenski jezik in književnost ter ruski jezik in književnost).
Med letoma 1954 in 1965 je bil lektor slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Zagrebu, vmes je bil eno leto štipendist Humboldtove ustanove v Hamburgu, kjer je preučeval eksperimentalno fonetiko. Leta 1963 je doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani s temo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze.
Predvidene docenture za slovenski knjižni jezik na zagrebški fakulteti ni zasedel, pač pa se je v Ljubljani 1966 vnaprej habilitiral za docenta, 1970 pa za izrednega profesorja za slovenski knjižni jezik. Leta 1965 je postal znanstveni in 1970 višji znanstveni sodelavec Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je med letoma 1963 in 1971 honorarno predaval slovenski knjižni jezik, od leta 1971 je bil redni profesor in tudi predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko.
Ta katedra je bila ustanovljena na njegovo pobudo, od 1976 do 1996 je bil njen predstojnik. V študijskem letu 1972/73 je honorarno predaval na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, in sicer stilistiko slovenskega knjižnega jezika, leta 1979 pa slovenski knjižni jezik na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Predaval v Zagrebu, Gradcu, Berlinu, Leipzigu, Varšavi, Moskvi ...
Kot lektor slovenščine je v Zagrebu sodeloval pri sekciji za literarno teorijo in bil dejaven pri lingvistični sekciji Hrvaškega filološkega društva. Od 1955 je imel enomesečni lektorat slovenščine na poletnih seminarjih za tuje slaviste, najprej v Splitu, nato v Zadru, polovico avgusta pa v Zagrebu, od leta 1965 tudi v Ljubljani. Številna predavanja je imel za pedagoge srednjih šol v zvezi s svojimi učbeniki Slovenski knjižni jezik 1–4, ki so izšli v letih 1965, 1966, 1967 in 1970 (več izdaj).
Posamezna predavanja je imel tudi na tujih univerzah: v Gradcu, Berlinu, Leipzigu, Varšavi. Bil je tudi raziskovalni profesor Univerze v Chicagu ter gostujoči profesor na univerzah v Regensburgu, Moskvi, Gradcu, Celovcu. Od leta 1963 je bil stalni sodelavec pri jezikovnih pogovorih nacionalnega Radia Ljubljana.
Napisal in objavil več kot dva tisoč prispevkov iz jezikoslovja in stilistike
Bibliografije so objavljene v Slavistični reviji leta 1986 (za čas od začetka), 1996 za desetletje 1986–1996 in 2007 za desetletje 1996 do 2007. Jezikoslovno je obravnaval fonetiko (utrdil slovensko fonologijo), urejal oblikoslovje in besedotvorje, skladnjo, stilistiko, pravopis in pravorečje, se ukvarjal z dialektologijo, raziskoval zgodovino knjižnega jezika, se precej ukvarjal s kritiko.
Pisal je tudi učbenike: Slovenski knjižni jezik 1 do 4, Slovenski jezik in sporočanje 1 in 2 (več izdaj). Bil je glavni in odgovorni urednik Jezika in slovstva (1966−1970), v letih od 1967 je bil urednik Slavistične revije, sam urednik in glavni urednik za jezikoslovje, tako rekoč do svoje upokojitve 1996. Deloma je tudi prevajal iz srbohrvaščine in eno knjigo (Bohoričevo slovnico) prevedel iz latinščine.
Skoraj ves čas je svoje številne razprave in druge sestavke objavljal zbrane v knjigah. Navedeno po letih izhajanja: Pripovedna dela F. S. Finžgarja, 1964, Zakaj ne po slovensko, 1969, z dodatkom Second Edition, 1992, in dodatkom za Slovene by Synthetic Method, 1974, ter Lo sloveno con il metodo sintetico, 1982.
Pouku so bile namenjene tudi knjige, izdane s sodelavci: Besedila k jezikovno-stilnim interpretacijam, 1974, Slovenska zvrstna besedila, 1981 (še ena izdaja), sem lahko štejemo tudi Načrt pravil za novi slovenski pravopis, 1981.
Izdajal je tudi besedila drugih jezikoslovcev. Zvezki razprav: poleg monografske Slovenske slovnice (štiri izdaje: 1976, 1984, 1991, 2007) Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika, 1978, Nova slovenska skladnja, 1982, Slovenska slovnica in jezikovna vadnica (soavtor F. Žagar, več izdaj), Slovenski pravopis 1. Pravila, 1990 (štiri izdaje, zadnji dve z močnim sodelovanjem J. Modra), Potreti, razgledi, presoje, 1987, Družbenost slovenskega jezika, 1991, Besedjeslovne razprave, 1991, Oblikoslovne razprave, 2003, Besediloslovne razprave, 2006, Stilnost in zvrstnost, 2008.
Naj bodo omenjene še počastitve njegovega jezikoslovstva. Bil je član International Association of Phonetic Sciences, Societas linguistica Europaea, več komisij mednarodnega slavističnega komiteja: za jezikoslovno izrazje, fonetiko, knjižne jezike, slovnično strukturo.
Bil je tudi član uprave Zveze slavističnih društev Jugoslavije, 1972–78 tudi njen predsednik, vodil je odbor za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah ipd.
Odlikovan je bil s srebrnim častnim znakom svobode RS: »Za izjemne zasluge v slovenistiki, za utrjevanje njenega mednarodnega ugleda in za plodno vključevanje stroke v slovensko kulturno in osamosvojitveno življenje.« (M. Kučan, 1996)
Od leta 1997 je bil redni član razreda za filološke in literarne vede SAZU. Leta 2006 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti in na področju slovenskega jezikoslovja.
