Tiskane izdaje
Le kdo bi vedel, zakaj niso igrale vsaj štajerske fanfare, ko je deželica dobila kompletno izdajo svojih vedutnih upodobitev treh velikih mojstrov krajinskega podobarstva. Ne da ni bilo fanfar, javnost je skoraj povsem obšel izid Slovenještajerskih vedut Carla Reicherta, ki so kot tretja knjiga zaključile izjemno zbirko Umetniškega kabineta Primoža Premzla iz Maribora.
S 75 numeriranimi izvodi s podpisom izdajatelja in založnika je to najbrž tudi ena od izdaj z najnižjo naklado pri nas. A vrednosti ne določa število izvodov, to v tem primeru le dokazuje, da niti uradna kulturna politika ne dojema pomena takšne izdaje in takšne zbirke, saj knjigi ni pomagala iziti niti s centom, tako da je pripravljena morala kar pet let čakati v tiskarni.
Trije obsežni albumi
V skoraj dveh celih stoletjih je Štajerska dobila tri obsežne albume vedut svojih mest, gradov in trgov. Trije mojstri vedute so jih pripravljali s posebno skrbnostjo in natančnostjo. Georg Matthëus Vischer, tirolski župnik, je 1681. v Gradcu izdal znamenito Topographio ducatus Stiriae in na 392 bakrorezih predstavil štajerske gradove, mesta in posebnosti.
V tistem času je bilo mogoče vedeti, kakšen je kateri kraj, kako je videti posamičen grad na skali ali kakšna je veduta nekega mesta, le tako, da je človek tja potoval in si stvar ogledal na kraju samem. Danes je pri vseh fotografijah, prospektih, reklamnih in dokumentarnih filmih, pa pri vseh spletnih predstavitvah, tiskanih monografijah in še čem težko razumeti, da vsega tega nekoč ni bilo, in kdor je zmogel denar, da bi šel v zdravilišče, na primer v Rogaško Slatino, ni mogel vedeti, kakšen je ta kraj videti, če mu ga pač kdo, ki je tam že bil, ni nazorno opisal.
Vedutarji pa so z različnimi tiskarskimi tehnikami prvič do ljudi prinesli podobe, ki so jih na kraju samem sami najbolj verno izrisali ali pa si tam le naredili verne skice z mnogo detajli, potem pa v svojih grafičnih delavnicah dela dokončali s filigransko natančnostjo. Prav zaradi tega, ker je Vischer prvi predstavil štajerske kraje in gradove, je njegovo delo tako znano, neštetokrat so njegove vedute ponatisnjene v sodobnih krajevnih kronikah in vseh drugih tiskanih ali digitalnih upodobitvah. Z njimi se marsikatera upodobljena zgodovina kraja šele začne; pogosto so njegove risbe prve ohranjene podobe.
Vischer je bil sodobnik Janeza Vajkarda Valvasorja. Ta je s svojim delom Slava vojvodine Kranjske (1689) natančno in podrobno predstavil Kranjsko z vsemi njenimi popisanimi posebnostmi in izrisanimi podobami. Toda za Valvasorjem ni bilo nikogar, ki bi čez desetletja ali stoletje pozneje ponovno izrisal vedute teh istih krajev, da bi se med obema časovno odmaknjenima vedutama jasno videlo, ali se je v pretečenem času kaj spremenilo in kako, kaj so dodali nekemu gradu ali da je morda medtem že postal ruševina.
Štajerska pa je imela srečo. Manj kot pol stoletja po Vischerju je ponovno v Gradcu Franz Joseph Kaiser risal »videze štajerskih mest, trgov in gradov« in jih izdajal med letoma 1824 in 1833 kot litografije velikosti komaj 11 krat 17 centimetrov, a z neverjetno natančno predstavljenimi podrobnostmi. Že tri desetletja za njegovimi zadnjimi izdanimi vedutami (ki jih skupaj imenujemo in bolj poznamo kot Kaiserjevo suito) pa se je znova temeljitega dela lotil prvi posebej izšolani mojster vedut Carl Reichert.
Njegovo delo obsega kar tri suite ali zvezke, od katerih je podobe v dveh zagotovo izrisal sam, medtem ko je pri tretji verjetno že imel pomočnika. Njegov celotni album nosi zgovoren naslov Nekoč in danes (Einst und jetzt), že na naslovnici pa napoveduje »zbrane zanimive gradove, grajske ruševine, mesta, trge, cerkve in samostane«. Zanimivo je, da je Reichert vse to dragoceno gradivo izdal v samozaložbi. Tako je izdajatelj in založnik njegovih Slovenještajerskih vedut Primož Premzl posnemal izvirnik tudi po tej plati.
Elementarna topografija
Ivan Stopar, umetnostni zgodovinar in največji poznavalec gradov in dvorcev na Slovenskem, ki je pripravil tudi spremljajoče besedilo v tokratni izdaji Reichertovih vedut, poudarja, da je Reichertovo delo elementarna topografija. Postopno je izdajal posamezne snopiče. Naročniki so jih doma skrbno zbirali, da bi si jih potem vezali v albume ali knjige. Graški časopis Tagespost je nekaj listov izdal celo kot svojo prilogo. Izbor v Slovenještajerskih vedutah tako ponatiskuje 74 vedut iz Reichertove suite, 32 iz Burgerjeve in devet iz Tagespostove.
Dodane pa so še miniaturne vedute in v cvetlični cvet zložene podobe slovenskih zdravilišč Dobrne, Rimskih toplic in Rogaške Slatine, vse iz Reichertove delavnice. Ob tem slikovnem bogastvu so dosledno prevedeni opisi vedut, ki so bili sestavni del Reichertovega izdajanja in so zgodovinsko pomembno ter zanimivo branje. Reichertovo delo tako zapolnjuje skupaj kar 440 strani albumskega formata.
S trilogijo je torej slovenska Štajerska dobila izjemno dragocenost. V teh knjigah je predstavljena v času, ko fotografije še ni bilo, pa ne bi iz tistih časov ostala nobena realistična podoba, če ne bi bilo zanesenjaških in natančnih vedutistov.
In če ne bi bilo založnikov, ki znajo ceniti to dediščino. »Uradne politike takšne izdaje ne zanimajo,« pravi Primož Premzl. Leta 1999 sta z Ivanom Stoparjem pripravila Staro Kaiserjevo suito 1824–1833 s faksimilom četrte izdaje zemljevidov celjskega in mariborskega okrožja. Ponatis Vischerjevih gradov iz Topografije je Umetniški kabinet izdal leta 2006.
Prvo delo je izšlo v šeststo ročno oštevilčenih izvodih, drugo pa v petstotih. Da je zadnja knjiga iz trilogije izšla le v 75 primerkih, je dovolj zgovoren dokaz, kako so se spremenile razmere v založništvu dragocenih ponatisov, faksimilov in raritetnih izdaj, ki jih ponavadi krasijo posebne vezave, usnjene preobleke z globokim tiskom, posebne obreze, vložne škatle, posebni tiskarski papirji ... Že danes je tretja knjiga zaradi majhne naklade rariteta sama po sebi in založnik je za manj kot tisočaka ne more in ne sme prodati. Z dodatkom desetine k tej ceni pa k tretji knjigi priloži še prvi dve.
»Dragocene knjige so namenjene ljubiteljem in poznavalcem posebnih tiskov ter starin, tistim, ki jim ob napisanem in podobah veliko pomenijo otip, vonj ter videz knjige. V knjigarnah so izbranke Umetniškega kabineta še shranjene v steklenih vitrinah ...« je pred osmimi leti založbo in njeno izdajo Topografije pospremil umetniški zgodovinar Gojko Zupan.
