Tiskane izdaje
Uroš Zupan je pesnik in esejist, avtor devetih knjig poezije in sedmih esejističnih.
Knjiga esejev Sto romanov in nekaj komadov, ki jo je pred kratkim izdala Cankarjeva založba, je osebno potovanje po literaturi, glasbi in filmu od otroštva naprej, po delih, ki so nanj pomembno vplivala.
Kolikor razberem, ste omahovali, ali bi bili prozaist ali pesnik. Ali morda sploh nič od tega.
To je vse skupaj precej v megli in danes je mogoče iz tega delati nekakšno mitologijo. Razmišljal sem, da bi bil pisatelj, ker sem bil zmeden in nisem vedel, kaj bi sam sabo, in se nisem videl v nobenem drugem poklicu, to drži, ampak v tej smeri nisem naredil ničesar razen tega, da sem vedno rad bral, in razen nekega teksta, ki sem ga napisal, ko sem imel gripo in visoko vročino, in je bil verjetno pod vplivom Williama S. Burroughsa.
Bi rekel, da je šlo za nekakšna halucinacijska občutja in stanja. Po mojem je bil tekst podobna katastrofa kot moja začetna poezija; nekakšen visoko cerebralen hermetizem brez repa in glave, ki ga nihče ne razume. Na srečo tiste poezije in tudi proznega teksta ni nihče bral. Potem sem sam od sebe ugotovil, da moram nekje videti, kako so pesmi narejene, in da je edini način, da človek to vidi, ta, da začne brati poezijo.
Poezija, ki sem jo bral, je bila seveda drugačna od tiste, o kateri smo se učili v šoli. Če pomislim, sem postal pesnik tudi zaradi lenobe, čeprav takrat nisem vedel, da je temeljna razlika med pisanjem poezije in proze v zicledru, urniku in natančno strukturiranem fizičnem delu.
Branju slovenskih knjig ste se v mlajših letih izogibali, ker so se vam zdele mrtve. Pozneje ste jih, sklepam, vendarle prebrali kar nekaj. Se vam zdi branje slovenske literature še vedno izguba časa? Jo lahko berete zavoljo užitka?
Ta izraz 'mrtva knjiga' je del klasifikacije, ki sem si jo izmislil v tekstu o generacijskih romanih. Sicer se strašno sliši, a v resnici ni tako zelo strašen. Mislil sem na knjige, ki v določnem času izhajajo, a človeka kot bralca ne zanimajo, ker z njimi na stopnji identifikacije nima kaj početi ali pa samo misli, da je tako. Seveda se tudi ne zaveda, kako so te knjige napisane, ker še nima razvitih senzorjev, ki bi mu omogočili, da vstopi v mehanizem, ki se imenuje tekst. Izraz nima nobenega opravka s kakovostjo knjig, ampak z zanimanjem zanje.
Nikoli nisem rekel, da je branje slovenske literature izguba časa. Velikokrat pa sem rekel, da me ni formirala slovenska književnost. Verjetno se zaradi tega sebi, in mogoče tudi drugim, zdim sam svoja tradicija in me zaradi tega gledajo postrani. Seveda slovensko literaturo berem in berem jo tudi zavoljo užitka, čeprav redko in čeprav zgolj iz užitka ne morem več brati, saj, ko berem, hočeš nočeš vedno gledam, kako so teksti narejeni.
Katera slovenska prozna dela bi uvrstili med klasike? In katera tuja?
To je zelo široko vprašanje, in zdi se mi, da nima smisla odkrivati tople vode. Kar zadeva tuja dela, je dovolj, če si pogledamo kakšno Zgodovino svetovne književnosti, a tu nikakor ne smemo pozabiti, da so vse te zgodovine književnosti in slikarstva izrazito zahodocentrične in jih je treba brati z rezervo, saj se izogibajo belim lisam, ki jih predstavljajo 'manjše' književnosti. Tipičen primer takšne knjige je Bloomov Zahodni kanon.
Kar zadeva Slovence, je stvar podobna. Kakšna Zgodovina slovenske književnosti bi bila priročna. Imena in dela so včasih v rahlo drsljivem stanju, a osnovna matrica se ne spreminja veliko in drastično. Tu in tam se kaj doda, mogoče odvzame, kaj se približa in kaj oddalji. Če v nekaterih književnostih obstaja nekaj, čemur se reče 'paralelni kanon', bi v naši kaj takšnega zaman iskali.
In katero poezijo bi uvrstili med klasiko?
Tudi za poezijo je odgovor isti.
Veliko ste brali avtorje nekdanje Jugoslavije, med katerimi je ob nobelovcu Andriću nekaj res velikih imen. Od kod mit, da imamo Slovenci v primerjavi z njimi boljše pesnike, a slabše prozaiste?
Ne vem. Ugibam, da mogoče zato, ker je bil jezik tisto lepilo, ki je Slovence povezovalo, ko še nismo imeli samostojne države, za najčistejši bazen jezika pa velja jezik poezije. Začetna in verjetno najvišja točka je Prešeren. (Njegov pesniški idiom se je seveda skozi leta in v novih izdajah spreminjal in bližal pogovornemu jeziku danega časa.) Mogoče zato, ker obstaja prepričanje, da naj bi bila kvantiteta nekakšno jamstvo za kvaliteto. Vemo, da v Sloveniji piše poezijo precej več ljudi, kot jo bere, in da praktično vsak dan v letu izide kakšna knjiga poezije.
Mogoče zato, ker smo Slovenci introvertirani in se ta introvertiranost povezuje z zaznavanjem notranje dinamike jaza, kar bi bila lahko in tudi je osnova lirske poezije. Mogoče zaradi tega, ker je to nekdo nekoč rekel in je potem nekdo drug ponovil in se je prijelo. Ampak to so bolj ali manj ugibanja. In na vprašanje nisem odgovoril. To, da smo boljši pesniki, verjetno ne drži. Nekdanja država ima kar nekaj odličnih pesnikov, a tudi naši pesniki so odlični. Drži pa, da smo slabši prozaisti ali da imamo manj dobrih prozaistov (ne nazadnje nas je tudi številčno manj), pa po dokaz za to ni treba v zgodovino in med klasike, dovolj je, če pomislim, kaj piše ali kaj je v primerjavi s sočasnimi deli iz nekdanje Jugoslavije napisala moja generacija.
Katere knjige, ki velja za del klasičnega kanona, niste mogli prebrati ali ste se z njo mučili?
Mučil sem se z različnimi knjigami. Kot študent s Flaubertovo Vzgojo srca. Seveda takrat o veščini pisanja nisem vedel skoraj nič. Ko sem to knjigo čez desetletja ponovno prebral, sem ostal z odprtimi usti, še prej pa padel na rit, tako dobra je. Na vseh nivojih. Mogoče res drži literarnozgodovinska ugotovitev, da je ta knjiga začetek modernega romana. Nikoli nisem mogel prebrati Brochove Vergilove smrti. Sem kar nekajkrat poskusil. A ti poskusi so že kar v letih. Pojma nimam, kaj bi se zgodilo, če bi Brocha bral danes.
Knjige so zanimiva stvar. Klasike nam vsiljujejo v obdobju, ko z njimi zares nimamo kaj početi, in nam jih do konca priskutijo. Temu se pridruži še znamenita duhovna lenoba, v katero po navadi zdrsnejo ljudje, ko se prenehajo šolati. Pravzaprav jih večina zares nikoli ne odkrije, kaj se skriva v knjigah, ki veljajo za najboljše. In te najboljše knjige je treba brati večkrat, saj se ob vsakem ponovnem branju pokažejo v drugačni luči in nam tudi nas same, kot bralce in ljudi, prikažejo v drugačni luči.
Še vedno berete zavoljo užitka ali vas bolj fascinira avtorjeva veščina pisanja?
Gre za kombinacijo obojega. Čeprav me včasih moti, da sem tako pozoren na napake in seveda tudi na vrline. Ta pozornost je nekakšna poklicna deformacija.
V esejih ves čas prepletate književnost, glasbo, film. Kaj od tega vas je najbolj zaznamovalo? In čemu dajete prednost danes?
Najbolj me je zaznamovala popularna glasba v kombinaciji z jazzom. Tu bi si celo upal govoriti v množini, saj ni šlo za individualno, pač pa za generacijsko zaznamovanost. Mogoče tisto, kar sem napisal v tekstu o Tomažu Pengovu, kjer citiram Brucea Springsteena in njegov komad No Surrender, ki gre nekako takole: s triminutne plošče smo se naučili več, kot smo se kadarkoli naučili v šoli, ne drži čisto, ampak ni pa daleč od resnice. Sploh če govorim o preslikavi čustev, ki sem jih imel kot najstnik in jih imam še danes. Temu bi se lahko reklo tudi: vzgoja srca.
Kaj je danes prvo, bi težko rekel. Verjetno je ta zaznamovanost enakomerno porazdeljena med književnost in glasbo. Nikakor pa ne bi pustil ob strani niti filma in likovne umetnosti, predvsem slikarstva. Obstaja pa seveda bistvena razlika: pikolovsko iskanje napak ali vrlin, ki jih lahko iščem v pisanju, se mi pri poslušanju glasbe, gledanju slik ali filma ne more zgoditi tako pogosto, saj se precej slabše razumem na strukturo, arhitektoniko, dramaturgijo, stil glasbe, filma in slik, kot se na te stvari razumem pri književnosti.
Ljudje vse manj berejo. Navadno rečejo, da nimajo časa. Ga imajo res manj kot včasih ali gre bolj za stvar prioritet?
Mislim, da gre za kombinacijo obojega. Naš čas določa predvsem pomanjkanje časa, kajti tempo se je popolnoma spremenil. Seveda bo tisti, ki ga branje zanima, tudi pri spremenjenem tempu našel nekaj časa, da bo bral. Mogoče ne čisto dovolj, ampak nekaj zagotovo. Vprašanje pa je, kako je danes sploh mogoče brati 'špeh' romane.
Ti namreč zahtevajo dolgotrajno in kontinuirano pozornost, brati jih moraš v kosu, ne pa vsak teden nekaj strani. Kaj ostane? Mogoče oaza, ki se imenuje poletno branje. A se bojim, da je ta bolj ali manj kontaminirana s plažami in šundom. In kaj še ostane? Poezija. Pri poeziji se berejo posamične pesmi, ne celotne knjige. Samo zamislite si, kako bi se ljudje počutili in kako bi razmišljali, če bi vsak dan prebrali vsaj eno pesem.
Vaša knjiga esejev Sto romanov in nekaj komadov je avtobiografska in tudi to je eden od razlogov za njeno privlačnost. Zdi se mi, da ljudi bolj kot fikcija vlečejo avtobiografska dela. Pride to z leti ali je za to kak drug razlog? Pritegujejo tudi vas? Je prihodnost literature v avtobiografijah in dnevnikih?
Osebno me zagotovo bolj vlečejo avtobiografska dela kot fikcija. Ampak tudi fikcijo rad berem. Dobra fikcija (ne govorim o fantazijskih romanih) nikakor ni čista izmišljija in je večkrat podložena z avtobiografskimi elementi in je tudi v čvrstem stiku z resničnostjo.
Izmišljija se zelo težko primerja z življenjem, zelo težko si je izmisliti kaj tako zapletenega, fascinantnega, tragičnega, absurdnega, komičnega, da bi preseglo tisto, kar si lahko izmisli življenje. Mene ta avtobiografskost od nekdaj zanima. Vedno sem rad bral tekste, v katerih mi je avtor povedal tudi kaj o sebi. Ali pa je svoje izkušnje in dogodivščine vpletel v tekst kot eno od niti pripovedi. Eno od plasti. Pravzaprav sem se šolal prav s takšnimi teksti.
Zdaj govorim o esejih: Brodsky, Miłosz, Camus in podobni. Težko bi rekel, v čem je prihodnost literature. Mogoče ima Ralph Waldo Emerson, ki je prihodnost literature videl v avtobiografijah in dnevnikih, prav, mogoče se moti. Ker sam v svoje pripovedovanje vpletam avtobiografske elemente, seveda navijam za to, da se ne moti.
Tudi vas ni nič manj kot mene navdušila knjiga Marcela Reicha - Ranickega Moje življenje, ki je avtobiografija, obenem pa se bere kot roman, saj ste o njej napisali esej. Zakaj vas je tako navdušila?
Prvič zato, ker je izredno dobro napisana. S tisto fino, klasično uravnoteženostjo, ki jo tako občudujem. Ali pa z uravnoteženostjo klasika, če hočete. Potem pa zato, ker prek avtobiografije dobimo portret dobe, portret 20. stoletja. S čisto profesionalnega vidika pa tudi zato, ker sem radoveden in me zanima, kakšni so bili določeni nemški pisatelji, ki sem jih z veseljem bral, Ranicki pa je imel privilegij, da jih je tudi osebno poznal.
Mogoče sem s to zadnjo izjavo malo v protislovju sam s sabo, saj sem že nekajkrat izjavil, da se mi zdi idealna figura pisatelja Thomas Pynchon. Znane so njegove knjige, kot oseba pa je čista enigma. Ampak obstaja, vsaj tako je zapisal Salman Rushdie v svoji pod psevdonimom Joseph Anton izdani avtobiografiji. In bil je seveda čisto iz sebe, ko ga je srečal.
Zakaj doslej niste napisali romana? Se ukvarjate z mislijo,
