Tiskane izdaje
Leta 1964 rojeni Katalonec Carlos Ruiz Zafón je začel pisateljsko kariero s pisanjem za otroke in mladino. Že za prvenec Princ megle je prejel najvišje špansko literarno priznanje, mednarodni sloves pa mu je prinesla trilogija Senca vetra, Igra angela in Ujetnik nebes. Je trenutno najbolj prevajan sodobni španski pisatelj. Roman Marina je izdal leta 1999.
»Vedno sem verjel, da imajo vsi pisatelji med svojimi knjigami eno, ki jim je najljubša. Moja najljubša je, odkar sem se odločil za poklic pisatelja, Marina. Roman sem napisal v Los Angelesu v mojih zgodnjih tridesetih letih, ko se mi je zdelo, da mi, kot so to poimenovali romantiki, 'prva mladost' polzi skozi prste. Do takrat sem objavil tri romane za starejšo mladino in ko sem se lotil pisanja Marine, sem vedel, da bo to gotovo zadnja knjiga, ki jo bom napisal v tem slogu. Bolj ko je pisanje napredovalo, bolj je zgodba postala nekakšno slovo. Ko sem jo končal, sem imel občutek, ki ga še danes ne znam pojasniti, da je nekaj za vedno ostalo na teh straneh, nekaj, kar še vedno pogrešam vsak dan. Mogoče smo, kot je Marina povedala Oscarju, obsojeni na spominjanje nečesa, kar se nikoli ni zgodilo,« je povedal o romanu avtor.
Nekega dne maja 1980 petnajstletni Oscar izgine iz internata v starem predelu Barcelone. Več dni ni ne duha ne sluha o njem, ko pa se znova pojavi, ima neverjetno zgodbo. Srečal je skorajda vilinsko deklico Marino in njenega očeta Germana Blaua, enigmatičnega slikarja portretov. Dekle ga je odpeljalo na skrito pokopališče. Vsako četrto nedeljo v mesecu namreč pripelje na pokopališče temna kočija, ki jo vlečejo črni žrebci. Ženska, odeta v črnino in z zakritim obrazom, stopi iz nje in gre k neoznačenemu grobu, na katerem je le podoba črnega metulja z razprtimi krili, ter položi nanj vrtnico.
Aristokrati, igralke,
Kot vedno tudi tokrat Zafón očara s prepričljivim dogajanjem in osebami, vpletenimi v magično barcelonsko okolje, kjer se vztrajno srečujeta preteklost in sedanjost, skrivnostnost in vsakdanjost.
