V prevelikih škornjih preroka Jeremija

Rdeča knjiga C. G. Junga ­(Beletrina 2015, prevod Jan Ciglenečki­ in Borut Škodlar) je po formi­ že na prvi pogled ­podobna starodavni modrostni literaturi. Vprašanje je, ali bi se avtor strinjal s tako označbo.­ Na tej knjigi, kot je zapisal, je delal šestnajst let, in vzrok, da se je projekt nekoliko oddaljil, je bil alkimistični traktat Zlati cvet, ki mu ga je leta 1928 poslal Wilhelm. Alkimija je močan element te knjige, vendar ne edini.

Jung je predpostavil, da se bo knjiga (Liber Novus) komu mogoče zdela kot norost, in bi, pravi, tudi bila, »če ne bi uspel ujeti veličastne moči prvotnih doživetij«. Na teh delo stoji ali pade. Knjiga je v originalni izvedbi polna slik, ki so se avtorju porajale med podoživljanjem teh doživetij, in ta njegova doživetja so pravzaprav tudi ključ za sodbo o njeni naravi.

Začnimo z Liber Secundus, z drugo knjigo Rdeče knjige, v kateri Jung citira starozaveznega preroka Jeremija, ki pravi: »Nikar ne poslušajte besed prerokov, ki vam prerokujejo in vas slepijo. Oznanjajo videnja lastnega, ne pa tega, kar prihaja iz gospodovih ust.« (Jer 23:16) Jeremija je grajal sanje, v katerih v Gospodovem imenu lažni preroki prerokujejo laž. Ta Jungov izbor v Liber Secundus pritegne pozornost in sproži vprašanje, zakaj si ga je izbral oziroma zakaj ga je izzval do te mere, da ga je izpostavil. Vse njegovo zapisovanje v Rdeči knjigi­ je namreč rezoniranje na temo sanj oziroma videnj, ki jih je imel v svoji zreli raziskovalni dobi, začenši z obdobjem pred prvo svetovno vojno.

Ko je leta 1914 Gavrilo Princip napravil atentat na Franca Ferdinanda, je Jung z olajšanjem sam pri sebi spoznal, da ni nor. Začelo se je takole: notranji glas mu je na neki vožnji z vlakom rekel, da bo to, kar je videl, postalo popolnoma resnično. Zato se je po metodi introspekcije podvrgel samoopazovanju, raziskovanju samega sebe. Takrat je domišljijo še dojemal kot nečisto, kot neke vrste incest in kot nemoralno v intelektualnem smislu. Vseeno se je posvetil analizi svojih fantazij, domišljije in rekel je, da je bil učinek podoben, kot če bi obrtnik stopil v svojo delavnico in videl svoje orodje, kako leti po zraku in dela stvari neodvisno od njegove volje. Prišel je do spoznanja, da preučuje funkcijo uma za ustvarjanje mitov.

Ko spregovorijo mrtvi

Začel je spet pisati v »rjavi zvezek«, ki ga je bil odložil 1902. Ko je potem že pisal v Črno knjigo 2, se je vprašal: »Kaj je to, kar delam, to zagotovo ni znanost, kaj pa je?« Dal si je odgovor, da gre za umetnost. Slišal je glas, ki ga je določil kot »dušo v prvobitnem smislu«. Poimenoval jo je z latinskim izrazom: anima. Ko je gradivo podvrgel analizi, je začel komunicirati s svojo dušo, to je »delom mene, ki ima drugačno mnenje od mene samega«. Imel je izkušnje s preiskovanjem medijev v stanju transa, preučeval je prakse vizualizacije v religioznih tradicijah, kot na primer v peti vaji Ignacija Lojolskega. Od decembra 1913 je že zavestno v budnem stanju sprožal fantazije in stopal vanje kot v dramsko igro. Tedaj se mu prvič pojavi gnostični pogan Philemon, pomemben akter v njegovih fantazijah. Pomenil mu je globlji uvid in bil njegov guru.

Leta 1914 je odstopil z mesta predsednika Mednarodnega psihoanalitičnega združenja. V tem času je imel vsaj dvanajst pomembnih fantazij, imel je videnje poplav s tisoči mrtvih, jeseni 1913 je videl morje krvi, ki prekriva severne dežele, decembra 1913 je sanjal mrtvega junaka in usmrtitev Siegfrieda, januarja 1914 morje krvi in sprevod mrtvih množic, 22. januarja 1914 se je njegova duša dvignila iz globin in ga vprašala, ali bo sprejel vojno in opustošenje. Pokazala mu je podobe uničenja, vojaškega orožja, človeških ostankov, potopljenih ladij in uničenih držav. To so bile podobe iz sanj, toda razločne podobe prve svetovne vojne, ki je dejansko sledila.

Liber Novus, ki se danes imenuje Rdeča knjiga, vsebuje prepis fantazij iz Črnih knjig, in za razliko od teh je Rdeča knjiga namenjena javnosti, čeprav do nje ni prišla do 2009. Opisan je Jungov spust v pekel. Nanj je močno vplival Nietzsche­ s Tako je govoril Zaratustra. Menda tudi Dantejeva Božanska komedija. Liber Novus oblikuje povsem individualno kozmologijo, Philemon je ustreznica Nietzschejevemu­ Zaratustri oziroma Vergiliju pri Danteju. Delo je napisano brez znanstvenih referenc, gre za serijo aktivnih imaginacij.

Interpreti menijo, da je s tem delom skušal razumeti samega sebe, razumeti strukturo človeške osebnosti, razmerje med posameznikom in družbo, ter to s skupnostjo mrtvih. V igri naj bi bili tudi narava samospoznanja, narava duše, notranje in zunanje razmerje med moškostjo in ženskostjo, razmerje med magijo in razumom. Menijo, da je osrednja tema Liber Novum, kako Jung nazaj osvaja svojo dušo in »premaga sodobno nelagodje, ki izvira iz duhovne odtujitve«. To naj bi omogočil tako, da svoji duši omogoči ponovno rojstvo nove podobe Boga in »razvoj novega pogleda na svet v obliki psihološke in teološke kozmologije« (Sonu Shamdasani).

V gnostični tradiciji

Menimo pa, da ti opisi ne zajamejo bistva Jungovega duhovnega projekta, ki se več kakor očitno oddalji od psihoanalize in metode, s katero sta z ramo ob rami še stala skupaj s Sigmundom Freudom. V Jungovih spominih preberemo razlago, zakaj sta se razšla. Jung naj bi se bil uprl Freudovi zahtevi, da se človeški libido (energija erosa) in spolni nagon (eros) postavita za izhodišče umevanja psihičnih procesov. Spomnimo, Freud erosu postavlja nasproti nagon smrti, tanatos, začetno stanje pa si predstavlja kot stanje, »v katerem je v še nediferenciranem jaz-ono navzoča celotna razpoložljiva energija erosa« (prim. Freud: Očrt psihoanalize). To imenuje libido.

Potem izhajamo iz Jungove študije o sinhronosti, v kateri psihološko na neki način rezonira okoliščine in posledice relativnostne teorije in jih, kot se lahko poučimo tudi v knjigi Aion, prevezuje z alkimijo oziroma astrologijo. Nekateri avtorji (Žižek) so njegov pristop označili za obskurantizem, kajti razkorak med strogo znanstveno metodo, ki jo je zagovarjal Freud, in Jungovim raziskovalnim pristopom, na primer, v Rdeči knjigi, ne bi mogel biti bolj vsaksebi.

Da bi vzpostavili in utemeljili razliko, ki jo zaznavamo, in ker gre deloma za Jungov teološki projekt, bi morda veljalo primerjati množico evangelijev in pokazati na razliko med kanoniziranimi in nekanoniziranimi evangeliji. Na to idejo smo prišli po branju knjige Gnostični evangeliji (Beletrina 2014, zbirka Koda) in po opombi prevajalcev, kako je ustanova Carla Gustava Junga na trgu starin kupila enega od pomembnejših kodeksov iz zbirke Nag Hammadi, ki je zaradi tega dobil ime »kodeks Jung«. Jung se je očitno napajal iz gnostične tradicije (o tem tudi S. A. Hoeller) in pri starodavnih misterijih. Kdor je prebral Hermesa Trismegista (Corpus Hermeticum, Hieron, Nova revija, 2001), kdor je v Stari zavezi prebral Knjigo modrosti in kdor je v Novi zavezi prebral Janezovo razodetje, bo razumel, zakaj smo Jungu že na začetku pripisali poskus duhovne stvaritve v polju modrosti (modrostne literature).

Da bi pojasnili vtis, se moramo vrniti k primerjavi med gnostičnimi in kanoničnimi evangeliji. Poznavalec kaj hitro vidi razliko med enimi in drugimi prav po gnostičnem elementu, kateremu so lastni zametki humanistične vere v vlogo razuma in spoznavanja pri utemeljevanju človeka in človeštva, pa tudi pri kozmološki in kozmogonični interpretaciji sveta. Naturalizem je element, ki ga pri kanoničnih evangelijih praktično ne zaznamo, zaznamo pa močno privrženost in podložnost Resnici, ki se utemeljuje v Besedi, duhovni Svetlobi in v absolutnem moralnem imperativu, ki pred njunim templjem stoji kot njen vratar in čuvar.

Jungov koncept gre drugam: v mistiko kolektivnega nezavednega. Omenili smo vlogo Philemona. Ta je prosto po Nietzscheju spregovoril: »Bog ni mrtev, je tako živ kot kadar koli prej. Bog je stvaritev, saj je nekaj določenega in zato razločen od Plerome. Bog je lastnost Plerome, in vse, kar sem rekel o stvaritvi, velja tudi zanj.« Zanj je delujoča praznina bistvo hudiča in Bog in hudič sta prvi ponazoritvi Niča, ki ga imenujemo Pleroma.

Abraxas in Helios

Tu, pač z dvema enakovrednima počeloma, zasledimo elemente zaratustrizma, in v tem težko vidimo avtonomno razodetje, kvečjemu kombinacijo Zaratustre in gnoze. Potem vpelje pojem nepoznanega Boga, Abraxasa, ki je še bolj nedoločljiv kot Bog in hudič. Da bi od njega razločil Boga, boga imenuje Helios ali Sonce. Tako izpelje, da je Abraxas delovanje, in »nasproti mu ne stoji nič drugega razen tega, kar je neresnično. Zaradi česar se njegova delujoča narava prosto razvija. Abraxas je nad soncem in hudičem«. Če bi imela Pleroma bistvo, bi bil Abraxas njegova ponazoritev, razločen je od Plerome, zato je sam stvaritev.

Človek, pravi, je prehod, skozi katerega iz zunanjega sveta bogov, demonov in duš vstopamo v notranji svet. Tu je še vloga Salome, ki jo bomo prepustili v študij in premislek radovednemu bralcu. Mogoče je zanimiv še njegov odnos do Kristusa: »Kristusova smrt ni od sveta odvzela nobenega trpljenja, toda njegovo življenje nas je marsičesa naučilo, in sicer, da enemu Bogu ugaja, če posameznik svoje lastno življenje živi nasproti Abraxasovi moči.«

V prikazanem je podobna razlika kot med gnostičnimi in kanoničnimi evangeliji. Kar zadeva Junga, bralstvu dolgujem še sodbo oziroma lastno mnenje: nesporazum med C. G. Jungom in Sigmundom Freudom kot izpričanim ateistom je rešen. Freud je imel prav. Pošteno je zamejil polje svojega znanstvenega raziskovanja in jasno povedal, od kod naprej korakajo obskurantisti. Jung je stopil v prevelike škornje preroka Jeremija, ki je obsodil tiste, ki razlagajo sanje in slepijo s svojimi prerokbami.