Tiskane izdaje
Carlos Pascual je poseben literarni pojav – je slovenski pisatelj, čeprav niti za silo ne zna slovensko. Za povrhu je to postal nepričakovano – to je pričakoval toliko, »kot da bodo z neba nad Ljubljano začele deževati kostariške žabe«. Kakšna naključja in »nerazumne odločitve« so pripeljali do tega, da piše za slovensko občinstvo, lahko preberemo v njegovi novi knjigi Debeli zidovi, majhna okna.
To je že druga knjiga Carlosa Pascuala, izdana v slovenščini (in napisana v španščini). V literarno zvezdo podalpske deželice ga je vkovala prva knjiga esejev, ki je izšla leta 2016 – O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih. V njej je zbral članke, ki jih je pisal za revijo Literatura in Dnevnikov Objektiv.
Svetovljanski in svoboden
Carlosa Pascuala, rojenega v Mehiki leta 1964, se drži nekaj svetovljanskega, razgledan človek z veliko izkušnjami je, veliko je potoval in živel na različnih koncih sveta. Hkrati je na njem nekaj neustaljenega in vsaj za slovenske pojme eksotičnega.
Nekaj te eksotičnosti lahko pripišemo njegovemu mehiškemu poreklu, še več pa njegovemu odnosu do sveta. Kot beremo v Debelih zidovih, majhnih oknih, nikoli ni hotel postati »človek z ustvarjenim imenom in postlanim bivališčem«, ki »pazi na ugled in je prenehal tvegati«. Nasprotno – je človek, ki beži pred udobjem daljše ustaljenosti, ki »staro« življenje ponavadi raztrešči in se preseli v nov kraj, kjer zaživi kot svoboden anonimnež.
Del njegovega svobodnjaštva je tudi v tem, da za svoje ustvarjanje (pesnjenje, dramatika, esejistika, scenaristika, izdajanje literarnih revij, snemanje filmov) nikoli ni sprejel državne podpore, raje se je preživljal s takimi in drugačnimi zaposlitvami. Bil je zidar v Bostonu, varnostnik v Los Angelesu, predstavnik za odnose z javnostjo v Las Vegasu, igralec v neki ameriški policijski nadaljevanki in podpredsednik kitajske finančne družbe s sedežem v Hongkongu, beremo v njegovi biografiji.
Bolj esej kot potopis
Knjiga, ki je pred nami, naj bi bila potopis, izšla je v potopisni zbirki S poti, čeprav to v resnici ni, avtor priznava, da ni »učeno turistično popotovanje«. Spet je pred nami esejistična knjiga, prepletena z nekaj kratkoproznimi poglavji.
Forma eseja daje pisatelju svobodo, da piše, kakor mu možgani naplavljajo misli, ne obremenjuje se s strukturo, kronologijo ali čim drugim. Njegova pripoved gibko preskakuje v času in prostoru, avtobiografske izkušnje meša z zgodovinskimi podatki in širšo družbeno analizo. V njegovi pripovedi je zanimiva in nenavadna mehkoba, ki jo je težko opisati.
V jedru nove Pascualove knjige je vprašanje, zakaj je on, ki bi lahko vse leto preživel na sončni in topli karibski plaži in pisal za 400-milijonski špansko govoreči trg, ostal v mestu, ki ga šest mesecev na leto preveva peklenska zima, in piše za miniaturen slovenski trg.
Čudi se samemu sebi in z njim se vsaj na začetku njegovi »nerazumni« odločitvi čudi tudi slovenski bralec. Toda razlogi seveda so, in odgovor na ta veliki Zakaj? se počasi razkriva skozi Pascualovo pisanje, ki se prelevi v poskus dojeti bistvo slovenstva.
Pravi, da v Ljubljano ni pripotoval iz obupa, bil pa je zdolgočasen. Potreboval je spremembo, novo mesto, v katerem bi zaživel. Ljubljana ga je presenetila z ostro zimo in lepimi ženskami. Nekaj časa je bil celo v nevarnosti, da postane donhuan. Še posebej rada ga ima ena, ki se je zaljubila vanj, ko je prevajala njegovo pisanje. To je prevajalka Mojca Medvedšek. Pravzaprav piše zato, da še naprej vzdržuje to njuno medsebojno magijo.
V knjigi avtor ponuja vrsto lucidnih opazk o Slovencih in Sloveniji – opaža recimo, da ima država visoko kakovost življenja, da je to ena izmed najbolj egalitarnih družb na svetu, da moški ne nadlegujejo žensk na ulici ... Toda opaža tudi, da Slovenci ves čas nosijo masko, da se ves čas skrivajo. Slovenci so »kot arhitektura iz časa Marije Terezije: kot debeli zidovi z majhnimi okni«, citira nekega znanca mehiški pisatelj, Slovenci so zaprti, ta zaprtost pa naj bi bila posledica nesamozavesti.
Imamo tudi zelo rigidne birokrate in policiste, ki so ga radi opozarjali, da je kršil zakon o tujcih in določila schengenskega sporazuma ter ga celo hoteli aretirati. Da bi lahko zares doumel Slovenijo, se Pascual poda na Slovaško, v državo, s katero nas neprestano zamenjujejo. Čeprav gre za naše slovanske brate, je razlika takoj očitna – Slovaki so bolj odprti, Slovenci pa obsedeni z iskanjem reda in popolnosti, jemljejo se zelo resno in so zelo nesamozavestni, ga opozori njegova slovaška prijateljica.
Spremenil se je
Še huje, zdi se mu, da je prava utelesitev legende o Mavru, temnem tujcu, ki je zapeljal slovensko žensko, lepo Vido. Priznava, da Slovenije ne more do konca doumeti, da ni zmožen odkriti njenega pravega srca in da ne zaupa svojim analizam in ugotovitvam o slovenskem narodu. Morda mu ni zares uspelo prodreti v jedro slovenskega duha, ker se ni naučil slovenščine.
Toda Slovenija je v Pascuala očitno vtisnila svoj pečat. Pravi, da je nekoč sprejel veliko nerazumnih odločitev, zdaj pa se je »v milosti tiste, ki prevaja te besede«, spremenil v razumnega človeka. Tako rekoč v Slovenca. Morda je razumna odločitev tudi to, da je naposled dovolil izid svoje knjige v knjižni zbirki, ki jo podpira Javna agencija za knjigo RS. Carlos Pascual je bil nekoč, kot rečeno, odločen kritik vsakršne državne subvencije in podpore.
Za konec lahko potrdim, da Pascualova pisateljska magija, ki je uročila Mojco Medvedšek, deluje tudi na druge bralce, še posebej, če so ženskega spola.
